Novo Zelandijo bo težko zapustiti. Imam občutek, da se mi je zavlekla pod kožo. Tako zelo, da mi včasih ne pusti, da bi pomislila na konec odisejade. Včasih mi gre na živce, včasih jo obožujem. Ne morem biti več tu, a niti stran ne morem. Čudna mešanica občutkov me prežema vedno bolj, ko se približuje konec mojega bivanja na tem antipodu Slovenije.
Kar naenkrat sem se zalotila, kako razmišljam, katere produkte bom vzela s seboj v Slo, ker jih bom res pogrešala. Od najbljubših kosmičev, najljubše čokolade do Burger Fuel hamburgerjev in japonske različice fastfooda Renkon. Da ne omenjam food courtov, ko mi zapaše katera od azijskih držav. Potem pa so tu še piva – raznovrstnos piv, ki jih tu lahko kupiš, je vrhunska (moj najljubši je sicer belgijski Leffe, ampak hej, doma ga še nisem videla!). Vina so najboljše kakovosti in to že tista najcenejša.. Eksotično sadje po dostopnih cenah (mango po en evro khm..) pa zlati kiwiji, ki nimajo veze s tistimi, ki jih poznamo mi, pa feijole – vrhunski sadež! Ahhh, toliko jih je še. Najtežje pa bo verjetno iz vsakdane zbrisat teh nekaj super ljudi, ki mi dneve v Aucklandu rišejo v dragocene spomine.
Zadnjič sem prebrala en super stavek, s katerim se maksimalno strinjam. Nekdo po imenu Alan A. Milne je izjavil: How lucky I am to have something that makes saying goodbye so hard. (Okoren in dobesedn prevod: Kakšno srečo imam, da imam nekaj, od česar se je tako težko posloviti.)
