header image

naše prijatelje (po)jejo vrata mednarodnih odhodov. reeeees :)

Objavil: dzikii | 10.04.2013 | Brez komentarjev |

Dela in uživancije, prosim! Moj novi vsakdan. Počutim se, kot da se mi dnevno izmenjata samo ta dva pola – najprej delam, potem uživam. Vsak dan, razen ob sredah in četrtkih, ko samo uživam.

Kljub temu da se počutim, kot da sem na počitnicah (ker se človek tako počuti, ko mu je fino in ni doma, mar ne), se kot na vsakih počitnicah v podzavesti vedno zavedaš tudi dejstva, da bo neizogibno enkrat prišel konec tega veselja. Dokler traja, pa se prepuščam toku in živim. Nimam časa pisati blog – resno. Če se pa slučajno znajdem v časovni vrzeli, me hitro zmanjka ob gledanju kake kratke epizode mojih najljubših nadaljevank. Zato se kljub pozni uri spravljam odtipkati dogodke.. Ne vem, če mi bo uspelo danes, jutri sigurno. V roku dveh tednov smo prešli iz 12 urne razlike na samo 10 urno časovno razliko med Slovenijo in NZ. Vi greste eno uro naprej, mi gremo eno uro nazaj in se dve uri izgubita v času-prostoru, zabavno.

Ni lepšega presenečenja kot nepričakovan pozdrav na papirju - iiiiii :)

Uhhh, kaj vse se je dogajalao v preteklih dveh dneh. Evo tako na hitro – eno nedeljo smo se odpravili na otoček Waiheke, kjer sva bili kaka dva tedna pred tem že z Rahelo. Tokrat smo imeli lastni prevoz – Jurčkov super družabni čoln! Pričakovanja so bila velika, pred kratkim kupljen nekaj čez dvajset let star čoln je bilo treba testirati. Jure v svoji navadi (ima se, može se) navabi 8 ljudi, kolikor jih čoln lahko prevaža in gremo. Navdušeni nad to pošastjo se borimo z valovi in se trdno držimo za kovinske dele čolna, vsake toliko tipajoč svoj rešilni jopič. :) Nikoli ne veš, kdaj nas bo presenetil val – odprto morje oceana ni šala! Sicer se počutiš kar varnega, v aucklandskem zalivu je toliko prometa, kot na ljubljanski obvoznici. Počutim se varno, tudi če nas vse pomeče v morje. Sedim na repu in vsa voda kot nalašč pljuska samo vame – kmalu se naveličam. Vesela sem, da Dinka zganja tako paniko, kadar koli čoln previsoko poskoči – prvič v zgovodini (verejtno) nisem jaz tista, ki se dere če gremo lahko počasneje, in naj se ne zaje*avajo in da hočem še živet! :D Hahahah – sori Dinka, ampak tle si pa še men gladko speljala krono dežurne paničarke :D Zabava je trajala vse dokler nismo uzrli marine na otoku, potem pa se naglo ustavimo, vse oči se obrnejo na Jureta kapitana in njegov zbegan pogled pove vse – motor ne daje nič od sebe. Test se ni obnesel. Takoj ustavimo čoln, ki nas potegne do marine, potem se izkrcamo, fantje se ukvarjajo s čolnom, medtem ko se punce sončimo na pomolu in jemo čips in pijemo pivo. Potem pride mimo prijazni ribič, ki se sumljivo dolgo ukvarja z nami – par potez in že smo na avtobusu do obljubljenega piknik placa, kjer se mastimo s super dobrotami. Nato pa malo počitka in nazaj na pomol, kjer nas prej omenjeni ribič priveže na čoln in že se trogamo proti Aucklandu. Vsi veseli in pomirjeni – rešeni, prišparali smo 700$, kolikor bi nas prišla tista uradna vlek z Obalno stražo. Uro in pol smo verjeli, da še obstajajo dobri ljudje – ko smo prispeli v marino, smo se prepričali, da imajo vsi dobri ljudje tudi svojo ceno – zbrali smo 200$, za bencin. Model je hotel še $. Grenka zgodba, vendar tako je v življenju – če si se pripravljen praktično zastonj peljati okoli, pride čas, ko moraš bit pripravljen tudi plačati ceno. Tako gledam na to – bolje dobra družba, kot nekaj zelencev na računu in nikogar, s katerim bi pivo popil. :) Je bil kar zabaven dan! :) No ampak to je bilo sto let nazaj.

Right or wrong - i'm still the captain!

Vmes je bila še velika noč. Planirala sem delati potico, barvati jajca in ribati hren. Ker sem delala, se mi ni dalo narediti nič od tega. Niti čokoladnega jajca si nisem kupla – kar je tu nekakšna tradicija, ker se jim ne da barvati jajc. Šla sem v trgovino in kupila narezano šunkico – nič posebnega. Pozabila sem na hren. Sposodila sem si eno kislo kumarico in si naredila “velikonočni” sendvič. In to je to. Brezveze vse skupej. :) Smo pa imeli v hiši velikonočni žur sladkarij – vsak naredi eno sladico. Jaz sem naredila jelly – žele, iz vrečke, 30 sekund dela in 20 minut sedenja v zmrzovalniku – brezveze :) Sem se pa na polno zverzirala v kuhinji – tako uživam, ko kuham zelenjavne juhice in razne pašte in mehiške zadeve. Defenitivno mi ne manjka zelenjave na jedilniku. Po najdaljšem obdobju sem si celo pripravila meso. :) Živele začimbe, pašta in zelenjava! :)

Velikonočni zajček z lobotomijo :)

Vmes se je dogajalo še polno stvari, ki jih sicer sproti pozabljam, ker očitno preveč delam. Služba je ok, pokrije moj brlog, hrano, zabavo in varčevalni račun. Kaj bi lepšega. Življenjski stil na NZ je defenitvino bolj prijazen kot doma – delaš tudi za denar za prosti čas.  Opažam velike razlike v zaposlitvenem sistemu, naj recimo podam samo eno opazko, zakaj bi morali študenti v Sloveniji končno odpret oči in dojeti, da je študentsko delo pesek v oči. Recimo, tu delam preko pogodbe, ki sem jo podpisala ob pričetku dela. Ta me zavezuje za število opravljenih ur in ima navedene dneve, ko delam, naloge in obveznosti, kakor seveda tudi ugodnosti, ki jih kot zaposlena oseba imam. Naprimer prazniki so tu pač velika zadeva in za vse na pogodbi pomenijo plačan dela prosti dan. Če te delodajalec prosi, da delaš med prazniki, lahko sicer odkloniš, ampak tega ne boš naredil ker: 1. imaš tisti dan uro plačano 1,5x urne postavke, 2. ti pripada dodaten plačani prosti dan in 3. če ne izkoristiš dodatnega prostega dneva, dobiš tisti dan izplačan. Ta daaaa. Torej dejansko delaš za 2,5x urne postavke, če ne izkoristiš prostega dneva, seveda. Hmm in kaj dobiš na študentski napotnici? Ja no.. skratka, tak lep sistemček, se mi kar dopade. Skratka, to je samo ena taka mala zadeva. Vse na pogodbe. Od vsega se odvaja davek. Nobenih posrednikov. Ahhhhh, včasih sem tako jezna na dom. Uhh ja, v petek me je presenetilo dejstvo, da so razgrabil vize za NZ že prvi dan, in kar sem danes slišala – baje že v 30 minutah! Ne vem, kaj naj si mislim :)

Nepovabljeni gostje :)

Sedaj ko je ritem bolj kot ne v stilu kuča-poso, sem se odločila, da se odpovem večjim izletkom in se probam zavarovati za čas, ko se bo služba iztekla – zaenkrat kaže, da bo to konec aprila. Popravlam CV in dodajam nebuloze, ki bi morda nekoga pritegnile, da me pokliče na razgovor. Saj se da, samo treba je biti vztrajen. Ugotavljam, da sem poslala odločno premalo prošenj, da bi lahko realno pričakovala dober odziv. Napovedujem vojno – iz NZ hočem oditi z vsaj eno res relevantno izkušnjo! Ostalo me ne zanima. In ne grem od tu, dokler se moji podplati ne dotaknejo vsaj 3 otokov v bližini. :) Sem že skoraj na polovici svoje enoletne vize. Slabih 5 mesecev sem tu. V Aucklandu. Občutki so mešani. Se mi dopade, ker je tako fino ozračje – sproščeno, nehektično, vreme se še zelo lepo drži, ljudje so kul. Ampak ne vem, kadarkoli se menim za kak skype zmenek, vidim, kako daleč dejansko sem. Ko pogledam na zemljevid, se mi zdi NZ vedno bolj oddaljena od doma. Lahko bi živela tu, če bi prišla sem s partnerjem in si želela ustvriti življenje. To bi bilo zelo lahko. Ne morem si pa predstavljati, da bi iz nič vse zgradila tu in se ustalila – ne zato ker ne bi bilo mogoče, ampak ker se (še) ne počutim tako domače. Do sedaj nisem dobila občutka, da bi bili Kiwiji neka zelo odprta nacija za sklepanje novih prijateljstev. Ne bom krivična, ker jih po pravici povedano niti nisem veliko spoznala (razlog mogoče tudi v tem, da se zelo zase držijo?), ampak tiste, ki jih poznam, niso najbolj družabna bitja. Na vso srečo se ima slovenska klapa tu kar super – se družimo ob žaru, vinu, pivu in pici, na čolnih, ob kavah, na kosilih. Ni nam slabo.

Petek pica pivco. P. :)

Prejšnji teden sem imela na posodo avto – wooohooo – čist vesela. Jure in Simona sta šla za praznike na južni otok – tako da sta mi pustila avto za uporabo. Biti mobilen v Aucklandu je najboljša stvar – ker lahko greš okoli! Pa sem šla en dan v šoping, kupila samo eno poletno torbico (ne me spraševat, tako mi je bila všeč pa poceni je bila) ostalo je bila ena navadna šara. En dan sem šla do Dinkice pogledat, kje se nahaja. Potem pa še na letališče po njiju. Totalno mi paše se vozit okoli – avtomatik avtomobili so super zadeva, sploh v tako “hribovitem” mestu, kot je Auckland! Muzika, cesta in se peljemo. Bencin je malenkost cenejši kot doma. Vožnja po levi mi je tako domača, da se bojim, da bom doma peljala v napačno smer na krožnih križiščih.. aaaa :)

Življenje pač :)

Zadnje čase nas zapuščajo prijatelji kot po tekočem traku. Tak sladko-kisel občutek ti pusti – sladek, ker še nisi ti na vrsti in kisel, ker gre še ena oseba, ki ti je NZ naredila domačo. Prejšnji mesec Rahela, včeraj Dinka. Razmišljam, kakšne kul ljudi sem do sedaj spoznala tu, ne vem, morda je sreča, znajdemo se tu, vsi v isti zgodbi in ko nekdo gre, se človek počuti kot del nadaljevanke, kjer se konec ene sezone eden od karakterjev poslovi. Ostali pa igramo igro naprej. Saj vem, da se spet vidimo, slej ko prej, ampak po drugi strani je trenutek, ko zginejo za tisto steno “international departures”, kot neko potovanje v času – za trenutek se vse ustavi in potem se nadaljuje normalno življenje. Tako pač je. Mi tu, vi tam. Dokler se spet ne srečamo. Na severu.

our friends are being swallowed by International Departure gates

Ko smo včeraj potem posedali v pristanišču, s pogledom na zlatorumen sončni zahod, ki je izrisoval silhuete visokih jamborjev velikih jadrnic, srkali pivo in jedli morsko hrano v “fancy” restavraciji, smo se na eni točki vsi zazrli v zlato nebo in si naglas pritrdili: “Nam pa res nič ne manjka v življenju. Absolutno nič.” Tako to je – življenje se nadaljuje, v malo nižji prestavi, ampak se premikamo naprej. Dinka, hvala za super družbo, se vidimo v Ljubljani! Srečno! :)

Imam ga!!! Moj mali ključek - nezbrušen. Nekoč bo imel pomembne informacije kako odpreti ključavnico mojega doma. Najlepše darilo! Hvaalaaa Dinkiiiič!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije