header image

This time around I’m writing in English – so the other half of my friends can have a little sneak peek in a day of Darja’s life as well.. I’ll try and make it short so I don’t fall into this non-sense babbling so typical for me.

Anyways – waking up, brushing teeth, little chatter with flatmates and having a good laugh while making coffee – the way I’m trying to start my weekend routine on Friday the 13th (I usually don’t work on Fridays!). But there’s a twits in the story this morning – internet is not working! Quite weird to realize I can’t really drink my morning coffee without having something to read about – newspaper would do – but the ones we have are out of date.. Anyway – annoyed by the lack of brain activity I leave the coffee untouched and head to the post office – feeling like sending some postcards again, no one is doing it anymore, makes it that much special then. What a retro thing to do, ai :)

Coming back to my cold cup of coffee I see text on my phone – can it be that an unknown number belongs to a long lost friend?! What a surprise! And it does – it’s Juan!! Don’t really know how some people manage to brighten what already is a gorgeous day with their sole presence, but I couldn’t stop smiling form ear to ear. So yes, of course, tell me where you are Juan, I will come there (and as I’m writing this, in my mind i’m going trough all the worst places he could be at this very moment – from North Shore to god forsaken Papakura or something! – got a lot of busing to do to get there!) And he says he’s in Kingsland – few hundred meters away from the train station! Seriously – it cannot be that bloody easy! I live across the highway, few hundred meters away from the station, too. Breakfast! – goes trough both of our heads. See you in half an hour. As I rush to look presentable for an old friend, I of course show up late. And there he is – a character from once upon a time, leaning easy against the city light pole, staring at his iphone, probably texting me that I”m late. So funny, not truly aware of the moment, is this a mirage or a real person! He looks all the same, just as I remember him the last time I saw him – on a boat on the river near Vietnamese/Cambodian border.

This is how we rolled once upon a time in Vietnam :)

Since I just dropped you in all this Juan morning – let me tell you a bit about our meeting. In December 2010 I was riding on this little van going from Vientiane (Laos)  to catch the bus heading to Hanoi (Vietnam). Six other people joined in half way trough. Six Latinos – one more chatty than another. And there was some troubles with bus tickets – I was supposed to go on a bus by myself, while every body else would go on another. As we were arguing with this “organizer” one of the guys I just met turned to me and said with this serious expression on his face: Shut up, you’re coming with us! And that’s how I met Juan. :) And so begins my three-weeks saga with Romanticos (our little traveling group of 7 and later 9). I remember Juan as my first Spanish teacher, guy with bad camera but great eye for photography, passionate about all new stuff he saw, fun loving, pure hedonist and great person to have all these conversations with.  And we still keep in touch every now and then – miracle of FB. :)

And now that he’s living in Sydney and I’m here in Auckland, he told me he’s coming over for some wedding. I dared not to think he would pass trough without at least having a coffee with me. I am glad the feeling was mutual. And so, these catching ups are tricky – you don’t want to dwell in the past for too long, been there done that, it’s a past – had great times but much has changed – we have changed. And I want to know what’s up with you now – the hopes and dreams for the future and all that super cool things that are happening now. And it’s great to see how we grow older, grow up. Sitting in the sun, chatting up, having breakfast, drinking coffee. And I catch myself staring at him like trying to check whether this all is real. It’s absolutely brilliant to meet him one more time, and be delighted at the same time that we can still find so many things to chat about without those awkward silences :) What a surreal start of the day! A long hug and he vanishes away, like a little mirage form the past/future.

Appreciate you taking time! All good to you Juan! :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno, trippin' Asia! 2010/11
Tagi: , ,

300 dni na Novi Zelandiji

Objavil: dzikii | 11.09.2013 | 1 Komentar |

Samo zato, ker imam rada mejnike, danes objavljam, da preživljam svoj 300. dan na Novi Zelandiji!! Ker se tako dobro sliši. Pomlad je v mestu in mesto začenja dihati s polnimi pljuči. Vesela sem, da so se vse stvari poklopile. Za naprej se vse ve.. presenečenja so pa očitno del življenja – če so mi všeč ali pa ne :)

Življenje v tujini te defenitvino naredi drugačnega. Če ne drugega, znaš ceniti tisoč in eno stvar, ki ti je bila prej samoumevna in ločiti bilke od plevela. 300 dni starješa, 300 dni modrejša in 300 dni bolj utrjena. Karkoli prinese jutri, čakam z odprtimi rokami!

Bring it on!! :)

JUŽNI OTOK

Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz meglè.

Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja.
In v hipu gre na dno.

In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.

Da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.

A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.

- Kajetan Kovič -

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno
Tagi: , , , , ,

kuča poso kuča plaža

Objavil: dzikii | 5.09.2013 | 3 Komentarjev |

Zapadla sem v povsem novi svet v Aucklandu. Ta je mnogo bolj kulturen in veliko bolj povezan s kiwijci, kot sem sem sprva mislila. Povezan je z novo službo, ki me bo spremljala do konca moje vize tu, ki se nažalost počasi izteka.. Skratka, končno delam to, kar sem iskala in kar je še najlepše, to kar mi je všeč. Torej že drugi teden sem asistentka v marketingu v New Zealand Opera. Služba mi je pravzaprav spet padla v naročje, po spletu neverjetnih okoliščin se je vse razpletlo v to zanimivo zgodbo..

Pogled iz pisarne na glavni trg v centru mesta - Aotea square.

No in že naslednji dan moje službe sem se zamislila nad tem, kje pravzaprav živim. Torej prejšnji vikend je bila premiera prve opere po potresu v Christchurchu, torej po skoraj treh letih. In potem smo imeli avdio konferenco z ljudmi iz Wellingtona, ki pripravljajo premiero zadnje predstave v sezoni in so se pogovarjali tudi o zadnji operi v Christchurchu. In potem se pogovarjajo o tem, kako se je sredi predstave sprožil alarm in kaj so ljudje naredili in kako so se odzvali in bla bla bla – to je bilo bolj kot ne zanje samo moteč zvok, na katerega se niso niti odzvali, ker je pač precej vsakdanje, da se sprožajo požarni alarmi in potem prihrumi celotna brigada gasilcev in ugotovijo, da gre za lažni alarm in nadaljujejo naprej. Skratka to ni bilo nič takega.

Ko se bašem z zajtrkom :)

Je pa vse skupaj vodilo v debato o tem, kaj bodo v Wellingtonu. Ker gre pač za potresno živahno območje zadnjega meseca ali dveh. In ljudje baje kličejo, ker jih zanima kakšna je potresna ocena teatra, kjer bo opera. Heh, si lahko prestavljaš, da nekdo kliče v ljubljansko Dramo in sprašuje, kakšna je potresna ocena in kakšni so plani evakuacije s tega in tega sedišča.. svašta. Skraka in potem je sledila resna debata o tem, kako evakuirati ljudi iz zgornjih vrst in kako se tisti, ki sedijo na balkonu pravzaprav nimajo kam umakniti, ker deluje samo dvigalo, ki v primeru požara ali potresa itak ne dela.. ali nekaj v tem stilu. Skrtka, cela panika. Noro. In potem sem se nekako zamislila, da tole res ni najbolj normalna država za živeti, če se ljudje namesto o kostumih in orkestru pogovarjajo o potresih in požarnih alarmih.. Heh..

Danes sem recimo analizirala rezultate ankete obiskovalcev opere v Christchurchu in nekateri komentarji so bili res zanimivi. Predvsem sem bila pozitivno presenečena nad tem, koliko ljudi je vrnitev opere v Christchurch pozdravilo kot začetek normalnega življenja – v smislu, hvala da ste prišli, ker to pomeni, da se stvari končno počasi vračajo v normalnost po potresu. Heh, so stvari o katerih kot gost/turist ene države sploh ne razmišljaš.. Človek bi pomislil, da se odprtje trgovine računa kot povratek v normalno življenje, pa je pravzaprav očitno kultura tista, ki jim da občutek, da se stvari normalizirajo – ker lahko zapravjo denar “za dušo”. Zanimivo.

Včeraj sem se zavsetno odločila, da pešačim iz službe domov, kjub temu, da je bila spet povodenj v mestu. Ampak sm se ustavila na avtobusni postaji, videla, da pride prvi bus čez 20 min in ravno je malo nehalo deževati, pa sem se napotila proti domu (v 20 min sem že doma). Skratka, nepotrebno je podariti, da se je po treh korakih ulilo kot da se nekdo norca dela iz mene.. in sem rekla, da ne, da če lahko kiwiji okoli hodijo brez dežnika, potem lahko tudi jaz.. Domov sem prišla do konca premočena in premražena in šele pogled v ogledalo mi je razkril, da se mi je moja super draga maskara razpacala po obrazu tako, da sem bila bolj podobna članu iz Kiss, kot asistentki v operi :D katastrofa..

Ampak suma sumarum se pa navdušena, da bodo dnevi, kakršen je bil torek, vedno pogostejši. Svoj prosti petek sem zamenjala na torek, kar se je izkazalo za super naključje. Ko sem se zbudila, pokofetkala, potem se mi je pridružil moj izgubljeni sostanovalec Ronald in sva v hladilniku odkrila, da ima nekdo flašo portovca in sva pač mogla potešiti evropski okus in potem ugotovila, da je tako dober, da je vseeno če ga še malo ukradeva. Potem sva pozajtrkovala in blebetala, nakar je bilo že sonce na vrtu in sva še tam posedela in kofetkala in potem je bil že čas, da človek mal počije in prebere kako knjigo v prijetnem spomladanskem soncu. Po kaki uri sem postala že lačna in sva se z Ronaldom spravila delat pico in ker je bilo sonce tako mamljivo, je bil skrajni čas, da obiščeva kako plažo, za oči napasti. In ne bodi ga len, se vsedeva v Ronaldov star cabrio, se trikrat gubiva na poti do neke lokalne plaže na zahodni obali, ampak zadeva je bila vredna zgubljanja.. vrhunska zadeva. Ob takih razgledih si res hvaležen, da živiš v mestu, ki je pravzaprav tako blizu teh čudovitih skritih kotičkov. 30 min iz mesta in že si na drugem planetu. Waw.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno
Tagi: , , , , , ,

malo po Kiwijsko..

Objavil: dzikii | 27.08.2013 | 2 Komentarjev |

Največ zabave mi v tujini vedno prinesejo stvari, ki jih delajo lokalci in so tako zelo različne od običajev, ki jih imamo doma. Že od prvega dneva na NZ zbiram male opazke, ki jih Kiwiji počnejo in so tu čisto vsakdanje, medtem ko se Slovencem tu zdijo nekatere stvari tako “van pameti”, da jih je treba zapisati. :)

1. Vtičnice za elektriko imajo dodatno stikalo, da elektriko prižgeš.

2. Kot je lepo povzel Darko (morem ga citirat, ker bolje ne morem zapisati) imajo kiwiji avte za vozit (kar pomeni, da se ne obremenjujejo z letnikom. Lahko je star 20 let pa je to še vedno super letnik in drži svojo ceno). In,

3. obleke za nosit (moda jih ne zanima, lahko vidiš žensko, ki je oblečena, kot da je šefica pisarne, pa ima obute tekaške čevlje in puhovko – povsem normalno)

4. Zanič kave z lepo dekoracijo.

5. Krtače za pomivanje posode (namesto gobic, kot jih poznamo mi).

6. Hiše nimajo izolacije. Sploh. Zato je polno vlage v hišah (za kar uporabljajo dehumidifyer) in mrzlo (pri 16 stopinjah kurijo radiatorje kot zmešani) – če bi bili pametni bi uporaljali klime.

7. V savno hodijo v kopalkah.

8. Večja križišča v centru mesta lahko prečkaš po diagonali (vsi semaforji imajo rdečo luč in zeleno na vseh straneh).

9. Vsi se vozniku avtobusa ob istopu zahvalijo z “thank you driver” – res lepa gresta. In voznik jim ponavadi pomaha  nazaj.

10. V trgovini lahko vzameš “cash out”, kar pomeni, da ti ni treba na bankomat in zato ni nobene provizije.

11. Cerkve nimajo zvonikov.

12. Nekatere (ne tako redke) ženske nosijo stvari v modrcu – telefon in šminka sta obvezna oprema.

13. V Aucklandu živi 2 milijona ljudi pa vseeno lahko kadarkoli v centru mesta najdeš parkirišče.

14. Manjše količine hrane stanejo občutno več – 2 litra kokaole stane recimo 2$, medtem ko stane 600ml kokakola 2,5.

15. Naročila za hrano in pijačo v 90% vzamejo na blagajni, šele potem se vsedeš. Plačaš seveda takoj.

Pomlad je tu!

16. Baje jedo špagete v toastu – tega še nisem videla, ampak mi Darko zatrjuje, da je to res.

17. Prostitucija je legalna. A še nisem videla ženske prostitutke na cesti – ponavadi so to maorski transvestiti.

18. Trava ije legalna, lahko jo kupiš v kiosku imenovanem Cosmic – vendar je povsem sintetična. Razne žurerske tabletke so prav tako dobavljive v tej isti trgovinici.

19. V hišah imajo ločene pipe za vročo in hladno vodo.

20. Piva vedno prihajajo v 300ml različici. In ponavadi stanejo okoli $7 oz. $9

Eggs Benedict! Tradicionalni zajtrk z jajčki, špinačo in veeelikooo šunke!

21. Imajo celo vrsto čudnih okusov čipsa – od kokošjega, po postaranem siru in najbolj ogabnega z okusom kisa – nimajo pa paprika čipsa.

22. Čoln lahko voziš brez izpita.

23. Poleti se nihče ne sekira – veliko jih hodi bosih. Celo na javna stranišča, khm.

24. Začnejo delati ob 9h in ko ura odbije 17h, brez večjega pretresa sredi dela spustijo kulije in za seboj pustijosamo še dvignjen prah.

25. V velikih firmah imajo pipe s filtrirano vodo – ena ima mrzlo vodo, druga pa vodo ogreto na 99°C. Za čaj in kavo.

26. Šef ti po koncu dneva v službi vedno reče HVALA.

p.s.: Fantje so rekli, da moram dodati, da tu (citiram) “ni lepih bab in psov in babe nosijo ogabne šuhe”. Tako.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno, opažanja

Še vedno smo na NZ, da ne bo pomote! Beee

Bil je eden izmed tistih dni, ko sem se spontano odločila obiskati samo središče zemlje. Če se želiš prepričati, da se pod površjem, po katerem stopaš in pod debelo plastjo asfalta, po katerem voziš, nahaja še kako živ svet, se preprosto moraš podati v srce Zemlje – Rotoruo! Zvečer me pokliče Jure, ker ga znaima par neumnosti in navrže, da gredo jutri v Rotoruo. Hej, čakaj malo, jest grem tut! In tako sem se še enkrat mojstersko priskledila v mini avtobus k Juretu in Simoni, Tini in Nini in še enem obisku iz Slovenije – Andražu. Pa pojdimo! Prva postaja je bil nesojen Hobbiton, kjer smo zamudili zadnji ogled za nekih 10 min. Pa jutri! :)

Pa da ne razpredam o tem, ker je bilo vse že zapisano par mesecev nazaj, se podamo naprej proti Rotorui! Veliko slišanega je bilo na račun tega mesta. Predvsem ljudje radi poudarjajo njegovo najbolj slavno lastnost, ki je nemara še bolj slavna od tistega, kar se da tam videti, in je seveda tudi prva asociacija tega mesta – torej mesto SMRDI! Po gnilih jajcih. 24 ur na dan! Vsak dan. Celo leto. Vedno. Haha – imate sliko, mar ne. Smrdi seveda po žveplu, ki je “stranski produkt” vseh vulkanov! Poleti je baje nevzdržno in katastrofalno – in baje, da se tega smradu čez dan ne navadiš, a mi smo imeli srečo, ker je še vedno zima in so temperature malenkost nižje kot v Aucklandu, tako da je bilo kakih 7 stopinj in tudi smrad ni bil preveč izrazit. Seveda ga opaziš, a tako katastrofalno tudi ni bilo. Mogoče pa sem bila samo pripravljena na vse – zaradi vseh teh opozoril in “pričevanj”. Skratka!

Kjer je žveplo, tam je smrad! :D

Prispemo v mesto, ko se je že počasi začelo temniti. Že ob vhodu v mesto je nemogoče spregledati ogromne oblake dima, ki se sporadično dvigujejo iz tal. Zemlja tu dobesedno diha. Najdemo prenočišče in se lačni odpravimo v enega izmed znanih pubov, ki sliši na ime Pig & Whistle (pujs in piščal). Od tam gre pol “avtobusa” v termalne toplice, ki so tukaj praktično v vsaki hiši, predvsem pa v vsakem hotelu in vsakem turističnem objektu. Termalnih vrelcev/grelcev je tu povsod zadosti in kmalu se je po otoku razširil glas, da so celo zdravilni – zato se je baje Rotorue prijelo tudi ime Zdravilna zemlja (sem prebrala nekje na internetu, khm..). Ostali gremo v trgovino po zajtrk in se potem vozimo naokoli in odkrivamo osupljive naravne znamenitosti.

Ko rečem, da je Zemlja tu živa, si verjetno ne moreš niti prestavljati, kako živa je res! Kamorkoli se obrneš, lahko vidiš pod tanko skorjo  kamnine, ki je na nekaterih mestih odprta, kako se spodaj pretaka voda in si lahko misliš, kako vroča je, ker se iz tiste male razpoke kadi – če imaš na sebi srebro, to ob stiku z dimom hitro reagira in ga obarva rjavo – lekcija, ki sem se jo naprej morala naučiti iz prakse. :) Skratka, noro. Zemlja zares živi!

Ugani kako je ime temu jezeru!

Območje Rotorue je pravzaprav eno mlajših področij zemljine aktivnosti. Severni otok, kot se morda spomnite iz prejšnjih lekcij, je vulkanskega nastanka – medtem, ko je južni otok nastal z gubanjem  oz. “strokovno” rečeno izpodrivanjem tektonskih plošč – Pacifiške in Avstralske. Da je ta aktivnost še kako živa, nas spominjajo potresi, ki so tukaj pravzaprav res stalnica (veš tisto, ko so mi vsi ob omembi, da grem na NZ, omenili najprej potrese in sem zamahnila z roko). Prejšnji teden v Wellingtonu 6.5 in še pred tem dva tedna nazaj v Wellingotnu 6.3 in pred tem potres v Aucklandu (4?).. Pravzprav, da malo zaidem s teme, sem v še ne polnih 10 mesecih tu doživela tru večje potrese, en tornado (decembra, zelo blizu območja, kjer sem delala), alarm za tzunami (na severu države) in izbruh vulkana (zaprli Tongariro crossing zaradi še vedno aktivnega nesramneža). Take male nenapovedljive naravne katastrofice, ki, pravzvaprav, niti niso tako nedolžne… (Mati, predvsem brez panike!)

Smoke on the water!! :D

No ok, da se vrnem na severni otok! Torej južni otok je nastal z gubanjem, zato tam “Alpe”, medtem ko je severni otok zrastel iz morja z vulkansko aktivnostjo. In Rotorua, dragi moji, je kar se mene tiče, prvi mali aktivni krater! Lahko mi oporekaš, ampak sama si ne bi nikoli izbrala Rotorue za živet – preveč riskantno :D Skratka,  povsod vulkanska aktivnost! Toliko naravnih znamenitosti na kupu, da je prav noro! Za opazovanje naravnih znamenitosti lahko zapraviš en kup denarja tu, zato smo se odločili da bomo šli pogledati samo najbolj zanimiv del – Wai-O-Tapu oz. Thermal wonderland (termalni čudežni svet) za turiste :) In se je splačalo!

Ammm, a se še komu zdi hoja po "vulkanu" nevarna?

Najprej gejzir Lady Knox, ki je dobila ime po ne vem že kom (so razložili, pa nisem poslušala dovolj pozorno). Skratka, vsa navdušena nad dejstvom, da vsak dan 15 min čez 10 gospa Knoxs požene vodo iz svojega bazena skozi malo luknjo na koncu “dimnika” in razveseli pisano občestvo. Vendar nam gospod, ki je vodil “predstavitev” uniči vse iluzije (no prvzaprav mi jih je Simona, ki mi je izdala skrivnost, večer pred tem) – nonšalantno in naveličano pove, da je izbruh gospe pravzaprav umetno sporožen. Zgodba gre tako, da so pred davnimi davnimi časi, zaporniki, ki so tu sadili gozdove, v prostem času v vodah, ki se tu zadržujejo, prali perilo – z milom seveda. Milo in topla voda = pralni stroj. Skratka, in voda se je začela penit in penit in oni vsi navdušeni, nakar so poleteli malo v stran, ker je reakcija kemikalij v vodi skupaj z milom in toploto sprožila nekakšno “eksplozijo” in tako so ugotovili, da lahko v gejzir vržejo milo (danes to delajo s posebnimi okolju prijaznimi dizajniranimi kemikalijami) in čez približno 5 min, ta sproži reakcijo, da voda bruhne skozi odprtino. In to je to.

Lady Knox, ko se je že malo spihala :)

Vsa poklapana sem šla do gospoda vodiča in ga vprašala, če je potem Old Faithful (gejzir v Yosemitih) tudi tak nateg – pa ne vem, morda ga je moj otroški pogled, ki je prosil naj ne bo tudi to nateg, zavil v laž in mi je rekel, da ne, da tisto je pa naravno. Predvsem zato, ker rezervoar vode pod Lady Knox naravno potrebuje 78 ur, da se napolni, in potem sam sproži reakcijo. Oni pa jo tako samo pohitrijo, da lahko turisti uživajo vsak dan – kako ne bi, saj je vstopnina okoli 35$. Bravo!

Po predstavi pa se veselo napotimo v Wonderland!! In kako čudežna je ta dežela, resnično! Kakšne barve! Kakšni pojavi! Noro! Zame navdušenje na vsakem koraku, je pa tudi res, da me je precej lahko navdušiti, če so barve v igri :) Ampak ja, kadeča jezera, živo rumena tla, turkizno zeleno jezero, živo oranžna skorja ob jezeru in predvsem – talno gretje!! Potipaš tla in so topla, na nekaterih predelih baje celo 100°C! Ču do vi to. Raj za geografe! Tam smo tavali dobri dve uri in še bi lahko.. ker je res čudovito! :) Na koncu pa skozi trgovino spominkov nazaj na parkirišče in pogledat še filmsko sceno imenovano Mud Pools oz. blatni bazeni. Vrhunsko.

Še enkrat: Kjer je žveplo, tam smrdi! :D

Predstavljaj si tiste filme o kakih pošastih iz močvirja ali kaj takega – grozljivka seveda. Iz sivega blatnega dola se dviguje meglica, v blatnem jezeru brbota in vsake toliko časa kaj eksplodira, koščki glini podobnega blata letijo naokoli, nad jezerom se dvigujejo mogočna drevesa, skozi katera skozi meglice prodirajo sončni žarki.. Resno, to je dobesedno prizorišče najbolj nenavadnih zgodb – prav vidim kako tu snemajo kako čudaško grozljivko ali naslednje serije Star Wars :D Ker tole, je iz drugega planeta!

Večino časa sonce spoh ni moglo prodreti skozi gosti dim, ki je vel iz te čudovite blatne kopeli! :D

Rotorua je defenitivno najbolj aktivno mesto, kar sem jih videla do sedaj! Ne vem, na tej NZ sem videla že toliko enih norih stvari, da mi mojega čudenja ni konec. Na južni otok sploh ne upam več, ker potem bodo verjetno blog posti predolgi zaradi vseh superlativov in pridevnikov :D

Naslednjič pa rubrika: Mala in velika čuda NZ! Ne zamudite! Kmalu! :)

Ekipa!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno, trippin'

« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Kategorije