header image

So kraji, ki ne potrebujejo dodatnih besed. Samoa (do pred kratkim uradno še Zahodna Samoa) je ena izmed teh. Ne vem, kako lahko tak otok ostaja tako dobro varovana skrivnost. Sredi Tihega oceana in daleč stran od ponorelega sveta se znajdem sredi najbolj norih monolitov in skulptur, ki jih je pričarala narava in se ne morem načuditi srčnosti njenih prebivalcev. In ker slike povedo več kot besede, bo tokrat malo manj teksta in malo več slik :) Uživaj!

Ena kičasta za začetek :)


Pogled od spodaj navzgor..

... in od zgoraj navzdol! Luknja v klifu, skozi katero lahko priplavaš v ocean..

popokaj dobro družbo za na pot :)

in opazuj to kristalno čisto vodo..

.. kjer lahko čofotaš do onemoglosti..

Kjer reka sreča ocean..

..in sonce poljubi ocean za lahko noč..

..lahko mimo grede zamudiš nekja čudovitega, če ne zaideš s poti..

Nasmeh je še vedno edini univerzalni jezik, ki odpira nova prijateljstva :)

In kakorkoli si misliš, da je človek dosegel že vse - narava vedno zmaga. Polje lave, ki se razteza do koder seže pogled.

Tudi v božji hiši..

Nikoli ne izpusti priložnosti za tuš pod slapom..

...sploh če je tuš tako spektakulaeren kot tale..

..in samo tvoj :)

Nujno ne izpusti znamenitih blowholes, kjer ocean demonstrira svojo moč in se ti dobesedno šibijo tla pod nogami, pa čeprav stojiš na trdnih tleh..

Niti ne izpusti priložnosti, da navijaš za svojo ekipo vaških gospa pri odbojki.

..se podruži z otroci..

..prinesi svojo kramo v sanjsko hiško na morju..

..in se potopi v ta čudoviti svet imenovan Samoa..

Luštno je tu, v paradižu. :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno

epilogič :)

Objavil: dzikii | 11.12.2013 | Brez komentarjev |

Eno leto je minilo tako hitro, da nisem niti dojela, da je še vedno 14. november in da stojim na istem mestu kot sem v tem istem trenutku leta 2012. Točno 365 dni po tem ko sem se vsedla v kombi v Ljubljani, sem se na istem mestu kobacala iz njega. Vmes je bil le en preblisk neskončne modrine, bujne vegetacije, ustvarjanja prijateljstev in sanjskih potovanj.

Eno leto življenja v nahrbtniku.

Ko sem se zadnji teden v nekem polzavednem stanju znašla v Aucklandu, sem se naenkrat zavedala, da bom resnično pogrešala to mesto. Kolikor mi je manjkala evropska kultura, mi je NZ zlezla pod kožo. Bolj kot ne sem se držala hiše, ker nisem hotela obiskovati mest, kjer sem se največkrat zadrževala, ker sovražim biti na enem mestu z mislimi, da še zadnjič gledam ta razgled. Klinc gleda sentimentalnost. Ni bilo brezglavega kupovanja suvenirjev, zadnjih mentalnih fotografij najljubših krajev ali gledanja v prostran zaliv. Pomembno je bilo druženje, še zadnji pečati ljudi, ki so mi risali domač vsakdan. Pivo. Roštilj. Vino. Kava. In že stojim za ogromnim steklenim oknom in gledam Airbus 380, ki me bo iztgal iz te udobne domačnosti. In v tem trenutku čutim, da se me loteva melanholija.

Melbourne. In najbolj udobno letalo ever! :)

Evo to sem zapisala v poznih večernih urah, ko sem čakala enega od treh avionov, ki so me 30 ur uničevali na poti domov. Prekleto daleč je ta NZ. Sledi rahlo melanholični zapisek iz Melbourne-a.

Od vseh slik tistega dneva imam samo to. Ker sem si ostale pozabila prekopirat na računalnik. Arrrggghh.

Sedeli smo pod drevesom slovesa, kot ga je poimenovala Simona,  in bili tiho. Ze prej sva se s Simono dobile v villeageu na kavici in vsaka s svojimi mislimi strmeli v nasprotni smeri. Udobna tišina. Morda najboljši kazalec prijateljstva. Ko ne rabiš besed. Če ni kaj dodati, je vseeno, če si tiho. Ne rabiš zapolnjevati prostora s trivialnimi pripombami.

Dnevi po Samoi so bili nadvse prijetni. Simona in Jure sta mi gostoljubno ponudila svoj dom, delila z mano svoje proste ure in se prijazno zahvaljevala za jutranjo kavico, čeprav ni pasala v njuno jutranjo rutino. Spontano večerno praznjenje buteljk, obiski, še en poslovilni piknik, kapasante in evo nas. Sedimo pod drevesom slovesa. Pohutakawa. To je vse kar nam ostane, preden nas pogoltnejo vrata mednarodnih odhodov. Videli smo vse ostale, ki so izginjali za njimi, danes pa sem za nekaj časa skoznje izginila sama.

Dnevi so bili polni ljudi, spominov in smeha. Verjetno ni redkost, da najdeš posebne ljudi na poti, je pa redkost, da si ustvariš dobre prijatelje. Mogoče NZ ni bila tako rahel oreh za streti, kot sem pričakovala, je pa defenitivno poskrbela za nekaj nepričakovanih presežkov.

In tako smo sedeli pod drevesom slovesa. V tišini. Vse besede so bile odveč, ker nikakor ne bi mogle povedati zadosti. In ko nastopi tišina, ki zapolni več prostora, kot bi ga besede kadarkoli, veš, da si v družbi pravih ljudi.

Jurček in Simona – hvala da sta si vzela čas. Vsem hvala za super trenutke in dragocene spomine in upam, da se kmalu spet vidimo. Vi ste moja Nova Zelandija!

Še en kratek epilog po mesecu doma:

Najdi žival.

Prvi teden je bil katastrofa – oblačno vreme, megla in dež so naredili lepo ozračje, da sem se zadrževala pretežno doma. Ni se mi dalo obiskovat prijatelje, ker je bilo preveč stvari v moji glavi. Ampak po dežju, na srečo, vedno posije sonce in baterije so spet polne. Grem na Jošta, grem na Jakoba, šetam psa, se učim nemščino in seveda iščem službe. Ljubljana je še vedno moja najljubša prestolnica in božično vzdušje ji daje še poseben pečat. Lepo je biti v Evropi, še lepše je biti doma. Ampak ker ne morem biti veliko pri miru, se že dogovarjam za nadaljnje možne projekte in si tlakujem pot novim dogodivščinam na proti.

Njemu verjetno ni tako zabavno kot meni :) Poli salama za zajtrk - jup, doma sem :)

Srečanje z ljudmi, s katerimi smo se toliko družili v NZ, je super zadeva – Dinkica je ravno raka kot se je spomnim in z Rahelo sva ravno včeraj posedali na sončku ob kavi, kot nekoč na najinem balkončku ob vinu.

Špikani čevapi kod Valtera - welcome to Kranj! :)

Najboljša je pa še veesno mamina kuhinja :)

Ni je čez najljubšo šalčko za kavo :)

Naslednjič pa kak zapis ali dva o zadnjem sanjskem potovanju – na Samoo! Potem pa že neham malo s to južno poloblo! :)

Pa še indijančki so back! :D (v miklavževem duhu seveda)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno

Aloooha, evo ker ste se tako zelo zabavali ob prejšnjih nenavadnostih in na glavo obrnjenih stvareh na drugi strani planeta, vam danes pošiljam še en venček najbolj popularnih. Torej posebna izdaja: Nenavadne stvari povsem navadnih Kiwijev – drugi del.

S tem vinom greš šefa prosit za povišico..

1. Sem že povedala, da ni nič nenavadnega, če ima Kiwi pred hišo zofo. Kakršnokoli – usnjeno ali platneno. Tam na verandi, pod majhno streho pred ob vhodu. Načelom sem videla zelo malo ljudi, ki bi dejansko tam sedeli, ampak zgleda pa super domače in vabi, da bi se kar lepo navabil na zofico in užival.

2. Kot udeleženec v prometu moraš biti tu precej previden – velja zakon močnejšega! In ko si pešec, ne smeš pozabiti, da te bodo hladnokrvno zgazili, tudi če boš šoferja gledal v oči in stopil na prehod za pešce. Če se gospod ni sam odločil, da te spusti čez, boš pač moral počakati, pospešiti korak, steči ali pa se celo vreči na drugo stran ceste. Odvisno od hitrosti približujočega se avtomobila. In dajmo reči, da imajo Kiwiji precej težko nogo in da Azijci (milo rečeno) nimajo najboljšega zaznavanja prostora.

3. Uhh, še ena moteča zadeva – sirene raznih avtomobilov na nujni vožnji tulijo cel dan – ni ur, ko ne tulijo (kot pri nas recimo, ko hitijo samo z lučkami). Torej ni nič nenavadnega, če te ob 2. uri ponoči iz postelje vrže sirena, ki prihrumi mimo. To mi gre, recimo, tukej res na k… :)

Tako je pri nas med malico.

Tako uživam med malico.

4. Srečanja v dvigalu znaj biti za bitje z Dežele precej čudno – večina olikanih ljudi doma lepo pozdravi, ko vstopi v dvigalo in lepo odzdravi, ko izstopi iz njega. No tu dobiš začuden pogled in tišino, ki kar reže ustvarjeno neprijetno atmosfero. Kako prijetno se je potem peljati 13 nadstropij v počasnem dvigalu…

Tak je pogled na moje mesto z druge strani.

5. Ko smo že pri dvigalih.. ne vem, sama tega naokoli načeloma nisem kaj dosti videla, ampak v Aucklandu, ki je mimogrede nepričakovano razgiban z vsemi klanci navzgor in navzodol in spet navzgor (a ni smešno, koliko je klancev navzgor, ponavadi jih navzdol pol toliko ne vodi). Skratka, no in zaradi razgibanega terena imaš lahko navodila, da se neka pisarna nahaja v 17. nadstropju in ko prideš do stavbe, ugotoviš, da ni tako visoka. Nato stopiš v dvigalo in ugotoviš, da si vstopil v nadstropju št. 13. in se ležerno zapelješ le 4. nadstropja. (Načeloma imajo take stavbe dva vhoda, ni pa nujno.) Skratka, prvič mi je bilo smešno in tudi danes mi je smešno. Ker je pač smešno. :)

6. Kiwiji imajo načeloma dve vrsti kafičev: Prvi so odprti nekje od 7h do 16h in so ponavadi kafeterije in pekarnice. Ko se te zaprejo, je čas da se oprejo pravi kafiči – kjer ne strežejo več kav, ampak alkohol. Ti se ponavadi odprejo med 16h in 17h. In so odprti do nekje 1h zjutraj. Če. Najti odprt klub ob 2h zjutraj je umetnost. Če je odprt, pomeni, da so notri čudni ljudje. Ali pa govorimo o pubih.

Tako ti servirajo kavo za seboj, če si jim posebej simpatičen. Khm khm.

7. Sem že povedala, da je tatoo najbolj normalna stvar tu. Govorimo o kulturi, ki je prinesla nore vzorce tetoviranja v stari svet – da ne bom preveč pametna, amapk ne vem zakaj se mi zdi, da so tudi eni izmed prvih, ki so se s tem ukvarjali (skupaj s pacifiškimi otočani seveda). Torej ni nič nenavadnega, če v operi vidiš igralko, potetovirano na vidnih mestih in se tega ne spravijo niti zakriti. Ali videti učiteljico prepirsano in potetovirano. Ali imeti sodelavca v pisarni s tatujem, ki sega do zapestja. Evropa je v tem pogeldu res smešno konzervativna.

Tako je življenje ob sončnih nedeljah...

8. Nenavadnost, ki jo še vedno raziskujem – Kiwiji nimajo nacionalne hrane. Edina nacionalna hrana, ki si jo pripisujejo so njihove pite – Georgie pie. Pita, ki je bila res popularna, potem so zaprli to slavno verigo in seda je Georgie pie spet na voljo v “originalni” varianti v – MekDonaldsu. Katastrofa. Ne vem, pite mi ne dišijo. Male čudne stvari, pokrite s testom in nekim mesnim nadevom, ki ga na zunaj ne moreš identificirati. Preskočim.

9. Ko smo pri hrani – ljudje jedo lunch (kar se pri nas prevede v kosilo) v službi ob 13h (malce nimajo v takšni obliki kot mi). In potem jedo doma dinner – kar se pri nas prevede v večerjo – nekje med 20 in 22h. Pri meni to ne bi šlo skozi – med 13 in 20h je malo preveč pavze :)

10. Ja še en super zanimiv podatek – kar sem opazila šele pred kratkim ravzaprav – Kiwiji so precej zaupljivi ljudje. Tako se delavci v podjetju ne štampljajo – v nobeni od služb do sedaj se nisem in potem sem spraševala, če se kdo od mojih prijateljčkov in smo vsi skupaj zaključili, da se ne. Anketa je bila izvedena na zadostnem reprezentativnem vzorcu, tako da lahko s sigurnostjo rečemo, da se Kiwiji ne štampljajo. Niti ne zapisujejo! Da ne bo pomote!.

Moja soba iz ptičje perspektive. Imenujemo jo Hišica na drevesu :) In to je na pol pospravljena verzija. Da se ne bi kdo zgražal! :D

11. In zaupanje se kaže tudi v vsakdanjem življenju – ob cesti, ko se voziš (to predvsem velja izven Aucklanda) je polno malih lesenih pokritih stojnic, kjer so zabojčki avokadov, jagod, kiwijev in ostalih dobrot, kjer je zapisana cena in zraven mala škatlica, kamor vržeš denar in vzameš zabojček/vrečkico. Kul, a? :)

12. Ne govorimo pa o zaupanju, ko imajo policaji akcijo preverjanja alkohola. Takrat se postavijo na odsek, kjer zaprejo obe strani ceste in vsakemu vozniku prisatvijo majhno napravico pred usta, kamor poveš svoje podatke. Če napravica zazna alkohol, te preusmerijo k tovornjaku, kjer je cel laboratorij, kjer ti natančno preverijo količino alkohola v krvi. Fer in učinkovito.

Ko so češnje cvetele in bil je oktober.. :D

13. Štunfi pa sandali so jako popularna kombinacija. Ali pa niti sandalov ne nosijo – samo nogavice. Smeh.

14. V istem dnevu lahko vidiš dva človeka na cesti – lahko celo z ramo ob rami. En ima na sebi japonke, kratke hlače in kratko majico, medtem ko drugi stoji zraven v zimski jakni, škornjih in dolgih hlačah. (No če prav pomislim, je bil to precej normalne pojav v naši družbi, ko je bila še Dinka na naši strani planeta).

Nisem vedla da obstaja poseben VEGETARJANSKI sir...

15. Uh ja, supermarketi imajo zelo nenavadne obratovalne ure. Torej tu se dela načeloma 9-17h – v normalnih službah seveda. In zakaj bi bile prodajalke prikrajšane tega super sistema? No normalno so šoping centri odprti med 9 in 18h, četrtki in petki pa so posebni dnevi – ko so trgovine odprte do 21h. In to je to. Če imaš čas, prileti, če ne, si boš že vzel čas med malico ali konec tedna. Vikendi so za vse ostalo, ne za šoping. Moram priznat, da jih v tem pogledu izredno cenim. Klinc gleda potrošništvo do onemoglosti. :)

Tako je pri nas ob vikendih.

16. Kolesarjenje po NZ spada med kaskaderske športe, kar verjetno vedo tudi oblasti – zato je uporaba čelade obvezna. Za vse. In ker se ljudje znajdejo ponavadi po liniji najmanjšega odpora, ni nič nenavadnega če ima kolesar na sebi kajakaško čelado, skejtarsko čelado, čelado za smučanje in zadnjič sem videla zmagovalca – s čelado za motor. Nima veze, samo da je glava pokrita s trdnim oklepom. Nihče se ne sekira za “pravo čelado” – čelada je pač čelada. Za vse priložnosti.

17. Kako se parkira na NZ ponavadi prvič izveš na boleč način – ko parkiraš bočno, kjer je pač prostor in te ob povratku k avtu čaka kazen. Kazni so tu mimogrede precej smešne (40$ za napačno parkiranj recimo). Aha, zakaj si dobil kazen? Ker si parkiral v nasprotni strani vožnje. Torej če parkiraš bočno, moraš parkirati v smeri vožnje na tisti strani cestišča. Nam neverjetno, tu se pa potem kar navadiš, da to tako je. Plus, če zvečer parkiraš pred trgovino, ki ima svoje parkirišče, ti ga bodo mestne oblasti odpeljale, čeprav je parkirišče prazno in trgovina zaprta. Privat je privat. Kazen je gladko $250. Tudi tega smo se naučili na grd način.

18. Kiwiji so bitja, ki v nasprotju s Slovenci, dajo zelo malo na zasebnost, očitno. Tukaj živeti v “shared house” oz. skupni hiši ni nič posebnega. Pravzaprav večina ljudi živi tako. Si predstavljam, da si lasten prostor omislijo šele ko pride na sceno družina. Do takrat pa je najbolj naraven način življenja v hiši z tremi ali več sostanovalci. Zanimivo. Tudi družine nimajo problema s sprejemanjem tujcev v svoje domove – lahko najameš sobo pri družini ali pa kot varuška živiš tam. Tako to pač je. Si predstavljaš, da bi doma se končno odcepil od svoje družine, da greš živeti k drugi in za to še plačuješ? Haha.

Tako pa poskrbijo, da več deset meterski jez ne dela večje škode v naravi. Defenitivno ena bolj fascinantnih mešanic človeškega posega v naravo, ki dejansko izgleda kul. Pašnik za ovce.

19. Pa še ena za gospodinje! Voda v NZ ne vsebuje apnenca, zato tudi ni nadlog z vodnim kamnom! Kar seveda pomeni manj časa prebitega pri ribanju koplanice in kuhinjskega korita ;) Oh, happy place :)

20. Ob kulturnem udejstvovanju v Aucklandu (obisk operne predstave) se nisem mogla načudit sledečemu dejstvu. Med intervalom, ko vsi nvalijo ven iz hale in pričakuješ, da se zapodijo po kozarce vina in penine, se tukaj večji odstotek ljudi zapodi v skrinjo s sladoledom. Predstavljaj si gospode v zgodnjih 60-ih kako veselo ližejo sladoled v svojih poštirkanih oblekah. Neprecenljivo.

To je to. Sigurno sem kaj pozabila. Se zna nabrati materiala še za 3. del.

Tako se sonce počasi poslavlja od nas, da gre lahko zbuditi vas.. :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, i spy with my little eye!
Tagi: , , , , , ,

Dan številka 5. Prosti dan! Iz postelje se zavalim gladko ob pol deveti uri. Nima smisla vstajati prej. Sporičim Jurčku, da se ne bom udeležila današnje ribarije – poklicat si ga ne upam, da ne bom spet poslušala, kako me ne bo nikoli več povabil, ker si samo zmišljujem. Prav ima. Sonce sije in pomlad je na vrhuncu – v nedeljo smo prestavili uro, tako da se je dan gladko raztegnil vse tja do pol osme ure zvečer. Lahko bi se veselila, vendar postajam rahlo zagrenjena.  Kličem lastnika hiše (Slovenec) in sprašujem, kdaj bodo popravili zadevo. Že dolgo se mi ni zgodilo, da sem se v prostem času dolgočasila. Danes res ne vem, kaj naj sama s sabo. Grem do trgovine in si za tistih 5 artiklov vzamem maksimalno časa. Počasi in z zanimanjem stopicam med policami izdelkov, ki jih sploh ne rabim. Mimo mene pride uslužbenec, ki za seboj pušča omamljajoč vonj po sveže pečenem kruhu. Sledim mu čisto instinktivno – geldam, kaj daje na police in sežem po francoski bagetki – poglej ti to, pa še v akciji je. Naredim trik na samopostrežni blagajni in dobim dve papriki za ceno ene (taki mali patetični prekrški mi narišejo zadovoljen nasmešek – pa sem le naredila nekaj koristnega danes). Doma se prekladam iz enega kota v drugega. Čakam da ura odbije 6 in se s Simono dobiva na Leffeju v Belgian Beer Cafe. S sostanovalci posedamo za hišo, se sončkamo in govorimo neumnosti – nimamo kaj novega povedati, ker smo odrezani od informacij. Ob štirih mi Simona sporoči, da prestaviva uro na osebm zvečer. Iz obupa začnem pisat tale blog.

Dan števila 4. Zjutraj sem spet vstala le 45 minut preden bi se odprvila v službo. Skuham si kavo in jo počasi pijem, medtem ko berem dolg mail prek telefona. Ni isto. Potem stojim 15 minut pred omaro in izbiram česa ne bi dala spet gor – na koncu vzamem pozabljeno zeleno belo majco brez rokavov in sivo raztegnjeno in od pranja razcufano jopo – vse skupaj dopolnim z rumeno-zeleno ogrlico. Pošvedrane čevlje, ki imajo strgano platno nad peto se odločim sama popraviti, ker včeraj nisem našla nobenih lepih, ki bi si jih kupila – za japonke je rahlo premraz, za čevlje pa prevroče. Vzamem kozmično moder sukanec in šivam razparan del – ko končam, ugotovim, da je blazno očiten popravek in da me je sedaj še boj sram. Ahhhh. Zakaj si nisem kupila tistih ogabnih balerink? Grem v službo. Pridem domov. Ne dela. Pokličem lastnika, pravi da so mu zagarantirali, da bo danes delalo. Khm, nisem po župi priplavala. Ne bom se sekirala. Grem na kosilo v food court – tokrat h vietnamcem na “famous nudle salad with lemon grass chicken”. Yummy! Ker se je teden zame končal, grem z Mihcem na North Shore, on gre tja za biznis, jaz pa hengam na super razgledni točki in s pravim fotoaparatom ovekovečujem sončni zahod. Sprehod po soseski, ki mi zbuja nevoščljive misli in že sva na poti na Mount Eden, kjer se Simona in Jurček v avtu bašeta s pico in pivom – večerja z razgledom. J Doma mi porinejo v roke pivo in kramljamo do zgodnjih jutranjih ur. Kul.

Dan številka 3. Zjutraj vstanem 45 minut pred službo, skuham kavo in si naredim toast z marmelado za zajtrk. Na hitro pogledam na telefon, če je kak mail priletel. Nič posebnega – samo reklame. Že navsezgodajzjutraj se jezim na telefon in se upiram misli, da bi ga vrgla z mostu na avtocesto. Racionalna presoja, da ga bom verjetno še nekaj časa potrebovala, pretehta trenutek slabosti. Danes naj ti bo, HTC. Se odpravim v službo in se imam super fino – ponosna nase, da počasi začenjam misliti in delati kot pravi kiwi. Ne rečem, da je to super in po evropskih standardih – sem pa ugotovila, da je to na žalost edini način, da ohranjam svojo eksistenco na trenutnem nivoju. When in Rome… J Popoldan popravljam svoje CVje – drugega tako ali tako ne morem početi. Spet pošljem sms lastniku, na živce mi gre, ampak ok, verjetno se zadeve ne da popraviti tako na hitro. Na obisk prileti Karla in kramljam z njo. Potem se še malo družimo s sostanovalci in že je čas za spanje.

Dan številka 2. Ponedeljek! Hmm, zbudim se dobro uro pred službo – naporen dan je bil včeraj pa je pasalo še malo pospati. Dneva ne začnem kot po navadi – v tem primeru bi zgrabila krtačko, prižgala računalnik in šla pristavit kavo, medtem ko si umivam zobe, bi bil računalnik zagnan, voda bi že vrela in dan bi se lahko začel. Namesto tega, si grem počasi umiti zobe, čakam pri štedilniku, da zavre voda, si pogrejem toast, naredim sendvič za v službo. Pobrskam po telefonu, da se na hitro informiram, če je kak mail priletel. Stojim pred omaro 10 minut in sestavljam čudovite kombinacije – odločim se za najhujšo, ki jo še ves dan obžalujem – saj vem, da sem v Kiwilandu, kjer jim je moda tako tuja kot japonski okus za sladoled, ampak vseeno moja evropska duša trpi ob kombinaciji vijoličnih nohtov in rdeče-črnim črtastim poloverjem s super dodatkom rjave kariraste rute, ki jo odlično preglasi živo oranžna torbica. Bravo Darja, danes si zmagovalka v modnem kriminalu. Doma veselo preizkušam, če dela linija, ker mi je lastnik obljubil, da bo danes preveril zadevo. Zamenjana je vtičnica za telefon. Interneta pa še vedno ni. Če bo tako še kak dan, se nam bo verjetno vsem zmešalo. Tekstnem lastniku en sms, da bi bilo fino to čim prej popravit, ker ni fino, da smo v teh časih edini brez. Zvečer pol hiše poseda v dnevni in se pogovarjamo. Letijo štosi, da sedaj ko ni interneta, se bomo pa družili.

Dan številka 1. Že včeraj popoldan nam je ven metalo internet, danes pa se zbudim in zadeva ne trza sploh. Izklapljam in preklapljam in tresem, včasih brcnem v kak štekar, skratka, karkoli. Ne dela. Ma dobro, grem na izlet, bom že zvečer posurfala, kaj se kaj dogaja po svetu. Super dan, ko pridem domov, ugotovim, da internet še vedno ne dela. Dobro, ni da bi se človek sekiral, se pač zgodi. Tekstnem lastniku sms, da nam že od včeraj zvečer ne dela internet, da je verjetno vtičnica od telefona, ker je poanvadi žep prej delala probleme (nekdo jo je malo polomil). Skratka nič, ker je bil lep dan in tople temperature, sedimo s sostanovalci za hišo in kramljamo. Luštno.

Sobota. Proklet internet – res mi ni kul, da že cel teden konstantno meče ven, ampak zdaj mi pa že prav najeda.

Dan številka 6. Danes. Mati me ob osmih vrže iz postelje – kliče me na mobitel v Novo Zelandijo. Najprej mi srce skoči na tisoč pulza, ker kakopak pozabim, da doma ni to sredi noči ampak zvečer. Skratka, bog ne daj, da je kje kaj narobe. Javim se in mati me takoj pomiri, da je vse ok, da me je že mogla poklicat, ker me že cel teden ni na internetu in da je že mogla malo preverit, kaj se dogaja. Proklet internet!! Počutim se deprivirano, hočem brat članke, hočem svoje fejsbuk življenje nazaj, hočem se slišat z ljudmi po skajpu. Argh! Manjka mi dnevna doza inspiracije, ki si jo ponavadi nabiram z raznimi članki in novicami in vsemi zanimivimi stvarmi, ki jih dobiš na internetu. Resno ti govorim, biti na drugem koncu sveta, živeti normalno življenje (kar recimo delam trenutno, ker pač trenutno nisem v vlogi popotnika) in biti brez interneta – povem ti, prava nočna mora. Recimi mi odvisnik, ampak rada bi te videla kak bi bil ti po enem tednu brez dostopa do sveta. Po 15 letih konstantnega dostopa do interneta, je en neprostovoljni teden brez prava mora. Patetično.

Dan številka 7. V hišo je prišel električar – na ušesa vlečem kaj govori (pogovor poteka v hrvaškem jeziku, itak) in očitno je problem v telefonskem kablu. Bravo jaz, ne vem niti kako poteka izmenjava električnega toka pa sem identificirala problem že po prvih nekaj urah, ko je šlo vse k vragu. En teden pregovarjanj za brezveze. Argh! Ampak danes je sobota in mi je vseeno za internet – ker gremo na potep!

Slike sledijo, ko dobim pravi internet – ta je preko telefona. :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno

miselni preskok..

Objavil: dzikii | 25.09.2013 | 2 Komentarjev |

Novo Zelandijo bo težko zapustiti. Imam občutek, da se mi je zavlekla pod kožo. Tako zelo, da mi včasih ne pusti, da bi pomislila na konec odisejade. Včasih mi gre na živce, včasih jo obožujem. Ne morem biti več tu, a niti stran ne morem. Čudna mešanica občutkov me prežema vedno bolj, ko se približuje konec mojega bivanja na tem antipodu Slovenije.

Kar naenkrat sem se zalotila, kako razmišljam, katere produkte bom vzela s seboj v Slo, ker jih bom res pogrešala. Od najbljubših kosmičev, najljubše čokolade do Burger Fuel hamburgerjev in japonske različice fastfooda Renkon. Da ne omenjam food courtov, ko mi zapaše katera od azijskih držav. Potem pa so tu še piva – raznovrstnos piv, ki jih tu lahko kupiš, je vrhunska (moj najljubši je sicer belgijski Leffe, ampak hej, doma ga še nisem videla!). Vina so najboljše kakovosti in to že tista najcenejša.. Eksotično sadje po dostopnih cenah (mango po en evro khm..) pa zlati kiwiji, ki nimajo veze s tistimi, ki jih poznamo mi, pa feijole – vrhunski sadež! Ahhh, toliko jih je še. Najtežje pa bo verjetno iz vsakdane zbrisat teh nekaj super ljudi, ki mi dneve v Aucklandu rišejo v dragocene spomine.

Zadnjič sem prebrala en super stavek, s katerim se maksimalno strinjam. Nekdo po imenu Alan A. Milne je izjavil: How lucky I am to have something that makes saying goodbye so hard. (Okoren in dobesedn prevod: Kakšno srečo imam, da imam nekaj, od česar se je tako težko posloviti.)

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno

« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Kategorije