header image

izi dnevi..

Objavil: dzikii | 17.05.2013 | 1 Komentar |

Leni dnevi pred menoj. Zaslužen počitek, bi rekla, čeprav se mogoče marsikdo ne bi strinjal z mano, ker vsi mislite, da je zame vsak dan praznik tu – mogoče je res, ampak zadnja dva meseca in pol sem se nagarala in zato sledijo počitnice. Dvotedenske, ki se bodo očitno malo zavlekle, ampak nič se ne pritožujem – življenje, kot si ga narediš sam.

Ko odpeljem najljubše čeveljčke na sprehod po mestu, pred kitajsko restavracijo vidim tale napis - in mi polepša dan, ker je tako prisrčen. Ker je pred kitajsko restavracijo :)

Skratka da, v sredo me je čakalo prijetno presenečenje na računu – zadnja plača je bila več kot dvojna, kar nisem mogla verjeti svojim očem. Nova Zelandija mi je spet pomežiknila in mi narisala nasmeh na obraz. Njihova zaposlitvena politika očitno pri vsaki pogodbi upošteva še nekakšen dodatek za počitnice – 8% od zaslužka po končani pogodbi oz. ne vem kdaj. Skratka, zadnja plačilna lista je bila obogatena z informacijami o zaslužku v delovnem obdobju, lepem dodatku in plačanem dodatnem dnevu, ki sem ga pridelala med praznikom, za nameček pa še 8% od celotnega zaslužka za nek počitniški dodatek. Kar je naneslo krepko čez vse pričakovano. Skratka, super presenečenje in lepa popotnica za nadaljnje iskanje dela. Kaj naj rečem, luuuštnoooo. :)

Kosilce v pristanišču.

Dnevi so minevali v dopoldanskem pošiljanju CVjev in brskanjem za novimi idejami. Sprehod do trgovine in nabiranje inspiracije za stvari, katerih sem se namenila lotiti, ko bom imela več časa – torej zdaj. V torek mi je uspelo napisati kratko zgodbo, ki se je v slabi uri zlila na računalniški ekran, s katero sem izjemno zadovoljna in ki je šla skozi test pri moji testni bralki. Seveda potrebuje še nekaj obdelave, ampak celota je pa zaključena. Sledita še dva dela, ker je mišljena kot triptih, skratka – nadvse zadovoljna – sedaj brskam za kakimi razpisi za kratke zgodbe, ker mislim, da ima potencial. Nekje je treba začeti :)

V devetem nadstropju s Sky Towerjem tako blizu, da baje lahko slišiš krike bungee jumperjev z njega.

Petek zvečer sem prebila doma, prvič po tolikih tednih in ko sem že mislila, da je čas za film in sladke sanje, me po skajpu zamoti stara družba iz domačih logov in večer se spremeni v namišljeno posedanje v baru in rekordnem pogovoru po skajpu, ki se je zavlekel v zgodnje ure naslednjega dne. Super spoznanje, da kljub časovnim žepom, ki nastajajo med najinimi kramljanji, še vedno obstaja toliko tem, ki zapolnejo ure in ure gobezdanja po skajpu.

V takem sončku res ni težko pošiljati CVje.

Dnevi so luštni – razvaja nas indijansko poletje – super temperature in sončni dnevi. Tako se v soboto popoldan namenim v mesto – ker nisem bila tam že odkar je Rahela odpeketala domov (na tem mestu, Rahela, te omenjam zato, da vidim, če bo obisk bloga strmo narastel, hihi :)). In med sprehodom pokličem najprej Matica, če mi pride delat družbo, vendar je v službi. Potem razmišljam, kdo bi še bil tam okoli in se spomnim na ameriškega kolega, ki je včasih živel v naši hiši in s katerim se občasno vidimo na kakem pivu in kot naročeno živi v centru mesta. Pokličem – seveda je fraj  in se že nameniva na križišču Queen street in Victoria street. Heh – greva kaj pojesti, danes se mi res ne bo dalo še kuhati. Skratka, hodim proti dogovorjenem mestu in razmišljam o tem, kako je Auckland po šestih mesecih pa že res moj dom – ko imaš tudi v mestu nekoga, ki ga pokličeš za kavo. Če se počutiš kot doma, je to tvoj dom. Mar ne? :) Greva na opevani hamburger na koncu mesta, ga pojeva v pristanišču, kjer se nama pridruži še Matic, potem pa še pivce pri Danu, ki živi s še dvema Slovencema v stolpnici v centru mesta. Zanimalo me je, kakšno bi bilo lahko življenje v down townu – in kakorkoli prestižno se sliši, mi je moja mala soba v hiši malo ven iz mesta še vedno bolj pri srcu. :)

Nedeljsko jutro kliče po igrivem dnevu.

Potem pa že plani za zvečer – gremo ven. Ampak na koncu se zasedimo pri Simoni in Juretu in večer hočem zaključiti z vožnjo s taksijem domov – ampak taksija ni nikjer. Grem prespat kar na njun kavč. Ponoči spet po meni taca maček in se usidra ob mojih nogah, kjer do zjutraj sladko spi.

Zelo pomembno je, da človek na stvari pogleda tudi z drugega zornega kota. :)

Nedelja postreže z norim jutrom – sonce in nebo brez oblačka – kar je v Aucklandu bolj izjema kot pravilo. Že včeraj je bilo govora o čolnu in ribarjenju, vendar nisem bila prepričana, če bi šla zraven. Ampak zjutraj je pesem čisto druga – pojemo zajtrk, se nekam dolgo obiramo, pripnemo mrcino na vlečno kljuko in že se vozimo v center mesta, kjer spustimo tisto plovečo srečo v vodo. Spet malo obiranja in logističnih zankic in že smo izven marine. Morje je bilo čisto mirno, nebo (kot že rečeno) brez oblačka in drvimo proti točki, kjer baje prijemljejo ribice. Prvič ribarim. Zelo zabavno! Ugotavljam, da so ribe prebrisane barabe – preden sem ugotovila, da laks trza, sem po divjem navijanju lahko iz vode potegnila samo tri prazne trnke. Skratka, tisti dan sem, tako kot ostali trije sopotniki, bolj kot ne samo hranila ribe. Ostalim trem je sicer uspelo uloviti 3 ribe, ki so bile dovolj velike za legalni ulov – sicer pa se je prijelo še par malih ribic, ki so si zaslužile svobodo. Do naslednjič.. Vmes smo skočili še po Simono, ki je morala sicer po opravkih in potem samo še uživali ob gledanju sončnega zahoda, ki se je spuščal nad Aucklandom, pili pivo in se spraševali, če smo si kdaj v najbolj divjih sanjah lahko mislili, da se nam bo tako lepo godilo.

Sončni zahod nad Aucklandsko marino.

Za zaključek super tedna pa še dve ribici v pečici s krompirčkom. Nič nam ne manjka. :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno
Tags: , , , , , ,

Odzivi

iziiiiiiiiiiiiiii :)

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije