header image

Ch- ch- ch- chaaangeees

Objavil: dzikii | 11.08.2013 | 2 Komentarjev |

Stvari na NZ dobivajo nove preobrate. Veš tisto, ko se odločiš narediti stvar, v katero si vložil precej enega časa in razmišljanja in ko se zatrdno odločiš in sprijazniš z odločitvijo, zazvoni telefon in vsi plani padejo v vodo. Dobrodošli v zimi 2013 – piše se mesec julij.

Moji možgani še vedno niso čisto zapopadli koncepta zime na Novi Zelandiji. Mogoče zato, ker vsi od doma na najpopularnejšem socialnem omrežju limajo na pol gole slike s hrvaške obale in mi delajo gušte, jaz pa se sprašujem, če lahko tole zimo zvozim ne da bi kupila plašč. In zaenkrat izgleda, da mi bo to gladko uspelo – je bilo par hladnih dni, ko bi si želela kaj debelejšega, ampak sestrin softshell zaenkrat odlično premaguje te nizke temperature, ki se ponavadi v Aucklandu ustavijo nekje na 12°C. Sicer pa lepi dnevi, ki jih krasijo noro lepi sončni zahodi nad zalivčkom – razgled, ki ga vidim skozi prečne ulice Great North Roada, ko hodim iz službe proti domu. Ob takih pogledih, se dvakrat vprašam, zakaj se mi že tako mudi domov, ampak roko na srce, vse je super, ampak to vseeno ni TO.

Ko hodim iz službe..

Dobro, naj nadaljujem, kjer se mi je ustavilo ob zadnjem blogu. Torej neko nepričakovano sredo dobim klic agenta iz agencije, na katero sem se kaka dva tedna pred tem priajvila. Samo zato, da probam še zadnje napore vložiti v to, da se kaj dobrega izcimi preden pridem domov. In res se je obrestovalo. Ponudi mi službo, ne sicer bajno plačano, pa vseeno čisto solidno. Skratka, mi pove, da se še oglasi in potem do petka popoldne nič od njega. Vmes sem seved že čisto obupala, nakar me pokliče v petek okoli 15h in mi pove, da v ponedeljek ob 9h začnem na danem naslovu. Torej, administrativna pomoč v zavarovalniški družbi. V samem poslovnem centru mesta, v visoki stolpnici, s pogledom na zaliv. Sanjsko. Zjutraj se najprej sprehodim slabih 40 min v mesto, kar mi čisto paše. Po klancu navzdol, se razume. Začnem ob 8:30. Prva 15 min obvezna pavza za kavo je ob 10h. Potem ob 13h še eno urna neplačana pavza za kosilo – zadnje čase kar redno posedam na kocnu dolgega pomola na koncu mesta. In to je mogoče tisto, kar je najbolj noro tu – da greš lahko malico pojesti na obalo, se posončiš in ponavadi poklepetaš s prijateljem. Čisti privilegij življenja na morju. Ob 15h je še druga obvezna pavza za kavo. Zaključim ob 17h. Plačana sem 7,5 ur na dan. Domov pridem približno okoli 18h. In tako vsak dan. Zadnje tri tedne. Služba je začasna, tako da delam še ta teden, potem se mi pa obetajo novi izzivi, mogoče.

V družbi najvišjih. Moja je levo zgoraj.

Skratka, v službi skrbimo za vzpostavljanje digitalnega arhiva v enem od oddelkov, ki zavaruje luksuzna plovila. Delam še z Italjanom, ki je sicer pravnik in Američanom, ki je ekonomist. Pisana družba, ki se zelo zabava. Delo je nezahtevno, na čase dolgočasno in predvsem utrujajoče, ker ne rabimo preveč uporabljati možgane. Ampak hej, najbolje plačana služba do sedaj. Ha! Se ne pritožujem, čeprav se prav vsak dan zadnje čase v posteljo zavalim koli 22h – kar je absolutni rekord.

Vikend izlet do Pihe in kratek sprehodek po okoliških bush walkih... za oči spočiti..

Je pa fino zjutraj biti del hiteče množice, za katero sem opazila, da se giba v ritmu mojega koraka – če vam to kaj pomeni. Skratka, ko nekoliko zamujam in hodim blazno hitro, se mi zdi, da se ves Auckland, ki hiti proti obali na svoja delovna mesta, premika hitro in hektično. Ko imam zadosti časa in je moj korak bolj turistične narave, se mi zdi, da tudi vsi ostali postopajo nekoliko zasanjano. Vsakokrat me pozdravijo iste scene na poti, ki mi je postala nezamenljiva rutina. Najprej me pozdravi jutranje sonce in me sili, da si nataknem sončna očala. Potem me na drugi strani avtoceste pozdravijo prijateljice noči, ki kdo ve zakaj še vedno postopajo na vogalih (op.p. prostitucija je v NZ legalna). Potem me vsakič sproti skoraj premami napis v Teater Cafeju “$3 for every doubble espresso coffe”, ampak se nikoli ne ustavim. Potem prečkam križišče po diagonali – ker ga lahko (op.p. v Aucklandu se na nekaterih večjih križiščih za pešce naenkrat prižgejo zelene luči na vseh semaforji – juhuu!). Grem mimo gasilske postaje, kjer za steklenimi dvižnimi vrati opazujem menjavo izmene – točno ob 8h, ko se sprehodim mimo in buljim notri. Se spustim po strmem klancu navzdol, ki mi nazaj grede vselej jemlje voljo do življenja. Na koncu klanca sem že v centru mesta in sem se že navadila, da se držim mahnih ulic, ki gredo vzporedno z glavno cesto Queen street, ampak so veliko bolj domače, ker so ozke in simpatične – ko bom fraj, se bom zjutraj tu sprehodila s fotoaparatom, ker je toliko simpatičnih jutranjih motivov za poslikati. Če pa že grem po glavni cesti – kar se vsake toliko zgodi – me vsakič sproti očara sladek vonj sveže pečenih piškotkov Mr. Higgins – ki so baje božanski, jih pa še nisem probala. To je res noro, kako zadišijo. Potem pa me vse mine, ko grem mimo McDonldsa in vidim koliko ljudi se tam prehranjuje ob 8:10 zjutraj. Bljak! Skratka, zadnja luštna postaja je frizer Atis, ki je dva vhoda pred mojo stavbo in ki je verjetno že tako navajen, da se mimo njegovih vrat vsak dan sprehodi kričeče oranžna torbica, da mora vselej obrnit glavo in zadnje dni, si že nameniva širok nasmeh – ker sem očitno res že jutranji inventar na ulici zanj. Grem skozi velika vrteča vrata, vtipkam številko 14 (moje nadstropje), potegnem kartico in pogledam številko dvigala. Eden izmed A do E bo moj. Odložim stvari v pisarni, si naredim kavo in počakam kolega. In naj se delovni dan začne. Če ta odstavek prebereš 5x, dobiš uvid v moj delovni teden. :)

Leffe. Razlog, da se še ekstra veselim vikendov :)

Vikendi so različni. Enega bom podrobneje opisala v naslednji izdaji. Zdaj pa je čas za večerno branje in naj se delovni teden spet začne. Spet sovražim nedelje. :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno

Ne vem, zakaj sem dobila vtis, da je Auckland blazno muzično mesto. Ampak kadarkoli se sprehodim po Queen street, me spremlja muzika.

Tako sem zadnjič iz marine zavila na cesto, ki pelje do Brittomarta in na moji levi je neki mali deček s preveliko kitaro začel igrati Wonderwall od Oasis. S tem tempom in muziko v ušesih sem prečkala cesto in na glavni postaji me je pirčakala operna pevka, ki je s svojim malim ojačevalcem in posneto spremljavo vsa lepo oblečena in naličena na pločniku prepevala operne arije. Razmišljam o tem, kako lepo, da se nekdo spomni peti arije na cesti in medtem ko se opera zgublja v šumu ljudi, moje uho pobere nove note. Nekdo malo naprej igra saksofon. Melodijo, ki mi je sicer znana, vendar ne vem kam bi jo dala. Večji fant, verjetno še v srednji šoli, zopet z malim ojačevalcem, ki predvaja spremljavo, lepo ubira jazzovske note in mi čara neko filmsko ozadje, medtem ko hodim naprej po tej poti navzgor.

Predstavljaj si kako odmevajo osamljeni zvoki saksofona med nebotičniki in se počasi potapljajo v reko ljudi, ki jim ni mar za te otožne note. V nekem trenutku sem se počutila kot v filmu, kjer glavni akter hodi po praznem temačnem mestu in stopica po mokrih tlakovcih, sam in razočaran. Ne da bi bila v tem moodu, ampak lahko sem si predstavljala. Medtem ko sem grizla v klanec navzgor in lovila še zadnje tone saksofona, me je na križišču prerezal divji ritem bobnanja – tam na drugi strani ceste sta dva črnca, brez majic in poslikana z divjimi barvami s širokim nasmehom na obrazu z rokami divje tolkla vsak po svojem bobnu. Kakšnen ritem, težko je bilo prečkati cesto ne da bi vsaj enkrat malo zastopicljal po ritmu.

Čudovito, si mislim, in nadaljujem naprej – nekaj mi reče, da bi bil skrajni čas, da grem spet malo v galerijo. In napolnjena z vsemi zvoki, ki sem jih poleg avtomobilov in bežnih besed ljudi pobrala na poti do galerije, vstopim v velik svetel prostor. Pritličje me ne zanima več, to sem si že ogledala, zato takoj uberem stopnice v drugo nadstropje. Že v prvem hodniku, kjer je neka brezvezna razstava slišim zvok čela, kako me vabi, da grem pogeldat kaj se dogaja. Mislim si, imajo že kako inštalacijo. Amapk ko stopim v prostor, vidim sredi dvorane, posejane s slikami, človeka z očali, s katerim se srečava iz oči v oči, on sedi na enem od udobnih sedežev z notami pred seboj in čelom v roki. In igra tako lepo, da me slike ne zanimajo več. Vsedem se 15 m stran, na drugi konec dvorane in se na začetku še delam da gledam slike. Vendar kmalu zasanjano odplavam med melodije, ki čarajo nek drug čas. Misli se izklopijo, telo zaprede v vibracijah, ki jih oddaja ta akustičen prostor zapolnjen s toni čela. In sedim tam pol ure, in imam mali koncert in tajming ne bi mogel biti boljši. Zaploskam, ko zaslišim premor. Na drugi strani dvorane se gospod sramežljivo rahlo prikloni in nadaljuje z nasledno vižo.

In svet se je za pol ure ustavil in mi sreviral nek drugi čas. In dan je bil popoln.

V zadnjem nadstropju galerije pa še lepo presenečenje - razstava slovenskega 3D fotografa Matjaža Tančiča Timekeeper

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno

Museum time!! :)

Objavil: dzikii | 12.07.2013 | Brez komentarjev |

Muzej – že beseda je dolgočasna in označuje mrtve predmete, ki ležijo v vitrinah, zastekljeni in, če nimaš zraven besedilnega konteksta, ne pomenijo kaj dosti. In muzeji me dolgočasijo – za razliko od galerij, kam grem kar tako, za inspiracijo. In tako mnenje sem ohranjala o muzejih vse do Aucklandskega muzeja. Ta muzej je ču-do-vit. So mi rekli, da je precej zabaven, pa jim nisem verjela. Dokler se nisem kak mesec nazaj tja odpravila prvič.

Okostje pingvinčka...

Zadeva je ogromna! Stoji visoko na hribu nad mestom, tako da je dobro viden z morja in ostalih malo višjih leg. Od daleč spominja na del Bele hiše, od blizu spominja malo na Akropolo. Vrhunska zadeva, arhitekturno dovršena stavba, mogočna s prečudovitim razgledom na aucklandski zaliv. Noro že na pogled.

Če si prebivalec Aucklanda, imaš vstop zastonj – kar lahko dokažeš s preprosto kartico za knjižnico. Ostalim predlagajo (sicer neobvezno, vendar pričakovano) donacijo 10 $. Muzej skriva ogromno predelov – od zgodovine, naravne zbirke, vse do posebnih razstav, knjižnice in oddelka  ”čudno in zanimivo”. Brez problema lahko pozabiš na čas in čez “pol ure” ugotoviš, da si notri že dobi dve uri. Čas zleti mimo in videl si šele pol muzejske zbirke.

Prejšnjič sva se z američanom Danom, ki je moj kompanjon med dopoldanskimi kofetki in raziskovanji Aucklanda, nadvse zabavala v simulaciji izbruha vulkana, izgubljanju med ulicami starega Aucklanda, objemala velikega plastičnega pingvina in tekmovala v igri Spomin z dinozavri. Ogledala sva si na primer zgodovinski kotiček otoka Niue, da se poučiva o zgodovini preden odrineva tja.

Maori so res šli v detajle..

Imajo ogromno zbirko novozelandskih rastlin in, kar je še bolje, živali! Morski kotiček je posebej zabaven – še posebno del, ko lahko hodiš po jastogu – seveda zgolj po steklu pod katerim se skriva prekleto velik rak!

Hey, let's go walking on a lobster!

Nagačena moa – novozelandska pra prica podobna noju, samo velika 4 metre. Ogromen nagačen pingvin. Razstavaljene kosti dinozavrov. Celo nagačene severne medvede imajo – ne vem že zakaj.

Moa - levo.

Včeraj sva bila spet tam. In tokrat je bilo še bolj zabavno in zanimivo. Trenutno namreč gostijo dve razstavi. Ena je posvečena Sir Edwardu Hillaryu – ob njegovi 60 letnici vzpona na Everest  ni tako velika, je pa interaktivna z zelo impresivno izdelanim Everestom, križanim s projekcijo vzpona. Super zadeva. Zelo zanimivo. Razstavljen je celo njegov dnevnik z ekspedicije in kamenček z vrha. Luštno. Heh, in Tenzing in Hillary sta na vrhu spila skodelico čaja in odpeketala dol. Ne bi se branila čajanke med oblaki. hihi Sem že oemnila, da te do razstave, ki se nahaja v zadnjem nadstropju, ob stopnišču vodijo zabavne postojanke, kjer lahko preveriš kakšne je razgled na goro skupaj z močnim soncem, se dotikaš vrvi s katero so se podali navzgor in tako naprej.. zabavno..

Kul simulacija! Zgleda kot pravi akvarij :)

V pritličju pa so imeli novo razstavo imenovano Moana – moj ocean. In to je bila spet ena vrhunska razstava. Zelo interaktivno – od spremljanja gibanja kita, 18o° računalniške simulacije gibanja cele jate rib in njihovo obnašanje, ko jih napadejo različno veliki predatorji, do razstavljenih eksponatov morskih psov, ki se nahajajo v zalivu Hauraki, okoli Aucklanda. Pa 3D raziskvanjem morskega življenja. Neke nove tegnologije, kjer daš slikico pod neko steklo in ven skoči 3d predstavitev. Poslušanje zvokov pod vodo. Preizkušanje, kakšen je pristisk 2000m pod vodo. In cela vrsta zanimivih rib iz globin, kjer vlada samo še tema. Na najgloblje raziskanem delu oceana baje ne obstaja nič več, razen tako imenovan večni sneg (ali nekaj podobnega), kar so pravzaprav razpadajoči koščki rib in ostalih mrtvih živali, ki počasi padajo v globino. Noro.

In zato Darja ne surfa na NZ! :) Mislim da je že samo senca te pošasti smrtonosna - ta žival je ogromna, resno!

Skratka defenitivno daleč najbolj zanimiv muzej sploh. In vsakič odkriješ nekaj novega. :) Naslednjič pa o Galeriji, ki me je čisto navdušila povsem nepričakovano…

Slike niso najboljše, ker so narejene s telefonom. :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno

Nedelja v zimskem Aucklandu.

Objavil: dzikii | 4.07.2013 | Brez komentarjev |

Življenje res ni lahko - vsake 20 min je treba nanesti debelo plast sončne kreme na obraz..

Zima v Aucklandu nam je letos res naklonjena, očitno. Zadnje dni nas razvaja z modrim nebom in sem in tja kakim oblačkom. Temperature so zelo nesramežljive za ta letni čas – tam med 14 in 17°C. Na sončku pa lahko občutiš pravi mali toplotni udar. Navdušena sem nad zimskim vremenom, zaenkrat. Čeprav bi si lahko omislila kakšen plašč, se pririnem mimo nizkih temperatur s parimi dodatnimi plastmi – ponavadi oleg spodnje majice, majice in poloverja, obvezno paše še dodatna jopa in tisti prehodni rekelček. Ni ravno najbolj zabavno se potem tlačit v rekelc, ampak hej, softshella pa ne bom dala gor, če gremo na zastonjsko flašo vina v fensi lokal!

Dnevi, ko pijem kavico zunaj so tako redki, da jih je treba ovekovečit :)

Skratka, vsakič, ko pomislim, da imam že poln kufer tega Aucklanda, mi postreže z lepim vremenskim razvajanjem in kako novo ulico, po kateri se še nisem sprehodila ali pa čisto novega pogleda na mesto. V soboto sva tako z Karlo končno pobrale šila in kopita in se odpravili po daljši poti v mesto. Najprej čez prestižni Ponsonby, po Franklin Road do Victoria parka in potem do marine, od koder se je Karlita napotila na svojo kavo z znanci, jaz pa sem iz torbice po dolgem času spet potegnila fotoaparat in se napotila na meni neznane poti. Fantastičen občutek, da lahko v velemestu najdeš svoj mali azil ob morju, s pogledom na prestižne jahte na eni strani in na drugi strani vsemi megalomanskimi jekleno-steklenimi obeliski poslovnega središča tega poslovno-”kulturnega” stičišča Nove Zelandije.

"Tisti stolp" še z malo drugačnega kota..

Vsedem se na eno izmed klopi, ki so umetelno postavljenje ob vodi vzdolž marine. Sonce me prijetno greje in narahlo zaprem oči, z mislimi nekje daleč stran. Včasih tako paše biti sredi mesta sam, da bi od ugodja lahko na glas zapredla. Medtem ko misli bežijo daleč stran od realnosti, moj mir preseka lokalni pijanček, ki se prikaže od nikoder in se brez zadržkov vsede na mojo klop, ter mi hiti razlagat neumnosti. Sita vonja po viskiju in red bullu, pograbim svojo torbo in se razdražena in tečna odpravim v smeri od koder je prišel ta kršitelj človekovega miru. Modelu verjetno ni bilo nič jasno, jaz pa sem prvič v življenju tako brez sramu in slabe vesti odkorakala stran od ljudi, ki iščejo mojo pozornost. Ko sem že v pogonu, se pač sprijaznim, da bo kasneje tudi še čas za sanjarjenje in se odpravim ob marini preko malega dvižnega mostu, za katerega nisem niti vedela, da obstaja, naprej proti neznanemu. Navdušena, da je tako imenovani Viaduct Harbour tako prijetno mesto – ne me spraševat, kako da me pot še ni zanesla tja, amapk to je ena zimed tistih neumnosti, ko si vsakič rečeš “saj ne grem še jutri domov” pa potem, ko končno pride ta domov, ugotoviš, da si toliko enih stvari pozabil videti. Katastrofa. Potem se oglasi še Darči, če bi se kaj počelo, na tak lep dan. Seveda, prileti v mesto, gremo kaj pojest. In čez pol ure se že dobiva v marini, pičiva pogledat Katjo, ki je takrat delala, greva na dva kosa pice in pivo, spet do Katje na churrote, se nameniva še s Karlo – kjer na koncu pomola ob zalivčku, od koder plovejo trajekti, posedamo po super udobnih lesenih klopeh in blebetamo neumnosti. Ob štirih se mi mudi nazaj v hišo, ker imam opravke, Darči gre domov, Karla pa po nakupih. Sončen dan izkoriščen do zadnje minute.

Moja najljubša pica v mestu.. mmmm

Zvečer si po dolgem dnevu veselo mažem puter in marmelado na svežo bagetko in meditiram o super dnevu, ko nekdo potrka na okno pre mano in mipovzorči miniaturni srčni zastoj. Klavidja in Andreja sta se vrnili na kraj ločina, ker je Klavdija pri meni pozabila čeveljce. In spet debata, medtem prispe tudi Darči, ker smo v poznih urah namenjeni obiskati nočni market v sosednji četri. Okoli pol desetih se razidemo – jaz, Darči in ostala ekipa v Pakurango na night market, Klavdija in Andreja pa domov. Na night marketu odrkijem še en mali azijski svet – vse me je spomnijalo na kako tržnico v Bangkoku. Vrhunski občutki, cenena roba in ogromna izbira hrane na stojnicah. Od hrvatskih krafna in korejskih popkorn chicken, vse do braziskih slaščic in španskih churrotov.. Korejci so potešili moje potrebe po proteinih, španci po ogljikovih hidratih – oboji pa so v mojem želodcu, nič več vajenim mastne hrane, naredili celo štalo, ki mi sredi noči ni več pustila spati. Še pol naslednje lepe sončne nedelje sem imela katastrofalne bolečine v želodcu, ki sem jih brihtno zalila s kavo in tradicionalnimi ocvrtimi jajčki.. butara.. Ampak konec dneva savna in plavanje vse pozdravita.

mogoče kdaj.. :)

In to je bil kratek opis neke prelepe sončne zimske sobote v malem velikem mestu imenovanem Auckland.

Nedeljski trije mušketirji :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno

boli te k:*#?, sej si na morju..

Objavil: dzikii | 22.06.2013 | 1 Komentar |

In smo že v sedmem mesecu moje prisotnosti na zelenem otoku. In štejem.. Svašta stvari se je zgodilo od takrat – imam občutek, da se šel čas tako hitro, ampak vseeno, ko pogledam s kakšnega drugega kot, se mi zdi, kot da je minila že cela večnost odkar sem nazadnje sedela na Terasi in v dobri družbi srkala rdeče vino s fanto (ja vem, kriminal!) in sanjarila o drugačnem življenju na drugi strani planeta. Od tistega čarobnega otoka imenovanega Niueje ostal samo še lep spomin, čeprav včasih niti duša ne razume čisto, da se je to dejansko zgodilo. Še dobro, da imam slike in dve kartici v dokaz in nekaj več odtenkov modre v spominu. In odkar slišim, da vas pregreva sonce krepko čez 30°C, so se tu temeprature spustile na neprijaznih 8-14°C, pospremljene z občasnimi nevihtami, dežjem, ki pada horizontalno z vseh smeri in vetru, ki mu je malo za ves napor, ki ga vložiš, da bi tvoj dežnik dajal vtis spodobne “naprave” za ohranitev suhe glave, če že drugega ne. Kar hočem povedati je to, da so ljudje pustili svoje odtise na Luni, nihče pa še ni iznašel dežnika, ki se ne bi obračal v vetru.. Samo to. Ali samo jaz take nore vzporednice vlečem?

Moja mala udobna sobica - zaradi vremenskih razmer, se ta teden splho pogosto druživa :)

Sobotna jutra se začnejo z jajcem na oko - moja nova razvada, ki se razvija v tradicijo. :)

Torej dnevi niso več rokenrol. Odkar sem še vedno trmasta in iščem CVja vredno službo, se nivo prihrnkov nesramno hitro niža. Moram priznati, da sem po eni strani navdušena – v samo treh mesecih dela (in uživanja) mi bo po nekem čudežu uspelo samo iz teh prihrankov preživeti dva meseca, skupaj z mojo malo eskapado na čudežni otok, seveda. Ni-sla-bo. Skratka ja, mala zanimivost za mimo grede :). Zima v Aucklandu je zaenkrat prav super. Par dni nazaj sem se sprehajala v poletnem rekelcu in tanki jopi po mestu in bilo mi je vroče. No vsaj dokler je bilo sonce visoko na nebu. Teh blagih povprečnih 15°C tu podpišem takoj. In letos je očitno res sreča z vremenom, saj je bilo poletje pravzaprav brez oblačka, zima pa je že sumljivo dolgo brez tistega “obljubljenega” dolgega obdobja dežja in slabe volje, ki so mi ga obljubljali v opozorilo. Na južnem otoku je baje čisto druga zgodba – sneg in nizke temperature, ki jih podpihuje val polarne zime z Antarktike. Človek kar težko dojame velikost NZ in vpliv morja in zemljepisne širine nanjo.. :) Na zemljevidu zgleda prav majhna :D

Moja nova ura na namizju - da je tudi dom pod kontrolo.

Hitro spremenljivo vreme je pravzaprav včasih prav naporno tu. Predstavljaj si, da se zbudiš v vesoljni potop, medtem ko kuhaš kavo že opazuješ mavrico in sonce prodira skozi oblake. Ko streseš ta čudoviti rajvi prašek v vrelo vodo, se že spet strga oblak in nekdo zliva pol oceana na tvojo streho. Kava je skuhana in sonce je spet tu. Odpreš vrata, da odneseš smeti do kante, ki je 3 korake stran in vrata ti iz rok izstrga nepričakovan sunek vetra, ki ti ob enem v obraz pihne umazan ovitek od čokolade. Medtem ko se boriš z vsebino vrečkice za smeti, se oblaki spet malo odločijo spustiti svoj gnev nadte. Skratka super začetek dneva. Odpreš hladilnik in ni več mleka – ga ukradeš sosedu. Potem srfaš in bereš o neznanski vročini in soncu in piknikih in mrzlih pivih, ki jih imajo tvoji prijatelji na drugem koncu sveta. Spomniš se, da bo potrebno rit premakniti do trgovine 5 min hoda od hiše. In ko si navlečeš hlače, da ne greš ravno ven kot zadnji klošar, se vreme odloči, da bo še malo deževalo. Počakaš 5 minut, medtem te internet spet posrka vase. Čez eno uro si spet na robu tega, da boš šel do trgovine in spet začen divje padati. In potem imaš že poln k… – kufer vsega. Se odločiš da boš pač spekel tiste dva krompirja, ki sta ti ostala od prejšnje nabirke v trgovini. In potem že pade mrak in se ti itak ne da nikamor. Skratka, take male zabavne igre se gre vreme (pozimi?) na NZ. Ampak dobro, kdo bi se sekiral, mar ne.

Toča sredi zime. Bil je tak božični moment - zrak je dišal po božicu, ljudje so šli na cesto in se kepali, mi pa smo naredili spontan zborček na balkonu in zapeli Last Chsristmas. Moment je bil čaroben.

Zadnjič naju je s Karlo tako napralo, da že dolgo nisem bila tako tečna zaradi fizičnega neudobja, ki ti ga nudi čudoviti svet poplavljenih čevljev in mokrih hlač. Celo nedeljo je padalo. Praktično brez prestanka. Nekje ob treh se s Karlo odločiva, da greva vseeno na bazen – z nama naj bi šla še sostanovalka, ki ima avto, vendar smo imeli mali nesporazum glede žura, ki ga namerava organizirati danes – nima smisla razlagat. Skratka, ja, in sva morale iti same – peš. Vredu, oborožene z dežnikom (vsaka svojim, kakopak) in tistim vozičkom za starejše gospe, ki grejo v trgovino – ki sva ga pokrile s črno vrečko za smeti, da ne bi slučajno premočil (dobra ideja, Darja :D). Skratka, po stotih metrih, ko nama je že v sedemnajsto obrnilo dežnik, sem že na pol obžalovala, da sem se priključil tej nori odisejadi – ko si suh in na toplem ti res nore ideje padejo na misel, hoditi v tem dežju 20 min – katastrofa. Srkatka, po 3oo metrih sem bila kompletno razdražena (Karla je hodila kakih 7m pred mano s pospešenim tempom, predvidevam, ker sem sama sebi bentila naglas) – levo hlačnico sem imela kompletno mokro, čevlji so že nabirali zalogo vode, po roki se mi je cedil lep potoček vode, ker sem morala dežnik držati na obeh straneh, da mi ga veter ni obrnil.. skratka, po 20 minutah sem praktično priplavala na bazen v lastnih oblekah. Najprej sem ožela nogavice, potem hlače, s puloverjem se nisem niti ubadala. In hopa, takoj v savno. Edino zdravilo za razdraženega do kosti premočenega človeka. :) Bazen je super. Skupaj s savno pride 7$ in ker sva s Karlo sedaj redni obiskovalki (3x na teden) in očitno dovolj očarljivi, nama mladi študent za pultom zadnje čase računa študentsko vtopnico – 5$. Odlično :) No da se vrnem k tistem smotanem dnevu. Ker medtem še ni nehalo deževati, sva naročili taxi – ugotovim, da je navleči mokre cunje na suho kožo še bolj tečno, kot če te dež namoči. In ko stopiva skozi vrata, o dežju ne duha ne sluha. Prideva do konca ulice in na horizontu naju pozdravi lepo modro-roza nebo, brez oblakov. Lepa. Domov sva se vseeno odpeljali s taksijem.

Heh, precej posrečena kombinacija barv in avtomobilčkov. :)

Četrtek je bil nor dan. Cel dan sem pošiljala preklete CVje in se prijavljala na agencije in bla bla bla – poslala 26 Cvjev za razne začasne, ampak dobro plačane, zaposlitve. Bomo videli. Držimo pesti. Plan je oddelati še dva meseca – narediti zalogo in odriniti še na en potep po pacifiku – prestreči nežne velikane (beri kite grbavce) nekje med Tongo in Samoo in potem zaključiti to noro odisejado preden se kot večni sanjač izgubim v tem čudovitem prividu imenovanem Nova Zelandija.

Petek je bil blazno mrzel dan. Najbolj hladen dan do sedaj. Jasen dan z občasnimi sunki vetra. Nič pretresljivega. Nase navlečem najdebelešje stvari, ki sem jih pritovorila s sabo in grem po Ponsonbyu, vse do križišča, kjer Ponsonby road sreča Jervois road. Zmenjena z Danom, da greva preizkusit najino Niue Yacht Club kartico. Točno na križišču, mi zvoni telefon. Medtem ko lovim izrečene besede na drugi strani, mimo mene v tisti minuti hrumi pol Aucklanda, itak. Dejansko sem dobila klic iz ene izmed agencij na katero sem se prijavila – jih zanima moj CV. Lepo lepo, bomo videli, kaj se bo izcimilo. Skratka, napredek je. Vsa vesela, malo tudi ziritirana – samo zaradi Murphyjevega principa, da sem ves dan doma, ko pa se znajdem na najbolj prometnem odseku, dobim pomemben klic. Skratka, pot do morja je strma in simpatična – toliko lepih hiš. In potem lep pogled na most, in hoja pod mostom in obisk marine in jadralnega kluba, kjer spijeva kavico v družbi nekih “imenitnih” ljudi, ki so se mi vsi po vrsti  zdeli precej isti. Skratka, brezvezen klub poln moških in mene ter še dveh starih gospa. Ne, ne najdem se tam. :) Dan je bil perfekten za fotografiranje, ali pa se mi tako zdi samo takrat, ko nimam s seboj svojega fotoaparata, telefon pa se punta in odpira aplikacije po svoje predvsem takrat, ko si želim ovekovečiti kak moment.

Z Danom zaključiva dan v prisrčnem “pajzlu” sredi Ponsonbya Grand Central, ker imajo happy hour dva piva za ceno enega. Podpišem. Zvečer še palačinke pri Darčiju in Andreji. Nazaj doma me čaka glasna žurka, ki jo je organizirala sostanovlka Denise – čisto razdražena ne zaprem oči do 4h zjutraj in potem me ob 10h spet zbudijo isti ljudje, ki mi ponoči niso pustili spati. Katastrofa.

Nekoliko tečna (moj bog, dajte mi službo hitro, ker sem opazila, da sem čisto vsak dan tečna ko jež), že hitim v Darčijev avto in že hitiva po avtocesti do Euro Deli – trgovina, kjer imajo dobrote od doma. Kupim Čokolino, Jaffa piškote, Čokoladni puding od Podravke (bolje, da se mi ne zažge, ker je drag!!), Gavrilović čajno pašteto (ne jeterne, ker je ni bilo – veliko razočaranje!) in 7 na tenko narezanih rezin italjanske mortadele. Mmmm..

Bilo kuda Kiki svuda! Ali - strup je v malih paketkih?

Cel dan se vlečem kot megla, ker mi manjka spanca. Danes nadoknadim, jutri grem pa na en resen krog okoli Aucklanda, s fotoaparatom v roki!!

Ta naša skromna marina.

No in kaj sem pravzaprav hotela povedat? Pravzaprav je bila poanta zapisa, da ovekovečim in oznanim najbolj modre besede, ki sem jih slišala (verjetno kadarkoli) v pravem momentu na pravem mestu: ko sem ob neki priložnosti spet Darkotu govorila o tem kako imam občutek, da zapravljam čas in sem nekoristna, ker pač ne delam in kako čas polzi skozi prste in se samo zabavam in uživam in bla bla bla.. In mi Darči tako mimogrede navrže: “Ma boli te k*#$c, sej si na morju.. ” In to, dragi bralec, je najbolj iskren/moder/prodoren in predvsem nepozaben stavek, ki sem ga kadarkoli slišala. In to je ta moment, ki ga že 7 mesecev živim – u izi, ker sem vsak dan na morju.

Na morju.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno

« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Kategorije