header image

mali intermeco iz dežele dolgega belega oblaka

Objavil: dzikii | 6.05.2013 | Brez komentarjev |

Ura še ni štiri popoldan. Debele volnene nogavice, ki jih prekriva še en sloj flisastih nogavic. Trenirka in podložen zgornji del trenirke, in ruta okoli vratu. Pijem kavico po več kot uspešnem dnevu – danes sem doma in pišem. Ravnokar je v sobo posijalo prvo sonce po treh dneh. Tako čudovit prizor, da sem ga morala ovekovečiti, preden pozabim, da je tudi to sliko mogoče videti v teh dneh v Aucklandu. Cel dan sem se namreč počutila kot da sem na ladji sredi oceana – sivina zunaj, dež, ki se zaganja v okno in močan veter, ki vsake toliko časa potisne veje sosednjega drevesa ob zunanje stene moje sobe. Z malo domišljije si lahko predstavljaš, da se boriš z metrskimi valovi. :)

Današnji žarki sonca - cele 3 minute :)

Zima je v mestu! Celo poletje sem poslušala o tem, kako kiwiji nimajo pojma o izolaciji hiš in podobne stvari, svarila, da bom videla, ko bo mraz pritisnil. Skratka, opozoril na pretek, ampak ko me je danes prvič zazeblo in sem se grela ob šalici vročega planinskega čaja, sem potihem pritrdila vsem svarilom – jup, mraz je! Ok, da ne bom pretiravala – zunaj 15°in notri 15°, ampak zame je to mraz. Če prideš od zunaj in se ne moreš pogreti v hiši, potem res nekaj ne funkcionira. Skratka, premražena sem. Vi pa veselo v poletje, a ? :)

Staro mesto, še en luksuten pogled, še en nepozaben večer.

Po novem imam spet najljubši dan v tednu – od jutri naprej bo to torek! Zakaj? Ker smo ta dan določili za plezanje! :) Poskusno smo prvič po novembru lezli spet prejšnji četrtek in vsi smo bili navdušeni nad performansom – osebno sem bila čisto presenečena, kaj vse mi je uspelo preplezat z minimalno napora. Previsi so bili vedno precej zaje*ana zadeva zame, ampak četrtkovi podvigi so me čisto na novo napalili – komaj čakam! Zadeva je sicer malo dražja zabava, ampak o tem sploh ne bom razmišljala – čista uživancija!

Včerajšnja nemška večerja - s sostanovalko Denise si takole kdaj pa kdaj kaj skuhava - včeraj me je po mojem izletku čakala tipična nemška večerjica. Njami. Naslednjič jaz kuham ješpren, baje. :)

Imela sem prelomen trenutek v tej NZ. Spet se mi vedno bolj prikuplja. Končala sem z zadnjo zaposlitvijo – čez zimo se firma zapre, ker ni toliko turistov. Uspelo mi je prišparati lep kupček – za naprej. Lažje diham. In spet so odprte vse možnosti – diši po priložnostih. Optimizem dosega zadovoljivo raven. Svet je spet moja ostriga haha. In imam čas – za vse projektiče, ki sem jih nasanjala v dneh, ko mi je čas polzel skozi prste. Tokrat se potrudim, da bodo dobili podobo, ki si jo zaslužijo.

Piknik s sodelavci. Zaključeno še eno uspešno obdobje.

Vikend je bil zaseden z družabnimi obveznostmi. V petek smo v službi končali zgodaj, imeli piknik in se za dve uri poslovili in se spet dobili v belgijskem pivskem pubu – spili pivce ali par in odšli v angleški pub na večerjo, ki se je zavlekla na zgodnje jutranje ure. Naslednji dan sem odšla ob 12h na kavico in se vrnila v zgodnjih jutranjih urah s še ene super spontane zabave s tekilo preveč v krvnem obtoku. Tudi taki dnevi morajo biti. V nedeljo pa rahlo neprespana v polnem dežnem vesoljnem potopu na plažo severno od Aucklanda, loviti sonce in gledat fante, kako veselo lovijo valove. Prvič me je imelo, da bi si resno kupila neopren in surf in postala del te scene. Ko sem sedela v avtu in poskušala zadremati na parkirišču surferskega raja, so se mi te novozelandci zdeli nadvse kul ljudje – ura štiri popoldne, pripeljejo se s svojimi avtomobili, potegnejo ven surf, se preoblečejo v neopren in grejo za uro ali dve v vodo. Tako, kot gremo mi v hribe. Vreme jih ne zanima, temperatura zraka ne igra nobene vloge, tu so zato, da malo pošportajo. Sladka stran NZ.

Včasih dobiš perfekcijo servirano po največjem nalivu. Mavrica nad Orewo.

Danes končno malo časa zase. Posvečam ga neumnostim in odpisovanju mailov. Nekatere še danes nisem uspela spisati – naj mi oprostijo tisti, ki so že pozabili, da so mi karkoli pisali. Čas mineva tako hitro, da sem se pred kratkim zgrozila, ko sem na prste preštela, da sem že skoraj 6 mesecev tu. Pol leta je šlo mimo, ne da bi me vprašalo, če se strinjam s hitrostjo. Še tri mesece nazaj sem sanjala o domu, danes se počutim tu kot doma. Ne berem časopisov, ne berem kolumn, ne gledam televizije, ne spremljam športa. Ne počnem stvari, ki me ne zanimajo. Uživam.

Še dve minuti nazaj je lilo kot iz škafa. V deželi dolgega belega oblaka smo.

Malo se zgrozim, ko pomislim, da včasih v vsej euforiji, v katero zapadam, od vsega kar se dogaja, pozabim celo na družino doma (in v tujini). Ampak oni itak vedo, da so na prvem mestu – upam, da ne zamerijo.

Nič, čas je da navlečem kake nepremočljive čevlje in pičim v nakup zimske jakne. Do naslednjič.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno
Tags: , , , , , ,

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije