header image

Sever, prihajava!

Objavil: dzikii | 21.05.2013 | 4 Komentarjev |

Torek zvečer je – sem na skrajnem severu Nove Zelandije – v popolni temi parkirava avto in z odprtimi usti stopim ven. Spodnjo čeljust imam nekje pri kolenih, oči pa kar ne morejo verjeti v kaj ravnokar strmijo. Šokirana nad razgledom zavrtim dan še enkrat na začetek.

Zvezdno nebo, ki naju je spremljalo na poti. Skrajno levo je Orion, če ga kdo opazi :)

Torkovo jutro se je začelo povsem vsakdanje – še eno lepo sončno jutro, ko se mi je uspelo iz postelje izvleči še pred osmo uro zjutraj. Ponudba prejšnjeg večera mi še vedno ne da miru – okoli 10 zvečer mi je namreč Katja poslal sms, če bi šla z njo na sever. Načeloma sem človek impulzivnih odločitev, vendar skozi leta postajam vedno bolj preračunljiva in zahtevna z razpolaganjem svojega prostega časa. Odgovor sem podala v neki odprti različici – tako da bi se zjutraj še vedno lahko premislila. Skratka, nič konkretnega. Sem pa za uro in pol imela živčno vojno v glavi – iti ali ne. Načeloma sem si obljubila, da bom imela do naslednjega ponedeljka že službo – tak je bil plan, dva tedna počitnic in iskanj boljših opcij, potem pa spet v služenje denarja. Ampak življenje se itak dogaja med tem,  ko delaš plane, mar ne. No skratka, plan je bil da pošiljam CVje, vendar me je ob torkovi jutranji kavi Katja našla še na fejsbuku in me še enkrat vprašala če grem – tokrak pač nisem imela nobenega orožja več in sem v maniri “samo enkrat se živi” oznanila, da me lahko pobere v roku ene ure. Načeloma je tako, da vedno obžaluješ stvari, ki jih nisi naredil, in lepa finančna injekcija prejšnjega tedna je poskrbela, da niti denar ni trenutno ovira. Čas je za nove dogodivščine!

Medtem ko si krtačim zobe, gledam v tole..

Pobere me okoli 11 ure in pičiva na pot. Sonce spremlja srebrni nissan, ki se 100 km na uro oddaljuje od Aucklanda in piči po tako imenovani avtocesti (pri nas bi temu rekli hitra cesta) proti severu. “Avtoceste” tu so precej smešne – prave avtoceste so samo v okolici Aucklanda in baje nekaj okoli Wellingotna, medtem ko so vse ostale avtoceste pravzaprav hitre ceste – enopasovnice z dvojno črto na sredini. Na nekaterih točkah pri hitrosti 100 km/h celo doživiš, da si s kotičkom očesa opazil celo znak za prečkanje železniške proge – da to ni bil privid, se prepričaš čez nekaj metrov, ko progo dejansko prečkaš. Kar naju je precej nasmejalo, ker dejansko prideš do znaka, ki te opozarja, da bodi pozoren na vlak – kar tako, brez zapornic na cesti z omejitvijo 100 km/h. Smešno.

Jama!

Prva postojanka je jama, za katero so mi sostanovalci dejali, da si lahko ogledam svetleče črve (posebnost NZ, tako imenovani glow worm). Jama je zastonj – tako da, pejmo! :) No prideva tja, jama seveda odprta na lastno odgovornost. V tistem slabem približku “Osamljenega planeta”, ki sva ga imeli s sabo (resno, po izkušnjah je Lonely planet resnično najboljši vodič – največ zemljevidov in opisov tudi najmanjših mest, ostali mu ne pridejo blizu), sicer piše, da jama ni prehodna po  obilnem deževju. No skratka, greva do jame, jama je kar impresivna, ni sicer tako velika, ampak do koder sva uspeli (si upali) priti, je izgledala še kar kul, potem se je pa itak že kmalu začela voda in res res res mi ni bilo, da bi potem še brodila v neznano in na koncu morda celo brez tega, da vidim črve, obrnila in šla nazaj. Skratka, par fotk in že sva nazaj v avtu.

Svetilnik na Cape Raingi. Na tem mestu se združita Tasmansko morje in Tihi ocean. In še polno maorskih mitov živi tu.

Se peljeva proti Wangareiu – največjem mestu tod okoli. Razdalje na zemljevidu so dostikrat precej zavajajoče – človek res nima najboljše predstave koliko pomeni kaj v NZ – prvič zato, ker ni tako gosto poseljena, ko se enkrat začneš odmikati od Aucklanda in se ti ceste kar vlečejo, potem zato, ker imamo perspektivo Slovenjije, kjer se ti zdi da 150 km pač prevoziš v dobri uri in ker so ceste pač vijugasti klanci gor in dol in si hiter samo toliko kot to dopušča teren oz. tovorno vozilo pred tabo. Kar je super na cestah tu, so pasovi, kjer lahko varno prehitiš vozilo pred sabo in so relativno pogosto posejani po vseh cestah okoli. Tako da ponavadi še preden dokončno izgubiš živce in narediš neumnost na cesti – vidiš tablo, ki te opozarja, da je pas za prehitevanje samo še dva kilometra stran – amapk ponavadi se tudi ta dva kilometra vlečeta za pop..  :D Ampak ja, preden prideva do Wangareia je ura že okoli pete popoldan. Lačni se takoj zapodiva najti nekaj za pod zob. Kmalu se začne temniti – še ena slaba stran potovanj pozimi – kratki dnevi! Skratka, ko pojeva, se znajdeva v mestu, ki je že na pol v mraku in kjer začuda ni skoraj žive duše več. Opazim efekt, ki sem ga prej videla že v Christchurcu! Ob petih, ko zaprejo večino trgovin v mestu ni žive duše več. Resno, mesto duhov. Čudaško je tu.. Skratka, odločiva se, da bi bilo mogoče najbolje, če greva lepo čisto do severa, kajti, če je to največje mesto tu in je brez življenja, potem nimava kaj početi v desetrkat manjših mestih na severu. Pade odločitev – danes doseževa skrajni sever  - Cape Raingo!

Smerokazi na Cape Raingi :)

V mestu Kaitaia naja pričaka lepo presenečenje, sicer sva bili pripravljeni na to, ampak še vedno navdušeni ko sva končno zagledali – napis DOBRO DOŠLI! :D Ok, sicer ni slovenski napis, ampak vseeno je zabavno videti znane stvari :) Par fotk in že pičiva naprej – tokrat po osamljeni cesti, dolgi, obsijani z minimalistično luno in Orionom v višini oči. Vrhunska pot. In ko ravno ugotavljava, kako sva sami na cesti, sredi ničesar, se naenkrat zasliši pok in čuden zvok pod avtom. Ne! Sredi ničesar je počila guma, je bila prva misel, ki mi je šinila skozi misli. Ustaviva avto in z grozo v očeh se gledava – neee sedaj! Ne tu! Aaaaaa! Jaz prepričana, da je počila guma, Katja pravi, da je nekaj povozila. Skeptična sem, ker nisem videla ničesar, je pa tudi res, da so bile moje oči zasanjano uprte v Orion. Skratka, greva ven iz avta in Katja izpod sprednjega dela povleče prazno škatlo piva, ki jo je nekdo odvrgel sredi ceste in se nama je zataknila pod avto, tako da sva jo vlekli za sabo. Kakšno olajšanje! Od veselja, da ni večje napake, iz torbe izvlečem fotoaparat in začnem mali fotosešn nočnega neba. Mimo pridejo z nasprotne strani trije avtomobili, ki niti ne zmanjšajo hitrosti ob parkiranem avtomobilu s prižganimi žmigavci sredi ničesar. Ha – še dobro, da ni šlo za kaj resnejšega. Neprijeten občutek je sredi ničesar v temi stati ob avtu. Ne veš kje si, ne veš kaj je okoli. Malce srhljivo. Greva v avto in se odpeljeva naprej. Od tega trenutka naprej, ne srečava nobenega avtomobila več. Noro.

Dobro došli v Kaitaio!

Pot do Cape Reinge je bila čudovita. Cesta polna vzponov in spustov, ovinkasta in vsake toliko te je na cesti presenetila kaka crkovina povoženega posuma. Nekje na sredi poti zamenjam Katjo za volanom in se vesela, da spet lahko vozim (sem že omenila, da obožujem vožnjo) zatopim v misli o tem, skozi kakšno pokrajino se pravzaprav voziva, saj v tej temi ne vidim ničesar, razen ceste. Avtoradio vsake toliko časa pobere signal in nama pusti, da slišiva kako pesem od začetka do konca, večinoma pa itak poslušava samo šume, dokler se ena ne predrami in poizkuša prestaviti kanal na tišino. Na poti mi srh v kosti in adrenalin po žilah pošiljajo mali zajčki, ki se v soju luči ne znajo odločiti kam bi šli, tako da moram včasih naglo zavreti, včasih pa tudi odviti na drug pas – še dobro, da ni žive duše nikjer. Vse, samo da ne povozim malih skakljajočih žverc.

90 mile beach!

Ko končno prideva na konec rta, na ogromno prazno parkirišče, kjer ni žive duše, parkiram avto, stopim ven in se zazrem v nebo. Z odprtimi usti lahko izdavim samo še waaaaw, se zastrmim v nebo, ki je popolnoma jasno in na katerem se sveti milijone starih luči, ki jih imenujemo zvezde. Lahko prisežem, da sem videla tisti delčke mlečne ceste, ki ga lahko (baje) opazujemo z Zemlje pod določenimi pogoji. Toliko zvezd, da so tvorile dolg svetleči oblak. Ker sva nad oceanom in sredi ničesar, brez luči, na parkirišču na koncu rta, se ozreva okoli in nad nama je kupola zvezd, kamor koli pogledaš so sijale zvezde – videl si jih celo na horizontu. Biti tu sam, obdan samo z zvoki oceana in vetra, ki se je jezno in hkrati nežno zaganjal v naju, je bilo precej pravljično. In čim se se zastrmel v nebo, se je z neba spustil utrinek in še en in še en in še en.. In sem si zaželela želje, ki si jih ponavadi in za katere vedno mislim, da se bodo izpolnile, samo zato, ker utrinkov ne vidim ravno vsak dan. Odpreva pivo in zreva v nebo. Kakšen nor dan!

Še ena izmed slik v seriji "hočem skočit pa ne znam" na 90 mile beach :)

Naštimava budilke za ob šestih zjutraj – ker bova poslikale sončni vzhod! Nase navlečem tri majice in pulover in neprecenljive smučarske nogavice – v stilu nič me ne more presenetiti se zavlečeva v spalne vreče in čez pogrnem še dodaten kovter, ki sem ga privlekla od doma – če kaj, sem se naučila, da zna biti prekleto hladno. Tokrat sem pripravljena! Katja prižge gretje in počakava, da se segreje. Skozi okno še vedno strmim v tisti roj zvezd dokler se z nasmeškom na obrazu ne pogreznem v sanje.

Zjutraj naju zbudi budilka, odprem eno oko in zgleda oblačno, v mislih zamahnem z roko in zaprem oko. Čez uro naju zbudi svetloba. Pogledam okoli – očitno sva že dobili dva nova soseda – nekateri so pač zgodnji. Oblačno nebo mi pravi, da nisem zamudila ničesar. Grem na vc (smo na NZ, tu so wcji povsod, kjer so turisti!) in s krtačko v roki odhitim pogledat kaj vraga se skriva za prehodom pred mano – krtačka mi skoraj pade iz ust, ko vidim razgled! Waw! Čisto vesela hitim do Katje – greva greva greva. Navdušena! Na drugi strani vrat naju čaka razgled na točko, kjer se Tasmansko morje združi s Tihim oceanom, ne rabiš natančno gledati, da vidiš natančno linijo, kjer se združita. Noro! Sprehodiva se do svetilnika, kjer sva čisto sami. Ocean oddaja tako nore zvoke, da se ti zdi, da prinaša sporočila z vsega sveta. Kakšen čudovit začetek dneva. Posediva tam, se poslikava, malo razmišljam o tem, kje se nahajam in kako srečna sem lahko, da imam možnost potovati in sedeti na tako čudovitih koncih Sveta.

Hop v avto in že se peljeva nazaj – opazujeva naravo, ki je tu na severu res posebna. Pokrajina pričara čudovite pejsaže. Zeleni hribčki polni belih ovac in črnih krav, nad njimi modro nebo posejano z “ovčicami” nekje v daljavi pa se kažejo rjave sipine mivke. Vsake toliko se izpod trave vidi prst, ki je v teh koncih popolnoma rdeča, še bolj rdeča kot primorska terra rosa. Čudovito. Cesta je na nekaterih mestih nadvse zabavna – ko se vzpneš po klančini prideš do točke, ko sploh ne veš, če bo na vrhu še cesta navzdol, tako strmi so te klanci. Od navdušenja se vsake toliko zasliši otroški smeh, ko se s Katjo spogledava in se kot na vlakcu smrti navdušeno spustiva po klancu navzdol. V spremstvu najbolj zelenih hribčkov, redkih hiš in sem in tja kakega živo rdeče obarvanega javorja, ki prav žari iz slike. Ahh, ta Nova Zelandija, res je en biser.

Na hitro se ustaviva tudi v mestu Kawakawa, ki je znani iz enega samega razloga – njen najbolj znan rezident je bil Hundertwasser! Ta avstrijski umetnik, ki je večino življenja delal na Dunaju in se je v starosti preselil na NZ, je mestu dodal svoj pridih. Poleg javnih stranišč v njegovem slogu je slogovno umestil nekaj stavb v mestecu in dodatkov v obliki javne razsvetljave, klopi in ostalih malih dodatkov. Bila sem nadvse navdušena, saj je to eden izmed mojih najljubših umetnikov :)

Hundertwasser - javno stranišče :)

Če pozvamem, so naju včasih table, ki sva jim sledile, in so obarvane rjavo, kar pomeni, da te peljejo do turističnih znamenitosti, peljale v povsem čudne smeri, včasih nisva našli kar sva iskali, včasih sva odšli z dolgim nosom, včasih pa so naju peljale žejne čez vodo. Kakorkoli, važno je, da sva se zabavali. Sprehajali sva se do raznih slapov, ki jih tu ne manjka, med gozdovi čudovitih dreves, obdanih s še bolj čudovitimi kamni, ki so jih tisočletja oblikovala v prave skulpture poraščene z zelenim mahovjem in lišaji. Tako imenovano Obalo 90ih milj, kjer te preden lahko zapelješ na plažo, po kateri se lahko voziš, če imaš štirikratni pogon in uzreš tablo z omejitvo hitrosti 100 km/h. Jame, ki so nama bile nedostopne zaradi vode in za katere sva si rekle, da jih bova še obiskali, vendar v spremstvu drugih ljudi, ker je varnost kakorkoli vedno na prvem mestu. Skratka, narava narava narava. Tisto, kar dela NZ tako posebno.

Zadnje kar sva si ogledale na poti nazaj je bil rt imenovan Whangarei Heads na vzhodni obali. Čudovit predel za poletni oddih, kjer zalivčki mirijo morje in obala zgleda kot prostor, kjer bi človek v senci dreves lahko poležaval ure in ure in bral knjigo in se vsake dve ure šel namakat v vodo – tako kot doma, ker drugje na NZ večinoma pač ni te možnosti. :) In ko skozi avto opazujeva te slikovite zalivčke, prideva do konca ceste, kjer se nama odpre najlepši pogled, ki me je takoj začaral. Zlezem na ograjo in od daleč strmim v Ocean beach, ki se odpira pred mano. Barve, ki jih je risal tisti dan, so mi jemale dih. Najlepša modra voda pod najlepšim modrim nebom na najlepši beli peščeni plaži. Waw. Sediva tam kake dobr pol ure in samo strmiva v to sliko in poslušava zvoke oceana, ki se lomi na obali. To je to, sedaj lahko obrneva in greva samo še domov, potovanje je se je zaključilo s perfekcijo.

Ocean beach. Čista perfekcija.

Nisva videli kivijev, nisva videli svetlečih črvov, nisva videli teh smotanih dreves kauri, ki naj bi bila največja drevesa tu. Za vse to bo še čas. Bilo pa je zabavno in čudovito potovanje – od začetka do konca.

Ampak, Darja nikoli ne počiva in kdor si želi, se mu planeti očitno tako lepo sestavijo, da so imeli prejšnji teden akcijo letalskih kart za otok, katerega sem si želela obiskat že odkar sem prvi teden v banki listala revijo in videl oglas zanj. Karte se kupljene, družba je pripravljena in čez dober teden, bom že prestopila koledarsko mejo in se v soboto napotila v kraj, kamor bom prišla dan prej, torej v petek. Časovno potovanje, nazaj v prihodnost. Kakorkoli, komaj čakam, da obiščem Niue. To ni nek rajski otok, kjer se zaljubljenci sprehajajo po belih sipinah v laguni ampak avanturističen otok, kjer plavajo morske kače, morski psi, obstajajo podvodne jame in jame, kamor greš snorklat, je polno nekih trek poti, in kjer – kar me najbolj veseli – lahko vidiš kite, ki tu do junija do “nevemkdaj” pridejo vzgajat svoje mladiče in jih baje lahko slišiš “peti” vse do celine. Ahhh, in ker to še ni vse, pridejo mimo tudi delfinčki. Skratka, to bo moj mali raj. Nekje sredi tihega oceana. Držimo pesti za kite in delfine, vse ostalo bo pa samo še plus :) Woohoo!

Do naslednjič! :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno
Tags: , , , , , ,

Odzivi

V katerem jeziku “Dobro došli” pa piše na tabli?

vauuuu….

Škoda, ker je NZ tako daleč, ker sicer bi tole šel pogledat tudi sam.

Čist zame-zvezde!
Hud trip, zadnja fotka-odpelje:-)

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije