header image

Poročilo popotnika v času

Objavil: dzikii | 13.06.2013 | 6 Komentarjev |

Lebdim na sedežu obdanem s pločevino, visoko nad veliko modrino, ki ji tu pravijo Južni Pacifik. V omarico nad glavo sem spravila 4,7 kg oblek in kozmetike, pod sedež pred seboj sem porinila torbico s fotoaparatom, denarnico in potnim listom. Nazaj v čas potujem “lahka”! Niue je ena tistih stvari, ki se ti zgodijo naključno – nekega dne prvega tedena na NZ sem čakala Rahelo v banki in listala neko revijo, kjer sem zasledila oglas. Hmmm, prvič slišim za ta otok, preberem par stvari in takoj sem se odločila, da bom, še preden zapustim NZ, nogice namakala v teh vodah! In po spletu okoliščin se pol leta za tem znajdem na avionu, ki se z 800 km/h približuje mali pikici sredi Južnega Pacifika – tam med bolj znanimi brati Cookovimi otoki, Tongo in Samoo, Fiji je že malček bolj oddaljen.

10 razlogov zakaj obiskati Niue..

Štartam v soboto, 1. junija in napeto opazujem, kako se letalo na zemljevidu približuje poldnevniku, ki označuje koledarsko mejo.. Hop! – in dobrodošla nazaj v petek, 31. maja 2013. Kaj naj rečem, mogoče se to komu ne zdi nič posebnega, meni se je zdelo imenitno – moje prvo časovno potovanje! :) Kaj si človek lepšega želi, kot imeti dva petka in še dve sobote – v istem tednu! Ha! :) Česar pa se nisem zavedala še takrat, je dejstvo, da bo potovanje v preteklost zame na Niuetu pravzaprav nekakšna rdeča nit..

Jurček naju z američanom Danom odloži na letališču (hvala Jure še enkrat!!), kjer morava potem še uro in pol bloditi naokoli, ker so takšna pač pravila na letališču. Ko smo končno na letalu, se nekdo odloči, da ne bo šel z nami in po defoltu je njegova prtljaga bila čekirana med prvimi in zato imamo skoraj pol ure zamude preden se končno odlepimo od piste in začutim tistih 5 sekund vrtoglavice, ki vedno sledi pospešenemu pridobivanju na višini. Čez nekaj minut smo že nad morjem. Adijo Auckland, se vidimo čez teden dni!

Vse na enem mestu - od volitev do ženskih opravljanj :)

Let je bil v prvi polovici precej buren – turbulence so nas razmetavale levo in desno, tem pa je vsake toliko sledil še dramatični spust – tisto, ko dobiš jetra direktno pod goltanec – med katerimi je verjetno defenitivno zmagal tisti, ko smo bili v prostem padu tako dolgo, da že ni bilo nikomur več zabavno – predvidevam po mali tišini, ki ga je pospremila. Skratka, burna prva polovica leta, potem pa mirno plutje med in nad oblaki. Mimogrede, otok Niue je v nekakšen svobodnem sodelovanju z NZ, ki ga v 80% tudi financira, tako da ni odveč reči, da je Niue novozelandski satelit, čeprav je priznana “samostojna” država od leta ‘74 naprej.

Vozniški izpit! wroom wroom

Zadnje minute napeto gledam skozi okno, odkar smo zapustili NZ nisem opazila kopnega. Tudi sedaj, ko smo že čisto blizu, ga še ni na spregled. In končno se prikaže – zelena oaza sredi neskončne modrine. NIUE!! (za vse, ki ne veste, kako bi pravilno izgovorili ime, preprosto tako kot bi ga prebrali n-i-u-e). Letališče zgleda kot na pol podrta lesena štala – se mi že dopade, tole obeta. Stopim iz letala in vročina me skoraj prisili, da stopim korak nazaj. Tropi, spet sem nazaj!! Letališče je v fazi obnove, računalnikov ni videti nikjer – kot da se je čas ustavil leta ‘74. Medtem ko stojimo v vrsti, nas kratkočasita domorodca, ki igrata na sintisajzer in ukulele in pojeta v niuenščini. Gospodična za malim “katedrom” me sprašuje, kje v potnem listu mi lahko pritisne žig. Dva koraka in že sem zunaj. Tam naju takoj pobere Brian, ki je lastnik “hostla”, kjer bova nočila. Prijazen, nekoliko rdeč v obraz – po rodu iz NZ, vendar se je nekaj let nazaj preselil na Niue, od koder je njegova žena. Žena Ira je nadvse simpatična, takoj dobim objem in poljub – malce navajena kiwijanske hladnokrvnosti, me to precej zmede. Lačna sva kot volka in zato se takoj odpraviva v trgovino in – duty free! Ker na letališču nimajo duty free shopa, ga imajo kar v Alofiju (glavno “mesto”), kjer lahko vse do torka opoldne kupiš stvari po duty free cenah. Koliko lahko kupiš, je seveda omejeno.

Tudi gekoni imajo radi belo vino. Prvi dan mi je kradel vino, zadnji dan pa med"

Torej najin prvi dan na otoku je pravzaprav petek, 31. maj,  - nazaj v preteklost :) Vse kar sva sposobna narediti po 3,5 ure dolgem letu, je da se nahraniva, oboroživa z buteljko vina in pičiva na plažo, ki je tri korake stran od hostla in 30 stopnic nižje. Tu prvzaprav ni nikogar, razen pozno popoldan pride sem in tja kak domačin in se okoplje. Sicer pa nikogar – ni turistov, sploh. Plaža je mali rajski zalivček z izredno bogato floro in favno, kristalno čisto vodo, ki ti ob oseki sega nekje do gležnjev, ob plimi pa odvisno od razburkanosti morja. Plažo namreč varuje koralni greben, po katerem hodiš, in ki se slabih 100 m stran od obale naglo spusti v globino. Tam morje uprizarja svoje nore predstave. Ko se morje potegne vase, lahko samo stojiš na tisti prelomnici in gledaš, v kakšne skrite svetove, poke v tleh, v podvodni kraški svet, izginja vsa ta voda. Srhljivo in vznemirljivo hkrati. Pravzaprav je nepisano pravilo, da na otoku ne smeš prestopiti te meje – ker je morje neusmiljeno, se kaj kmalu dogodivščina lahko slabo konča – sicer pa ti kaj takšnega ne bi niti padlo na misel, sploh ko se ocean odloči prodreti nazaj na obalo in se voda zabije z neusmiljeno močjo ob to naravno prepreko in poplavi laguno. Narava je srhljivo čudovita.

Preveč lepo, da bi bilo res. Seveda sem zaplavala notri :)

Previdno stopicljam z bosimi nogami po precej ostri podlagi in opazujem življenje v tej mali laguni. Turkizna voda obdaja roza-vijolične korale in ostale meni imensko neznane formacije. Toliko živih koral nisem videla še nikjer. Pravzaprav, če dobro pomislim, sploh še nisem videla žive korale. Tu pa vztrajno rastejo in se formirajo nove. Čudovito. Tako je verjetno izgledalo azijsko morje, preden so ga napadle in uničile horde turistov in industrija. Tropske ribice ti plavajo med nogami, vse tiste rumeno črne, rumeno bele in moje najljubše – neonsko modre, pa črne in neke velike zadeve, do katerih se raje nisem niti spravila pogledat, ker neverjetno kot se sliši, se pravzaprav nekako zelo neprijetno počutim v družbi rib.

V soboto zjutraj me iz sanj prebudi petelin. No ali pa petelini. Kaj je? Kje sem? Hahahha, ne morem verjeti. Dan se na vse zgodaj zjutraj pritožuje nad petelini in benti, kaj vraga se dogaja. Meni pa se zdi nadvse prisrčno – kako so me leta v mestu, v bistvu natrenirala, da me ne zbudi vsak ropot. Petelinji kriki za dobro jutro, namesto tiste vedno ponavljajoče se budilke na telefonu. In kar je najlepše, tu ne moreš pritisniti dremeža. Pač, ko ti dopi**i, pač vstaneš. Naloga opravljena. :) Torej odpraviva se na kavo – sem izsilila, ker če si a ne morem zjutraj privoščiti kave s pogledom na neskončen ocean, pa tudi nima smisla živeti, mar ne. :) Greva še v informativni center, da malo povprašam o stvareh in si ogledava mini razstavico o življenju na Niuetu. Gospa nama pove, da danes vse dela do nekje 12h, potem v nedeljo je vse zaprto – ko malo čukasto pogeldam, mi razloži, da je sobota dan za cerkev. Kakorkoli, si mislim, sigurno bo kaj odprto. Hočeva rezervirati avto, pa nama pove, da danes ne delajo več, jutri tudi ne, v ponedeljek je pa skoraj da še ena sobota, ker je velik praznik, kraljica Elizabeta ima rojstni dan in ker so pod okriljem NZ, velja tudi za njih. Praznik. Uredu, tri dni obsojena na bolj kot ne hodečo distanco. Dan preživiva na privatni plaži – tri korake od hostla in 30 stopnic nižje.

Limu pools še z druge strani.. slika ni pretirana - resnično tako zgleda!

Nedelja je bila pravo malo presenečenje. Zjutraj se vsi pripravljajo za mašno jutro. Vsi se, ne samo lepo, celo svečano oblečeni, odpravljajo v svojo cerkev. Cerkva je na tem malem otoku kar nekaj – so pa iz dveh vej – mislm da protestantske in mormonske sekte. Zanimivo je videti, da ljudje še  vedno s takim spoštovanjem hodijo v cerkev in ko sva hodila mimo tam nekje opoldne, se je iz ustanov še vedno slišalo petje in pridige. Zelo zanimivo. Predvsem pa se kar malo zamisliš – kako je svet čuden, kako so pokristjanjeni ljudje veliko bolj spoštljivi do svoje vere kot izvorni verniki.. Vera je daleč stran od norega sveta veliko bolj pristna.  Ob enih pa naju Brian pobaše v avto in skupaj s Samoancem Willyem se odpeljemo na drugo stran otoka, v kafič, kjer se ponavadi zbirajo ob nedeljah. Brian nama napove, da bova videla, kako se preživlja nedelje na Niuetu. Heh ni neke razlike z domačo sceno – ven greš jest, poklepetat, na pivo in potem nazaj domov. Pogovori o Sloveniji in vojni (kako je sedaj s tem, me vpraša Willy, se je že umirilo?). Hihihi, zabavno, ampak dam velik plus njegovi razgledanosti, saj je znal umestiti Slovenijo po tem, ko sem mu omenila, da je bila del Jugoslavije. Kot član olimpijskega komiteja na Samoi je veliko prepotoval in videl kar nekaj sveta, sedaj pa na srednji šoli uči telovadbo – vedno je zanimivo poslušati štorije takih ljudi. Zvečer spet odpreva flašo vina in do poznih ur igrava remi.

Veselje :)

Ponedeljek je še ena sobota. Vse zaprto, je pa laguna danes neverjetno mirna – voda je tako mirna, da zgleda kot da gledaš v morje skozi steklo. Končno se lahko brezskrbno in brez lovljenja ravnotežja sprehodim po grebenu in se spuščam v male kanale, ki jih je narava izdolbla in zasula z mivko.. Mimo pride še skupina kolesarjev, ki so na otok prišli tekmovati v dirki okoli otoka. Vsi z maskami in šnorkli in nekdo jih ponudi tudi nama – super! Pod vodo je svet še bolj zanimiv in mamljiv. Še malo sprehoda po okoliških znamenitostih. Ker smo v tropih se zelo kmalu tudi stemni – dan je dolg 12 ur, vendar se že začne ob  6h in traja nekje do 18h. Tako da so dnevi kratki in večeri se zavlečejo ob kramljanju in igranju remija.

Edini rezort na otoku, ki nudi "vrhunsko" turistično ponudbo. Ni slabo, moram priznati.

Potem pa torek – končo en operativni dan, dan ko so stvari dejansko odprte! Prva stvar, ki jo narediva je – vozniški izpit! Saj ne da bi ga potrebovala, sva kasneje spoznala, ampak kakor koli, boljšega spominka si ne moreš kupiti. Sem že omenila, da je stopnja kriminala na otoku izredno nizka, zato je policija tu bolj kot ne za okras. Tudi delovni čas policije je zabaven: od 9h do 13h in potem nekje med 14 in 15 nazaj, zaključijo pa nekje do 18h.  Avto, s katerim se vozijo, je verjetno najbolj razmahan avto na otoku. Veš da policija vozi za tabo, ker slišiš škripanje amortizerjev, kadarkoli povozi luknjo ali kamen. Zabava. Skratka, na policiji plačaš 22$, potem te slikajo in natisnejo kartico, ki je sama sebi v posmeh. In to je to – najboljši spomin na otok! Potem pa takoj pot pod noge in po avto, ki sva ga rezervirala v soboto. Dobiva nissan micro, mali avtoček, ki spominja na fičota ali majhnega hrošča. Zal ni avtomatik (res je neverjetno, kako hitro se človek poleni s temi avtomatiki), leti pa kot strela. In greva na pot. Okoli otoka je 64 km ceste. Za prvič se odločiva, da greva na prve najbolj znane punkte, potem pa vidiva kako je kaj okoli otoka – tako da sva v dobrih dveh urah in pol, s postanki vred, obkrožila otok. Včasih se ti res ne sanja, kako so ljudje sploh prišli na ta otok. Roko na srce, na nekaterih mestih zgleda prav neprijazno za pomorščake. Sploh pa valovi, ki se zaganjajo v greben ne dopuščajo ravno mirnega pristanka.

Limu pools.

Vožnja po otoku je razkrila ogromno zapuščenih hiš in govorila zgodbo o posledicah, ki jih je povzročilo sodelovanje z NZ. Prevelika bolnišnica, ki so jo zgradili za prebivalstvo, ki bi štelo okoli 10.000 ljudi, danes pa jih je na vsem otoku zgolj 1300. Ko je NZ odprla svoja vrata tako na široko, je večina aktivnega prebivalstva našla priložnost na zemlji dolgega belega oblaka. Pravzaprav, če smo čisto iskreni se z Danom nisva mogla niti poenotit o tem, s čim bi se lahko preživljali in ohranjali svojo državo. Imajo nekaj gojišč vanilije, tara (taro je nek gomolj, podoben krompirju) in sadeža noni, ki zaudarja kot kis in star sir skupaj. Verjetno izvažajo še kaj rib, ampak to je pa pravzaprav to. Na otoku, razen ob obali, ni pravzaprav ničesar. Turizem je šele v povojih. Tistih nekaj restavracij, ki so sporadično raztresene po otoku, največ pa jih je seveda v Alofiju, obratuejo po bolj ležernem urniku. Povadi so odprte med 9 in 13 ali 14 uro, potem pa spet mogoče med 17 in 21 uro. Vmes pa nič. Bila sem tudi priča, ko so deset minut pred 13h zavrnili 5 gostov, ker je gospa že začela čistiti kuhinjo. To so te drugi časi, časi, ko denar ni bil na prvem mestu. Ko zapreš trgovino v soboto ob 12h in te ne zanim. Ko odloviš potencialnih 100$, ker greš ob 13h pač domov. To je nekakšen svet, ki se ga spominjam še v tistih zamegljenih spominih, ko me je mama pošiljala v trgovinico pri nebotičniku po kruh, pa mi ni bilo treba prašati katerega, ker je bil itak samo en. Ko že govorimo o časovnem potovanju.

Skratka, ne vem, če ima smisel naštevati vse kar sem videla – to bom verjetno prišparala za kako tiskano izdajo, bom raje dodala toliko več slik. Amapk kraški svet, ki ga je narava oblikovala na enem od največjih koralnih otokov sploh, je pravzaprav tisto, kar ga dela tako posebnega. Kamorkoli greš, lahko vidiš kraške pojave. Jame so tako običajne, da te kmalu sploh ne ganejo tako zelo, ker se za to jamo vselej skriva še kakšna naravna znamenitost, zaradi katere pozabiš na tisto kar si ravnokar videl. Od veh teh mnogih stvari sta mi dve res dali misliti. Ko sva se prebijala skozi džunglo, ki je mimo grede polna ostrih in preluknjanih skal, okoi katerih se ovijajo drevesa, jih preraščajo ali objemajo, sem se zavedala, da tu pravzaprav ni nobene nevarnosti, ki bi prežala name. Razen malo večjih pajkov, ki so vztrajno pletli mreže v višini moje glave, pravzaprav ni nobenih kač, sesalcev ali česarkoli, kar bi te lahko napadlo, ogrozilo, prestrašilo. Razen kake izgubljene rakovice, ki se je prestrašila korakov in kake podivjane kure, ki se je nerazumno znašla daleč od civilizacije sredi džungle, pravzaprav nisem videla nobene druge živali. In ko sva se prebijala skozi džunglo palm, obešalk, noni dreves in z mahom poraščenih skal, sem se morala precej koncentrirati na podlago po kateri sva hodila. Gozd je bil pravzaprav prava mala učna ura geografije. Stopaš po okamnelih koralah, fosilih, morskih plodovih zamrznjenih v apnenčastih tvorbah.. in potem ugotoviš, da si spet nekje v preteklem času, ko si zamisliš, da pravzaprav hodiš po morskem dnu, 60 metrov nad morjem. Tukaj in zdaj. In potem te pot zanese iz te džungle zemljine preteklosti v kraško jamo in ko si že čisto navdušen, te za jamo čaka še velik naravni slavolok, ki se vzpenja nad kanali polnimi morske vode, rib in koral.. ču do vi to.

Matava Chasm! Snorklanje tukaj je bilo vrhunsko - 9 metrov globine in odlična vidljivost. Lomljenje svetlobe v tej vodi me je popolnoma očaralo. Da ne govorim kako ogromne morske ježe imajo tu..

Na drugi strani otoka pa se skozi še eno džunglo prebijeva do modrega neba, pod katerim naju pričaka podoba sveta, ki ne dopušča prehoda niti napak. To stran otoka so verjetno raziskali z letalom, saj si ne predstavljam, kako so sicer prišli mimo tega sveta, polnega kot britev ostrih skal, ki se kot vrhovi najbolj ostrih rezil vzdigujejo ono ob drugem vse do morja. Za morjeplovca, ki je po neštetih dnevih končno priplul do obale in se srečal s tem razgledom, je bilo verjetno vseeno, če nikoli do kopnega sploh ne bi prišel. Neprehodna zadeva, če je ne bi niuečani uredili za turističen ogled z ozko betonsko potko in dolgo strmo lestvijo na koncu. Kakorkoli, Niue te nikoli ne pelje žejnega čez vodo. Nikoli se mi ni zgodilo, da bi prišla do znamenitosti in bi samo skomignila z rameni in rekla “a to je to?”

Izven tega sveta...

Od turkiznih bazenov, do kraških jam in vse te nore džungle. Pogosto se mi je prikazala tudi tista notorično strupena kača, ki je baje smrtno nevarna, vendar ima premala usta, da bi te lahko ugriznila – nimajo še zabeleženega ugriza. Na žalost so bili kiti še nekje na pol poti med Antarktiko in Niuejem in bodo verjetno prišli naokoli nekje v avgustu, ko bo voda dovolj hladna (veliko razočaranje). Delfini, barabe, so se skrivali nekje v svojih vodah in se niso hoteli pokazati. Preden sem ugotovila, da mi čas polzi skozi prste, je bilo itak že prepozno, tako da niti potopa nisem uspela narediti – za to zadevo mi je izredno žal, ker bi verjetno lahko pokukala v kako podvodno jamo, z malo sreče.. ehhh pa drugič.

Skratka, Niue, otok, kjer se je čas ustavil. Kjer hodiš po cesti in pozdraviš vsakega, ker te tudi on nazaj. Kjer ima policija delovne ure. Kjer jih ne zanima tvoj denar, če morajo oni domov počivat. Lokacija najboljšega sušija do sedaj. Kjer sem srečala človeka, ki je bil mesec pred tem v Sloveniji – po njegovo je pri nas zelo dolgočasno, posla pa ni sklenil, ker je trg zelo nefleksibilen, heh. Prostor, kjer se geografskih pojavov učiš na pričujočih primerih. Jame, kjer se vijolično obarvane kamnine srečujejo s turkizno modro vodo. Svet, ki ga še niso preplavili turisti in njihova pravila.

Vesela sem, da sem šla lahko v tem norem svetu nazaj v preteklost in videla svet, kakršen je nekoč obstajal na vseh lepih lokacijah, ki jih je uničila turistična industrija. Tu letala pristajajo ob petkih, meseca aprila so uvedli še dodaten let ob torkih, letiš pa lahko zgolj in samo iz Aucklanda. Turizem je še v povojih in ne nič ne zgleda, da se bo v kratkem kaj spremenilo. Kakorkoli, preden sva se še zadnjič ozrla na najin hostel, sva se še včlanila v Niue Yacht Club (jadralni klub po naše) in Ira nama je razkrila še eno dobro informacijo, ki mi že od sobote ne da miru… mogoče bo pa blog ubral precej nepričakovan zasuk stran od NZ..

In najbolj zabaven zaključek poleta je bil trenutek, ko so mi v roko izročili na roke napisano letalsko karto. I rest my case :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno, trippin'

Odzivi

Brez besed.

Ufff…zakoooon :)

Dej napis kaksno knjigo. Prooosim!!!

piši, piši, pišiiiiiii…………

You lucky girl!!! :))

Se kar zliješ prisrčno prikupna v prelepo naravo!
In ja – pišiii, slikaj, deli :-)

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije