header image

epilogič :)

Objavil: dzikii | 11.12.2013 | Brez komentarjev |

Eno leto je minilo tako hitro, da nisem niti dojela, da je še vedno 14. november in da stojim na istem mestu kot sem v tem istem trenutku leta 2012. Točno 365 dni po tem ko sem se vsedla v kombi v Ljubljani, sem se na istem mestu kobacala iz njega. Vmes je bil le en preblisk neskončne modrine, bujne vegetacije, ustvarjanja prijateljstev in sanjskih potovanj.

Eno leto življenja v nahrbtniku.

Ko sem se zadnji teden v nekem polzavednem stanju znašla v Aucklandu, sem se naenkrat zavedala, da bom resnično pogrešala to mesto. Kolikor mi je manjkala evropska kultura, mi je NZ zlezla pod kožo. Bolj kot ne sem se držala hiše, ker nisem hotela obiskovati mest, kjer sem se največkrat zadrževala, ker sovražim biti na enem mestu z mislimi, da še zadnjič gledam ta razgled. Klinc gleda sentimentalnost. Ni bilo brezglavega kupovanja suvenirjev, zadnjih mentalnih fotografij najljubših krajev ali gledanja v prostran zaliv. Pomembno je bilo druženje, še zadnji pečati ljudi, ki so mi risali domač vsakdan. Pivo. Roštilj. Vino. Kava. In že stojim za ogromnim steklenim oknom in gledam Airbus 380, ki me bo iztgal iz te udobne domačnosti. In v tem trenutku čutim, da se me loteva melanholija.

Melbourne. In najbolj udobno letalo ever! :)

Evo to sem zapisala v poznih večernih urah, ko sem čakala enega od treh avionov, ki so me 30 ur uničevali na poti domov. Prekleto daleč je ta NZ. Sledi rahlo melanholični zapisek iz Melbourne-a.

Od vseh slik tistega dneva imam samo to. Ker sem si ostale pozabila prekopirat na računalnik. Arrrggghh.

Sedeli smo pod drevesom slovesa, kot ga je poimenovala Simona,  in bili tiho. Ze prej sva se s Simono dobile v villeageu na kavici in vsaka s svojimi mislimi strmeli v nasprotni smeri. Udobna tišina. Morda najboljši kazalec prijateljstva. Ko ne rabiš besed. Če ni kaj dodati, je vseeno, če si tiho. Ne rabiš zapolnjevati prostora s trivialnimi pripombami.

Dnevi po Samoi so bili nadvse prijetni. Simona in Jure sta mi gostoljubno ponudila svoj dom, delila z mano svoje proste ure in se prijazno zahvaljevala za jutranjo kavico, čeprav ni pasala v njuno jutranjo rutino. Spontano večerno praznjenje buteljk, obiski, še en poslovilni piknik, kapasante in evo nas. Sedimo pod drevesom slovesa. Pohutakawa. To je vse kar nam ostane, preden nas pogoltnejo vrata mednarodnih odhodov. Videli smo vse ostale, ki so izginjali za njimi, danes pa sem za nekaj časa skoznje izginila sama.

Dnevi so bili polni ljudi, spominov in smeha. Verjetno ni redkost, da najdeš posebne ljudi na poti, je pa redkost, da si ustvariš dobre prijatelje. Mogoče NZ ni bila tako rahel oreh za streti, kot sem pričakovala, je pa defenitivno poskrbela za nekaj nepričakovanih presežkov.

In tako smo sedeli pod drevesom slovesa. V tišini. Vse besede so bile odveč, ker nikakor ne bi mogle povedati zadosti. In ko nastopi tišina, ki zapolni več prostora, kot bi ga besede kadarkoli, veš, da si v družbi pravih ljudi.

Jurček in Simona – hvala da sta si vzela čas. Vsem hvala za super trenutke in dragocene spomine in upam, da se kmalu spet vidimo. Vi ste moja Nova Zelandija!

Še en kratek epilog po mesecu doma:

Najdi žival.

Prvi teden je bil katastrofa – oblačno vreme, megla in dež so naredili lepo ozračje, da sem se zadrževala pretežno doma. Ni se mi dalo obiskovat prijatelje, ker je bilo preveč stvari v moji glavi. Ampak po dežju, na srečo, vedno posije sonce in baterije so spet polne. Grem na Jošta, grem na Jakoba, šetam psa, se učim nemščino in seveda iščem službe. Ljubljana je še vedno moja najljubša prestolnica in božično vzdušje ji daje še poseben pečat. Lepo je biti v Evropi, še lepše je biti doma. Ampak ker ne morem biti veliko pri miru, se že dogovarjam za nadaljnje možne projekte in si tlakujem pot novim dogodivščinam na proti.

Njemu verjetno ni tako zabavno kot meni :) Poli salama za zajtrk - jup, doma sem :)

Srečanje z ljudmi, s katerimi smo se toliko družili v NZ, je super zadeva – Dinkica je ravno raka kot se je spomnim in z Rahelo sva ravno včeraj posedali na sončku ob kavi, kot nekoč na najinem balkončku ob vinu.

Špikani čevapi kod Valtera - welcome to Kranj! :)

Najboljša je pa še veesno mamina kuhinja :)

Ni je čez najljubšo šalčko za kavo :)

Naslednjič pa kak zapis ali dva o zadnjem sanjskem potovanju – na Samoo! Potem pa že neham malo s to južno poloblo! :)

Pa še indijančki so back! :D (v miklavževem duhu seveda)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije