header image

Nenavadne stvari povsem navadnih Kiwijev – 2. del

Objavil: dzikii | 18.10.2013 | 1 Komentar |

Aloooha, evo ker ste se tako zelo zabavali ob prejšnjih nenavadnostih in na glavo obrnjenih stvareh na drugi strani planeta, vam danes pošiljam še en venček najbolj popularnih. Torej posebna izdaja: Nenavadne stvari povsem navadnih Kiwijev – drugi del.

S tem vinom greš šefa prosit za povišico..

1. Sem že povedala, da ni nič nenavadnega, če ima Kiwi pred hišo zofo. Kakršnokoli – usnjeno ali platneno. Tam na verandi, pod majhno streho pred ob vhodu. Načelom sem videla zelo malo ljudi, ki bi dejansko tam sedeli, ampak zgleda pa super domače in vabi, da bi se kar lepo navabil na zofico in užival.

2. Kot udeleženec v prometu moraš biti tu precej previden – velja zakon močnejšega! In ko si pešec, ne smeš pozabiti, da te bodo hladnokrvno zgazili, tudi če boš šoferja gledal v oči in stopil na prehod za pešce. Če se gospod ni sam odločil, da te spusti čez, boš pač moral počakati, pospešiti korak, steči ali pa se celo vreči na drugo stran ceste. Odvisno od hitrosti približujočega se avtomobila. In dajmo reči, da imajo Kiwiji precej težko nogo in da Azijci (milo rečeno) nimajo najboljšega zaznavanja prostora.

3. Uhh, še ena moteča zadeva – sirene raznih avtomobilov na nujni vožnji tulijo cel dan – ni ur, ko ne tulijo (kot pri nas recimo, ko hitijo samo z lučkami). Torej ni nič nenavadnega, če te ob 2. uri ponoči iz postelje vrže sirena, ki prihrumi mimo. To mi gre, recimo, tukej res na k… :)

Tako je pri nas med malico.

Tako uživam med malico.

4. Srečanja v dvigalu znaj biti za bitje z Dežele precej čudno – večina olikanih ljudi doma lepo pozdravi, ko vstopi v dvigalo in lepo odzdravi, ko izstopi iz njega. No tu dobiš začuden pogled in tišino, ki kar reže ustvarjeno neprijetno atmosfero. Kako prijetno se je potem peljati 13 nadstropij v počasnem dvigalu…

Tak je pogled na moje mesto z druge strani.

5. Ko smo že pri dvigalih.. ne vem, sama tega naokoli načeloma nisem kaj dosti videla, ampak v Aucklandu, ki je mimogrede nepričakovano razgiban z vsemi klanci navzgor in navzodol in spet navzgor (a ni smešno, koliko je klancev navzgor, ponavadi jih navzdol pol toliko ne vodi). Skratka, no in zaradi razgibanega terena imaš lahko navodila, da se neka pisarna nahaja v 17. nadstropju in ko prideš do stavbe, ugotoviš, da ni tako visoka. Nato stopiš v dvigalo in ugotoviš, da si vstopil v nadstropju št. 13. in se ležerno zapelješ le 4. nadstropja. (Načeloma imajo take stavbe dva vhoda, ni pa nujno.) Skratka, prvič mi je bilo smešno in tudi danes mi je smešno. Ker je pač smešno. :)

6. Kiwiji imajo načeloma dve vrsti kafičev: Prvi so odprti nekje od 7h do 16h in so ponavadi kafeterije in pekarnice. Ko se te zaprejo, je čas da se oprejo pravi kafiči – kjer ne strežejo več kav, ampak alkohol. Ti se ponavadi odprejo med 16h in 17h. In so odprti do nekje 1h zjutraj. Če. Najti odprt klub ob 2h zjutraj je umetnost. Če je odprt, pomeni, da so notri čudni ljudje. Ali pa govorimo o pubih.

Tako ti servirajo kavo za seboj, če si jim posebej simpatičen. Khm khm.

7. Sem že povedala, da je tatoo najbolj normalna stvar tu. Govorimo o kulturi, ki je prinesla nore vzorce tetoviranja v stari svet – da ne bom preveč pametna, amapk ne vem zakaj se mi zdi, da so tudi eni izmed prvih, ki so se s tem ukvarjali (skupaj s pacifiškimi otočani seveda). Torej ni nič nenavadnega, če v operi vidiš igralko, potetovirano na vidnih mestih in se tega ne spravijo niti zakriti. Ali videti učiteljico prepirsano in potetovirano. Ali imeti sodelavca v pisarni s tatujem, ki sega do zapestja. Evropa je v tem pogeldu res smešno konzervativna.

Tako je življenje ob sončnih nedeljah...

8. Nenavadnost, ki jo še vedno raziskujem – Kiwiji nimajo nacionalne hrane. Edina nacionalna hrana, ki si jo pripisujejo so njihove pite – Georgie pie. Pita, ki je bila res popularna, potem so zaprli to slavno verigo in seda je Georgie pie spet na voljo v “originalni” varianti v – MekDonaldsu. Katastrofa. Ne vem, pite mi ne dišijo. Male čudne stvari, pokrite s testom in nekim mesnim nadevom, ki ga na zunaj ne moreš identificirati. Preskočim.

9. Ko smo pri hrani – ljudje jedo lunch (kar se pri nas prevede v kosilo) v službi ob 13h (malce nimajo v takšni obliki kot mi). In potem jedo doma dinner – kar se pri nas prevede v večerjo – nekje med 20 in 22h. Pri meni to ne bi šlo skozi – med 13 in 20h je malo preveč pavze :)

10. Ja še en super zanimiv podatek – kar sem opazila šele pred kratkim ravzaprav – Kiwiji so precej zaupljivi ljudje. Tako se delavci v podjetju ne štampljajo – v nobeni od služb do sedaj se nisem in potem sem spraševala, če se kdo od mojih prijateljčkov in smo vsi skupaj zaključili, da se ne. Anketa je bila izvedena na zadostnem reprezentativnem vzorcu, tako da lahko s sigurnostjo rečemo, da se Kiwiji ne štampljajo. Niti ne zapisujejo! Da ne bo pomote!.

Moja soba iz ptičje perspektive. Imenujemo jo Hišica na drevesu :) In to je na pol pospravljena verzija. Da se ne bi kdo zgražal! :D

11. In zaupanje se kaže tudi v vsakdanjem življenju – ob cesti, ko se voziš (to predvsem velja izven Aucklanda) je polno malih lesenih pokritih stojnic, kjer so zabojčki avokadov, jagod, kiwijev in ostalih dobrot, kjer je zapisana cena in zraven mala škatlica, kamor vržeš denar in vzameš zabojček/vrečkico. Kul, a? :)

12. Ne govorimo pa o zaupanju, ko imajo policaji akcijo preverjanja alkohola. Takrat se postavijo na odsek, kjer zaprejo obe strani ceste in vsakemu vozniku prisatvijo majhno napravico pred usta, kamor poveš svoje podatke. Če napravica zazna alkohol, te preusmerijo k tovornjaku, kjer je cel laboratorij, kjer ti natančno preverijo količino alkohola v krvi. Fer in učinkovito.

Ko so češnje cvetele in bil je oktober.. :D

13. Štunfi pa sandali so jako popularna kombinacija. Ali pa niti sandalov ne nosijo – samo nogavice. Smeh.

14. V istem dnevu lahko vidiš dva človeka na cesti – lahko celo z ramo ob rami. En ima na sebi japonke, kratke hlače in kratko majico, medtem ko drugi stoji zraven v zimski jakni, škornjih in dolgih hlačah. (No če prav pomislim, je bil to precej normalne pojav v naši družbi, ko je bila še Dinka na naši strani planeta).

Nisem vedla da obstaja poseben VEGETARJANSKI sir...

15. Uh ja, supermarketi imajo zelo nenavadne obratovalne ure. Torej tu se dela načeloma 9-17h – v normalnih službah seveda. In zakaj bi bile prodajalke prikrajšane tega super sistema? No normalno so šoping centri odprti med 9 in 18h, četrtki in petki pa so posebni dnevi – ko so trgovine odprte do 21h. In to je to. Če imaš čas, prileti, če ne, si boš že vzel čas med malico ali konec tedna. Vikendi so za vse ostalo, ne za šoping. Moram priznat, da jih v tem pogledu izredno cenim. Klinc gleda potrošništvo do onemoglosti. :)

Tako je pri nas ob vikendih.

16. Kolesarjenje po NZ spada med kaskaderske športe, kar verjetno vedo tudi oblasti – zato je uporaba čelade obvezna. Za vse. In ker se ljudje znajdejo ponavadi po liniji najmanjšega odpora, ni nič nenavadnega če ima kolesar na sebi kajakaško čelado, skejtarsko čelado, čelado za smučanje in zadnjič sem videla zmagovalca – s čelado za motor. Nima veze, samo da je glava pokrita s trdnim oklepom. Nihče se ne sekira za “pravo čelado” – čelada je pač čelada. Za vse priložnosti.

17. Kako se parkira na NZ ponavadi prvič izveš na boleč način – ko parkiraš bočno, kjer je pač prostor in te ob povratku k avtu čaka kazen. Kazni so tu mimogrede precej smešne (40$ za napačno parkiranj recimo). Aha, zakaj si dobil kazen? Ker si parkiral v nasprotni strani vožnje. Torej če parkiraš bočno, moraš parkirati v smeri vožnje na tisti strani cestišča. Nam neverjetno, tu se pa potem kar navadiš, da to tako je. Plus, če zvečer parkiraš pred trgovino, ki ima svoje parkirišče, ti ga bodo mestne oblasti odpeljale, čeprav je parkirišče prazno in trgovina zaprta. Privat je privat. Kazen je gladko $250. Tudi tega smo se naučili na grd način.

18. Kiwiji so bitja, ki v nasprotju s Slovenci, dajo zelo malo na zasebnost, očitno. Tukaj živeti v “shared house” oz. skupni hiši ni nič posebnega. Pravzaprav večina ljudi živi tako. Si predstavljam, da si lasten prostor omislijo šele ko pride na sceno družina. Do takrat pa je najbolj naraven način življenja v hiši z tremi ali več sostanovalci. Zanimivo. Tudi družine nimajo problema s sprejemanjem tujcev v svoje domove – lahko najameš sobo pri družini ali pa kot varuška živiš tam. Tako to pač je. Si predstavljaš, da bi doma se končno odcepil od svoje družine, da greš živeti k drugi in za to še plačuješ? Haha.

Tako pa poskrbijo, da več deset meterski jez ne dela večje škode v naravi. Defenitivno ena bolj fascinantnih mešanic človeškega posega v naravo, ki dejansko izgleda kul. Pašnik za ovce.

19. Pa še ena za gospodinje! Voda v NZ ne vsebuje apnenca, zato tudi ni nadlog z vodnim kamnom! Kar seveda pomeni manj časa prebitega pri ribanju koplanice in kuhinjskega korita ;) Oh, happy place :)

20. Ob kulturnem udejstvovanju v Aucklandu (obisk operne predstave) se nisem mogla načudit sledečemu dejstvu. Med intervalom, ko vsi nvalijo ven iz hale in pričakuješ, da se zapodijo po kozarce vina in penine, se tukaj večji odstotek ljudi zapodi v skrinjo s sladoledom. Predstavljaj si gospode v zgodnjih 60-ih kako veselo ližejo sladoled v svojih poštirkanih oblekah. Neprecenljivo.

To je to. Sigurno sem kaj pozabila. Se zna nabrati materiala še za 3. del.

Tako se sonce počasi poslavlja od nas, da gre lahko zbuditi vas.. :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, i spy with my little eye!
Tags: , , , , , ,

Odzivi

ta zadnja slikica mi je zelo všeč, zapis po njo pa še bolje…, sonce je od nas odšlo h vama…

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije