header image

Moj teden v prazgodovini. Neprostovoljni osebek v eksperimentu.

Objavil: dzikii | 4.10.2013 | Brez komentarjev |

Dan številka 5. Prosti dan! Iz postelje se zavalim gladko ob pol deveti uri. Nima smisla vstajati prej. Sporičim Jurčku, da se ne bom udeležila današnje ribarije – poklicat si ga ne upam, da ne bom spet poslušala, kako me ne bo nikoli več povabil, ker si samo zmišljujem. Prav ima. Sonce sije in pomlad je na vrhuncu – v nedeljo smo prestavili uro, tako da se je dan gladko raztegnil vse tja do pol osme ure zvečer. Lahko bi se veselila, vendar postajam rahlo zagrenjena.  Kličem lastnika hiše (Slovenec) in sprašujem, kdaj bodo popravili zadevo. Že dolgo se mi ni zgodilo, da sem se v prostem času dolgočasila. Danes res ne vem, kaj naj sama s sabo. Grem do trgovine in si za tistih 5 artiklov vzamem maksimalno časa. Počasi in z zanimanjem stopicam med policami izdelkov, ki jih sploh ne rabim. Mimo mene pride uslužbenec, ki za seboj pušča omamljajoč vonj po sveže pečenem kruhu. Sledim mu čisto instinktivno – geldam, kaj daje na police in sežem po francoski bagetki – poglej ti to, pa še v akciji je. Naredim trik na samopostrežni blagajni in dobim dve papriki za ceno ene (taki mali patetični prekrški mi narišejo zadovoljen nasmešek – pa sem le naredila nekaj koristnega danes). Doma se prekladam iz enega kota v drugega. Čakam da ura odbije 6 in se s Simono dobiva na Leffeju v Belgian Beer Cafe. S sostanovalci posedamo za hišo, se sončkamo in govorimo neumnosti – nimamo kaj novega povedati, ker smo odrezani od informacij. Ob štirih mi Simona sporoči, da prestaviva uro na osebm zvečer. Iz obupa začnem pisat tale blog.

Dan števila 4. Zjutraj sem spet vstala le 45 minut preden bi se odprvila v službo. Skuham si kavo in jo počasi pijem, medtem ko berem dolg mail prek telefona. Ni isto. Potem stojim 15 minut pred omaro in izbiram česa ne bi dala spet gor – na koncu vzamem pozabljeno zeleno belo majco brez rokavov in sivo raztegnjeno in od pranja razcufano jopo – vse skupaj dopolnim z rumeno-zeleno ogrlico. Pošvedrane čevlje, ki imajo strgano platno nad peto se odločim sama popraviti, ker včeraj nisem našla nobenih lepih, ki bi si jih kupila – za japonke je rahlo premraz, za čevlje pa prevroče. Vzamem kozmično moder sukanec in šivam razparan del – ko končam, ugotovim, da je blazno očiten popravek in da me je sedaj še boj sram. Ahhhh. Zakaj si nisem kupila tistih ogabnih balerink? Grem v službo. Pridem domov. Ne dela. Pokličem lastnika, pravi da so mu zagarantirali, da bo danes delalo. Khm, nisem po župi priplavala. Ne bom se sekirala. Grem na kosilo v food court – tokrat h vietnamcem na “famous nudle salad with lemon grass chicken”. Yummy! Ker se je teden zame končal, grem z Mihcem na North Shore, on gre tja za biznis, jaz pa hengam na super razgledni točki in s pravim fotoaparatom ovekovečujem sončni zahod. Sprehod po soseski, ki mi zbuja nevoščljive misli in že sva na poti na Mount Eden, kjer se Simona in Jurček v avtu bašeta s pico in pivom – večerja z razgledom. J Doma mi porinejo v roke pivo in kramljamo do zgodnjih jutranjih ur. Kul.

Dan številka 3. Zjutraj vstanem 45 minut pred službo, skuham kavo in si naredim toast z marmelado za zajtrk. Na hitro pogledam na telefon, če je kak mail priletel. Nič posebnega – samo reklame. Že navsezgodajzjutraj se jezim na telefon in se upiram misli, da bi ga vrgla z mostu na avtocesto. Racionalna presoja, da ga bom verjetno še nekaj časa potrebovala, pretehta trenutek slabosti. Danes naj ti bo, HTC. Se odpravim v službo in se imam super fino – ponosna nase, da počasi začenjam misliti in delati kot pravi kiwi. Ne rečem, da je to super in po evropskih standardih – sem pa ugotovila, da je to na žalost edini način, da ohranjam svojo eksistenco na trenutnem nivoju. When in Rome… J Popoldan popravljam svoje CVje – drugega tako ali tako ne morem početi. Spet pošljem sms lastniku, na živce mi gre, ampak ok, verjetno se zadeve ne da popraviti tako na hitro. Na obisk prileti Karla in kramljam z njo. Potem se še malo družimo s sostanovalci in že je čas za spanje.

Dan številka 2. Ponedeljek! Hmm, zbudim se dobro uro pred službo – naporen dan je bil včeraj pa je pasalo še malo pospati. Dneva ne začnem kot po navadi – v tem primeru bi zgrabila krtačko, prižgala računalnik in šla pristavit kavo, medtem ko si umivam zobe, bi bil računalnik zagnan, voda bi že vrela in dan bi se lahko začel. Namesto tega, si grem počasi umiti zobe, čakam pri štedilniku, da zavre voda, si pogrejem toast, naredim sendvič za v službo. Pobrskam po telefonu, da se na hitro informiram, če je kak mail priletel. Stojim pred omaro 10 minut in sestavljam čudovite kombinacije – odločim se za najhujšo, ki jo še ves dan obžalujem – saj vem, da sem v Kiwilandu, kjer jim je moda tako tuja kot japonski okus za sladoled, ampak vseeno moja evropska duša trpi ob kombinaciji vijoličnih nohtov in rdeče-črnim črtastim poloverjem s super dodatkom rjave kariraste rute, ki jo odlično preglasi živo oranžna torbica. Bravo Darja, danes si zmagovalka v modnem kriminalu. Doma veselo preizkušam, če dela linija, ker mi je lastnik obljubil, da bo danes preveril zadevo. Zamenjana je vtičnica za telefon. Interneta pa še vedno ni. Če bo tako še kak dan, se nam bo verjetno vsem zmešalo. Tekstnem lastniku en sms, da bi bilo fino to čim prej popravit, ker ni fino, da smo v teh časih edini brez. Zvečer pol hiše poseda v dnevni in se pogovarjamo. Letijo štosi, da sedaj ko ni interneta, se bomo pa družili.

Dan številka 1. Že včeraj popoldan nam je ven metalo internet, danes pa se zbudim in zadeva ne trza sploh. Izklapljam in preklapljam in tresem, včasih brcnem v kak štekar, skratka, karkoli. Ne dela. Ma dobro, grem na izlet, bom že zvečer posurfala, kaj se kaj dogaja po svetu. Super dan, ko pridem domov, ugotovim, da internet še vedno ne dela. Dobro, ni da bi se človek sekiral, se pač zgodi. Tekstnem lastniku sms, da nam že od včeraj zvečer ne dela internet, da je verjetno vtičnica od telefona, ker je poanvadi žep prej delala probleme (nekdo jo je malo polomil). Skratka nič, ker je bil lep dan in tople temperature, sedimo s sostanovalci za hišo in kramljamo. Luštno.

Sobota. Proklet internet – res mi ni kul, da že cel teden konstantno meče ven, ampak zdaj mi pa že prav najeda.

Dan številka 6. Danes. Mati me ob osmih vrže iz postelje – kliče me na mobitel v Novo Zelandijo. Najprej mi srce skoči na tisoč pulza, ker kakopak pozabim, da doma ni to sredi noči ampak zvečer. Skratka, bog ne daj, da je kje kaj narobe. Javim se in mati me takoj pomiri, da je vse ok, da me je že mogla poklicat, ker me že cel teden ni na internetu in da je že mogla malo preverit, kaj se dogaja. Proklet internet!! Počutim se deprivirano, hočem brat članke, hočem svoje fejsbuk življenje nazaj, hočem se slišat z ljudmi po skajpu. Argh! Manjka mi dnevna doza inspiracije, ki si jo ponavadi nabiram z raznimi članki in novicami in vsemi zanimivimi stvarmi, ki jih dobiš na internetu. Resno ti govorim, biti na drugem koncu sveta, živeti normalno življenje (kar recimo delam trenutno, ker pač trenutno nisem v vlogi popotnika) in biti brez interneta – povem ti, prava nočna mora. Recimi mi odvisnik, ampak rada bi te videla kak bi bil ti po enem tednu brez dostopa do sveta. Po 15 letih konstantnega dostopa do interneta, je en neprostovoljni teden brez prava mora. Patetično.

Dan številka 7. V hišo je prišel električar – na ušesa vlečem kaj govori (pogovor poteka v hrvaškem jeziku, itak) in očitno je problem v telefonskem kablu. Bravo jaz, ne vem niti kako poteka izmenjava električnega toka pa sem identificirala problem že po prvih nekaj urah, ko je šlo vse k vragu. En teden pregovarjanj za brezveze. Argh! Ampak danes je sobota in mi je vseeno za internet – ker gremo na potep!

Slike sledijo, ko dobim pravi internet – ta je preko telefona. :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije