header image

medtem ko grem zvečer v trgovino..

Objavil: dzikii | 30.04.2013 | 1 Komentar |

Spomnim se ga s severa. Ko sem ga prvič uvidela, nisem opazila nobenega drugeg. Vsako zimo, dokler se spomladi ni skril za gorami.

Gledala sem ga z ekvatorja. Drugače obrnjenega, ležečega, sijočega, najlepšega med vsemi ozvezdji.

Kot začarana sem strmela vanj skozi okno letala. Gledala sva se iz oči v oči. Magični trenutki, gledaš naravnost skozi okno v Orion, medtem ko se pod tabo riše zemljevid luči, ki osvetljujejo osamljene puščavske ceste Arabskega polotoka.

In sedaj, ko bolščim vanj z juga, obrnjenega na glavo, kot ga percepiram s svojo evropejsko miselnostjo, Orion še nikoli ni bil tako blizu. Tako blizu horizonta in tako velik. Lahko bi se ga dotaknila z roko, pospravila njegove zvezdice v žep in hodila po svetu z miselnostjo, da sem sklatila z neba ozvezdje z največ obrazi.

Na poti do trgovine ga opazujem, skoraj pozabim na vse pločnike in prepreke, ki me opominjajo, da ne sanjam. Počasi se skriva. Ampak tu ne prihaja pomlad, čeprav vse spominja nanjo. Moja glava v oblakih, tisti topel zrak, ki ti naježi kožo v isti sekundi, ko popiha veter in razočaranje nad spoznanjem, da tokrat za tem vetrom ne bo poletja, ampak bo prišla zima.

Na glavo obrnjen Svet. Moj svet.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno

Odzivi

Prisrcno :-)

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije