header image

Spet za volanom!

Objavil: dzikii | 24.04.2013 | 3 Komentarjev |

Razmišljam o mobilnosti. Včeraj sem si v službi – delam v izposojevalnici kemperjev – samo zato ker sem si lahko, izposodila avto. Zastonj, seveda, da ne bo pomote. Hi hi. In sem vesela. Pozabila sem na občutek, ko se lahko samo vsedem v avto in se peljem. Ko lahko ti nekomu rečeš, da ni problema, ga lahko zapelješ. Občutek, da imaš ti kontrolo nad potjo, hitrostjo in bližnicami. Seveda, pa te vsake toliko preseneti tudi gužva na cesti, ki jo sicer pričakuješ ob takem času, vendar se vseeno ne moreš načuditi, kako vraga lahko 20 minut porabiš za tistih 200m do križišča, od koder se potem naprej pelješ, kot da se nič ni zgodilo.


Danes je spet moj prosti dan. Sreda in četrtek. V sredo kavica pri Simoni – tokrat z lastnim prevozom (ja vem, prav važim se in prav patetična sem, pa kaj). Potem sem skočila v sosednji kafič oddati CV, pravi naj pridem mimo, ker imajo sedaj ravno zatišje v naslednjih dveh tednih – kar je super duper, ker to pomeni, da se lahko takoj osredotočim na kaj drugega – ker imam delo v rentakarju nekje do začetka maja, potem pa nekako lahko računam na to službico, recimo. V idelanem svetu.

V nedeljo smo šli na en mali pohodek, dokler nas ni pregnal vesoljni potop (takega dežja že doooolgo ne)!

Pošiljam CVje, tokrat z malo večjo vnemo. Imam načrt in ne bo se izjavlovil, resno! J Treba je pristopiti z vsemi žavbami – en odgovor sem dobila že na pol pozitiven, pa se potem niso odločili zame – nisem bila presenečena, diploma iz politologije mi res ne dela novene usluge – katastrofa, spoznavam vsak dan. Ampak ok, neka firma mi je danes zavnila, amapk so dodali, da sem bila zelo blizu izbiri – pih, drugi nikoli ni zmagovalec, mar ne. Kakorkoli, počutim se malo bolj samozavestno. Jutri pošljem pocukrano pismo v založbo, ki me izredno zanima. Čutim, da se bo nekaj zgodilo – ne more biti drugače. Penguin me je impresioniral že odkar sem videla te poceni knjige v Konzorciju, porem sem vlekla čeljust za sabo, ko sem videla njihovo »stojnico« na Frankfurtskem knjižnem sejmu 2011 in kot naročeno, je bila tisti dan predstavitev častne gostje leta 2012 – Nove Zelandije. Verjetno ni naključje, da vam o tem tu pišem. Hahahaha. Upanje pač umre zadnje in če se ti nekaj zdi noro nedosegljivo, si je pač treba izmisliti kake neumne povezave, da opravičiš svoja pričakovanja. Mar ne? 

Skratka, danes sem pekla svoje prve piškotke. Mhhhm! Okar sem sama samcata v tej sobi, se veliko posvečam hrani – ne narobe razumeti, amapk vložim velik delež časa za pripravo hrane. Danes je bila na sporedu grška solata s pečenim tuškim kruhom (pri nas bolj znanim pod imenom jufka). Mati bi bila ponosna. Popoldne sem pa pekla mandeljeve piškotke z dodatkom pomarančne arome (ki ni prišla do izraza) in čokoladnim gumbkom za piko na i. Ooooo da, bili so odlični. Nekaj jih še hranim za jutrišnjo kavo.

Če drugega ne, se bom naučila dobro kuhat.. in pečt!

Danes sem se tudi borila s prekletimi kiwijskimi priseljenci – težko je razložiti ženski na drugi strani linije karkoli, če ima ženska azijski akcent in se dere Miss I don’t understand you. Ja zakaj pa potem delaš v klicnem centru za stranke – in potem se jaz opravičujem ljudem, da moja angleščina ni popolna. :D

V prostem času se največkrat zatečem k Juretu in Simoni in maltretiram ljudi, da me pridejo iskat in potem še dostavijo nazaj. Saj pravim, od včeraj sem za en teden najsrečnejši človek – ker imam avto! J Prejšnji dan me je prišel Jure mimogrede iz službe iskat kar na skuterju – zanemarimo dejstvo, da je bila cesta mokra in da je še vedno deževalo. Ne vem zakaj nisem paničarila, ampak predvidevam, da se mi pozna kilometrina iz Azije – celoten  Bali z zadnjega sedeža skuterja mi je očitno razbil strah. Skratka, tista rezidenca na Mount Edenu, kjer živita  je tak mali azil, kjer se zbiramo in se problemčki kar razblinijo – če sediš na tistem vrtu in okoli tebe švigata dva mačka, medtem ko srkaš izbrano vino, potem res ne moreš več misliti na svoje butaste skrbi.

Pojamrej mal, se boš bolš počutu :) moj moto!

Po novem smo v sklopu druženja odkrili še novo zabavo – nevarno za moj žep. Poker. Joooj, ne vem no, vsi večeri na morju in tisti, ko so me obirali na pol profesionalci in špeganje pod karte dobrih igralcev, da ugotovim njihovo taktiko… vse to znanje,  na koncu, ko začne adrenalin trkati na stene prsnega koša, pa delam same neumnosti. Igramo za 5$, da ne bo kdo mislil, da smo neki zaje*ani kvartopirci. :) Je pa zabavno. Za 5$ se boriš, kot da bi imel hišo v igri. :D

Medtem ko eni pečejo palačinke, jih drugi kradejo!

Uhhh še ena bolj kot ne bizarna izkušnja se mi je zgodila. Prvič sem srečala človeka, ki je prej bral moj blog, preden me je poznal. Ko ti nekdo reče, da te malo že pozna, ker je bral tvoj blog, je občutek precej bizaren. Pišem, da me berejo, razkrivam moje malo vesolje, in potem sem začudena, ko mi nekdo reče, da nekaj malega že ve o tem kako se imam tu, ker je prebral. Heh, kako bizarno je moralo biti zanjo (Nataša, nova v mestu), ko je stala v stanovanju, ki se je že pojavil na slikah, med ljudmi, ki se redno pojavljajo na slikah. Skratka.. smešno.

Opa! Tole je pa nekaj znanega :D

Gobezdam, opažam. Malo mi je sicer tudi nerodno, ker zapostavljam blog. Ne pišem tako pogosto, kot si želim, ob enem niti ne pišem tako dobro kot bi lahko, ker hočem na hitro vse staličiti v nepredolgo objavo, kar pa se na koncu vedno, itak, izjalovi. Načrtujem napredek. Je pa pisanje dejansko hobi, pri katerem vztrajam kontinuirano najdlje do sedaj. Vse ostale stvari so me nekako začele dolgočasit, tipkanje črk v razgibane stavke z nekim sporočilom, pa me vedno znova navdušuje. Napovedujem izboljšanje, vsaj na časovni osi.

Še vedno čakam paket iz Slovenije. Baje je v Aucklandu, vendar mi nihče ne ve povedati kje. Skrbi me zanj. Baje je notri Cedevita!! Resno, naredila bom štalo, če ga do konca tedna ne bo!

Hmm, nežno trkanje dežnih kapljic po oknu in pridušen zvok vetra, ki premetava veje drevesa pred njim, medtem ko ležerno grejem nogice pod toplim kovtrom in gledam, kako v soju ulične razsvetljave mimo divje švigajo debele dežne kaplje. Ah ta Aucklandski dež, ah ta jesen, ki naj bi bila že zima, pa je vendarle še poletje – dokler nosim japonke je poletje, vztrajam! Nekaj nadvse domačega je v trenutnem vremenu (hah, pa sem prišla do točke ko v blogu na dolgo govorim o vremenu). Vse skupaj deluje kot neka domača pomlad – ko začenja biti toplo, ko imaš občutek, da te bo zdaj zdaj razgnalo od energije – kot da sem se ravnokar sinhronizirala s tistim manjkajočim občutkom ravnotežja, ki ga prinašajo letni časi, ker sem imela ravnokar kakih 10 mesecev poletja za sabo.

Tale bogomoljka se je epsko nalimala na dežne kapljice - smo jo rešili, preden smo se podali na pot.

In evo me, hvaležna za te nore izkušnje, kakršne koli že so, dobre ali slabe. Vse je mogoče, dokler veš, da imaš možnosti. Dokler si lahko kakorkoli mobilen v vseh smislih. In to je to, prišla sem do točke, ko vem, da malo preveč jamram – to sem dojela, ko so ljudje začenjali pogovor z besedami »kako, a si že kej bolš« -sedaj vem, da malo preveč govorim o sovjih notranjih bojih, ampak to je to kar sem hotela, če mi ne bo uspelo tukaj, potem doma sigurno nimam nobenih šans, ko se vrnem. Doma je šele boj za obstoj, kot slišim. Ampak hej, evo me za volanom, usmerjam življnje kamor hočem, včasih živčna stojim v nesmiselni gužvi pol ure in čez 200m že pritiskam na plin, kot da gužve sploh nikoli ni bilo. Včasih te preseneti nekaj novega na stokrat prevoženi poti in dobiš super idejo. Kdaj pa kdaj se zgubiš v labitintu ulic, za katere misliš, da veš, kam vodijo, pa te peljejo čisto nekam drugam. Ampak vse to ne bi imelo nobenega smisla, če ne bi imel na poti ljudi, ki jih kličeš prijatelji in ti »v tisti pavzi, ko menjaš gume«,  skuhajo kavo in poslušajo, kaj vse se ti je dogajalo med to potjo.

Življenje je pač tako, kot si ga narediš. Mar ne?

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno
Tags: , , , ,

Odzivi

A sneži tud kej dol?

končnooooo si si vzela čas, da kaj napišeš :)

Hehe, občutek, ko te nekdo “pozna” prek bloga je dost poseben, ja :D še posebej če ne pišeš niti pol tok zanimivo kot ti (oz. zadnje čase sploh ne).
Uživej! ;)

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije