header image

kuča poso kuča plaža

Objavil: dzikii | 5.09.2013 | 3 Komentarjev |

Zapadla sem v povsem novi svet v Aucklandu. Ta je mnogo bolj kulturen in veliko bolj povezan s kiwijci, kot sem sem sprva mislila. Povezan je z novo službo, ki me bo spremljala do konca moje vize tu, ki se nažalost počasi izteka.. Skratka, končno delam to, kar sem iskala in kar je še najlepše, to kar mi je všeč. Torej že drugi teden sem asistentka v marketingu v New Zealand Opera. Služba mi je pravzaprav spet padla v naročje, po spletu neverjetnih okoliščin se je vse razpletlo v to zanimivo zgodbo..

Pogled iz pisarne na glavni trg v centru mesta - Aotea square.

No in že naslednji dan moje službe sem se zamislila nad tem, kje pravzaprav živim. Torej prejšnji vikend je bila premiera prve opere po potresu v Christchurchu, torej po skoraj treh letih. In potem smo imeli avdio konferenco z ljudmi iz Wellingtona, ki pripravljajo premiero zadnje predstave v sezoni in so se pogovarjali tudi o zadnji operi v Christchurchu. In potem se pogovarjajo o tem, kako se je sredi predstave sprožil alarm in kaj so ljudje naredili in kako so se odzvali in bla bla bla – to je bilo bolj kot ne zanje samo moteč zvok, na katerega se niso niti odzvali, ker je pač precej vsakdanje, da se sprožajo požarni alarmi in potem prihrumi celotna brigada gasilcev in ugotovijo, da gre za lažni alarm in nadaljujejo naprej. Skratka to ni bilo nič takega.

Ko se bašem z zajtrkom :)

Je pa vse skupaj vodilo v debato o tem, kaj bodo v Wellingtonu. Ker gre pač za potresno živahno območje zadnjega meseca ali dveh. In ljudje baje kličejo, ker jih zanima kakšna je potresna ocena teatra, kjer bo opera. Heh, si lahko prestavljaš, da nekdo kliče v ljubljansko Dramo in sprašuje, kakšna je potresna ocena in kakšni so plani evakuacije s tega in tega sedišča.. svašta. Skraka in potem je sledila resna debata o tem, kako evakuirati ljudi iz zgornjih vrst in kako se tisti, ki sedijo na balkonu pravzaprav nimajo kam umakniti, ker deluje samo dvigalo, ki v primeru požara ali potresa itak ne dela.. ali nekaj v tem stilu. Skrtka, cela panika. Noro. In potem sem se nekako zamislila, da tole res ni najbolj normalna država za živeti, če se ljudje namesto o kostumih in orkestru pogovarjajo o potresih in požarnih alarmih.. Heh..

Danes sem recimo analizirala rezultate ankete obiskovalcev opere v Christchurchu in nekateri komentarji so bili res zanimivi. Predvsem sem bila pozitivno presenečena nad tem, koliko ljudi je vrnitev opere v Christchurch pozdravilo kot začetek normalnega življenja – v smislu, hvala da ste prišli, ker to pomeni, da se stvari končno počasi vračajo v normalnost po potresu. Heh, so stvari o katerih kot gost/turist ene države sploh ne razmišljaš.. Človek bi pomislil, da se odprtje trgovine računa kot povratek v normalno življenje, pa je pravzaprav očitno kultura tista, ki jim da občutek, da se stvari normalizirajo – ker lahko zapravjo denar “za dušo”. Zanimivo.

Včeraj sem se zavsetno odločila, da pešačim iz službe domov, kjub temu, da je bila spet povodenj v mestu. Ampak sm se ustavila na avtobusni postaji, videla, da pride prvi bus čez 20 min in ravno je malo nehalo deževati, pa sem se napotila proti domu (v 20 min sem že doma). Skratka, nepotrebno je podariti, da se je po treh korakih ulilo kot da se nekdo norca dela iz mene.. in sem rekla, da ne, da če lahko kiwiji okoli hodijo brez dežnika, potem lahko tudi jaz.. Domov sem prišla do konca premočena in premražena in šele pogled v ogledalo mi je razkril, da se mi je moja super draga maskara razpacala po obrazu tako, da sem bila bolj podobna članu iz Kiss, kot asistentki v operi :D katastrofa..

Ampak suma sumarum se pa navdušena, da bodo dnevi, kakršen je bil torek, vedno pogostejši. Svoj prosti petek sem zamenjala na torek, kar se je izkazalo za super naključje. Ko sem se zbudila, pokofetkala, potem se mi je pridružil moj izgubljeni sostanovalec Ronald in sva v hladilniku odkrila, da ima nekdo flašo portovca in sva pač mogla potešiti evropski okus in potem ugotovila, da je tako dober, da je vseeno če ga še malo ukradeva. Potem sva pozajtrkovala in blebetala, nakar je bilo že sonce na vrtu in sva še tam posedela in kofetkala in potem je bil že čas, da človek mal počije in prebere kako knjigo v prijetnem spomladanskem soncu. Po kaki uri sem postala že lačna in sva se z Ronaldom spravila delat pico in ker je bilo sonce tako mamljivo, je bil skrajni čas, da obiščeva kako plažo, za oči napasti. In ne bodi ga len, se vsedeva v Ronaldov star cabrio, se trikrat gubiva na poti do neke lokalne plaže na zahodni obali, ampak zadeva je bila vredna zgubljanja.. vrhunska zadeva. Ob takih razgledih si res hvaležen, da živiš v mestu, ki je pravzaprav tako blizu teh čudovitih skritih kotičkov. 30 min iz mesta in že si na drugem planetu. Waw.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno
Tags: , , , , , ,

Odzivi

poznam še eno državo kjer v 30 minutah zamenjaš svet :)

Če maš vizo do januarja, pridejo Pearl Jam dol.

hvala ti za te zapise o življenju na drugem koncu sveta :) človeku se ob takem branju zbistrijo misli

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije