header image

Hobbiton in lastni brlog – spremembe so vedno super. Vedno.

Objavil: dzikii | 21.03.2013 | 1 Komentar |

Sedim na levi strani – sovoznikov sedež. Z rokama objemam pokrčene noge in brado pritiskam na kolena. Čevlji počivajo na tleh. Jutranje zamišljena. Drvim mimo starodavnega vulkana, ki se je medtem preobrazil v priljubljeno pohodno točko prebivalcev južnega Aucklanda. Pogled vsakič znova obstane na tej čudoviti vzpetinici. Oblit z jutranjim soncem, ki prodira skozi oblake, daje na podlagi sivega neba prepredenega z gostimi oblaki,  pridih zasanjane vasice tam daleč stran. Čudovito. Moj dnevni razgled z avtoceste. 100 na uro in nič več – tu so celo ceste prikrojene kiwi življenjskemu stilu. Opušteno, bi rekli na jugu. Dnevi so drugačni, bolj moji, mogoče. Spremembe! Zgodba se ponavlja – evo me – spet sama v tujini ampak samo v sobi – družba, ki me obkroža tu v Aucklandu je tako domača! Uživam! Evo dogodivščin – tokrat me je nanje še Rahela malo spomnila (še dobro da sva poskypale, preden sem se spravila pisat!) – od jutri naprej si pa vse zapisujem v svoj pregrešno drag Moleskine! Prva postaja: HOBBITON!!! Hoooooobiiiitoooon!! Ho bi ton!!! Ej, a slišiš – Hobbiton! Aaaaaaaa, še sedaj komaj verjamem, da sem hodila po avtentičnih poteh, kjer so se sprehajali Frodo in Bilbo in ostali. Waaaaw :D

Torej, petek pozno popoldan – moj prvi delovni dan v delovnem tednu (jap, prvi delovni dan se poanvadi zaključi s pivom in brezveznim gobezdanjem – ni slabo, mar ne). Imela sem idejo, da je treba Raheli prirediti malo presenečenje: 1. ker odhaja domov; 2. ker ima rojstni dan kmalu; 3. ker je bila super družba; 4. ker sva zamudili priložnost, da si zadevo ogledava sami. Pošljem sms in zadeva steče. Vse se dogovorimo, zrihtam soboto fraj. Sporočim Raheli, da gremo jutri v Hobbiton in to je to. Perfect presenečenje. Z enim malim lapsusom – nekdo je mislil, da govorimo o nedelji. Skratka, bojna posvetovanja, moja slaba volja, skorajšnja odpoved vsega skupaj in opravicevanje Raheli, ker sem jo tako grdo zavedla. Ampak nekje ob 23h se nekako vse skupaj uspe zrihtati in to je to – zjutraj, ko se zbudim bom na poti v Hobbiton!

Ekipa v hobithiši.

Hobbiton je (za tistih vas par, ki ne veste o čem govorim) filmski set (“naravna kulisa”) za filme Gospodar prstanov in Hobit – vse tisto kar se dogaja pri Bilbotu doma je posneto tu – samo exterier, da ne bo pomote. Torej, tista pravljična zelena vasička dejansko obstaja in je ču do vi ta. No vsaj verjetno je še bolj čudovita, ko ni suše in je vse zeleno. Imeli smo mogoče malo nesrečo, ker ni deževalo že od božiča (kake 3 mesece) in je po vsem severnem otoku grozna suša. Nekaj detajlov na sceni seveda zalivajo, večina pa je v rjavkastem tonu z zelenimi dodatki. Ampak zato ni bil moj nasmeh nič manjši – šele, ko sem listala po slikah, sem ugotovila, da igledam kot da sem na kakih drogah – vsako sliko je krasil velik bel nasmeh. Hehehe, otroška sreča. Torej, do Hobbitona greš lahko samo organizirano. To je bila nekakšna top skrivnost, ko so snemali Gospodarja, in malo manjša skrivnost, ko so snemali Hobita. Scena iz Gospodarja je bila sprva vsa narejena iz plastike oz. akrila ali česarkoli že – vse je bilo umetno. Po koncu snemanja, so hoteli vse razrušit – ker je zadeva na privatni posestvi (joooj, srečen tisti, ki ima ta kos zemlje sredi ničesar) – vendar je tako deževalo, da so bila tla tako razmočena, da stroji niso mogli priti do območja in ko so začeli kopati, se jim je seveda udiralo. Sklenili so počakati pol leta. Ne vem kaj je bilo umes. Skratka, potem so zadevo podrli, če sem prav razumela in za Hobita zgradili avtentično sceno (isto seveda) iz pravih materialov – opeka, les, itd. Skratka, so se potrudili. Večina rekvizitov, ki so bili v filmu, je še vedno tam, še vedno ležijo po tleh, nepritrjeni in vse to, lahko bi jih vzel domov. Vsak rekvizit je seveda samo en in baje blazno drag šport, če bi želeli narediti repliko. Kakorkoli – vse je bilo tako lepo, da ne znam ravno opisati, ne da bi se počutila malo otročje. Ampak pika na i pa so bili metuljčki, ki so obletavali rože, ki so rasle tam. Resno, toliko metuljčkov na kupu še nisem videla, izgledali so, kot da so jih projeceirali tja za še en avtentičen občutek, da hodiš po filmski sceni tukaj-zdaj. Skratka, noro lepo. Tura je draga – 75$, tja te odpeljejo z avtobusom, pa približno eno uro hodiš po setu in na koncu pristaneš z dvema decijema piva v gostilni Green dragon – tudi prostor, kjer se družba enkrat dobi. No ta gostilna je vrhunska – vsaj kar se interierja tiče, ker so ji res vdihnili tisti pravi izgled. Skrajno kul. Ja ne pozabit, da tisto kar je v hobitonu, je samo zuannjost – v nobeno hiško se ne da vstopiti – razen eno, ki jo imajo za slikanje in tisto od Bilbota – ker je tako zahteval scenarij – ampak globina je mogoče en meter. Skratka, pred Bilbotovo hišo se lahko slikaš, ne moreš pa stopiti povsem notri. Bedno, vem. Za toliko denarja, bi me moral slikati profesionalni fotorgraf pred Bilbotovo hišo!! Hec, hec. Normalno je, da je cena tako visoka – ni važno kako visoka bo, vedno bodo ljudej hodili v Hobbiton – ker tega pač ne moreš zamuditi – enkratna priložnost. Super izlet, super dan. :) Da ne govorim preveč – bom dodala še malo slik.

Bilbo Bagins house!! woohoo! :)

Potem smo leteli domov, ker je imela Rahela poslovilno zabavo/zur za rojstni dan. Takoj se je spravila pripravljat korenčkovo torto – torta je nenormalno uspela – bila je nadvse okusna in težko jo je bilo prehvaliti, ker je bila res vrhunska! Skratka, vsa ekipa se je spet zbrala in žurala do zgodnjih ur. Na koncu smo pristali v centru mesta – jaz sem bila nekoliko živčna – še en vikend, ko bom šla spat ob 5h in vstala ob 8h in takoj v službo. Ampak hej, koliko takih vikendov še bo? Točno to – včasih se je treba žrtvovat, sploh se pa v mojih letih človek nauči piti alkohol po pameti :)

Dnevi, do danes so bili izjemno zasedeni. V torek me je po službi pričakala večerja z Maticem, Juretom in Liso – rahela je naredila ubijalske chimichange. Nismo še konačli z večerjo, ko je prišel Jože s familijo – oni so taka luštna družina – Jožetova žena Ann je kiwijanka in skupaj imata 5 hčera – najstarejša jih ima 19, najmlajša pa misli da 4? Luštna skupinica so :) Prinesli so 4 kile sladoleda za desert!! :) Hahaha. Potem pa smo se pa dobili še z ostalo slovensko klapo na pivu! Da se Rahela poslovi. Kako hecno mi je to pisati. Praktično je minilo od tega 7 dni, pa se mi zdi, da je že cela večnost mimo. Relativnost časa.

Sreda. Soba še vedno v razsulu. Rahela očitno nima resnega namena popakirati, čeprav ima čez 10 ur let. Čuden občutek. Skuham kavo in se delam, da je samo še en dan v Novi Zelandiji. Pa ni. Medtem ko sama pospravljam okoli, rahela polni kovček in prazni sobo. Bila sem prepričana, da bo za 10 kg pretežek, pa je imela še 2 kg lufta – nepričakovan zasuk. Ob 12h se popokamo na Ponsonby – iskat naju pride Dinka in dobimo se s Simono – babje kofetkanje, čista uživancija. Pridružijo se še trije iz hiše. Gremo še na Burgerfuel, ker je baje božanski – in je res. Čas se izteka – brezglavo pičimo nazaj domov, Rahela zagrabi kovček in že se s še eno sostanovalko in Dinko peljemo na letališče. Letališča so tako emocionalno nabiti prostori zame. Ne vem, se mi zdi da se neko veselo-žalostno ozračje zaletava vame, medtem ko prodiramo proti sekciji E, kjer kraljujejo Emirati. Sarah (sostanovalka, ki je šla zraven) nekaj melje v prazno – na živce mi gredo ljudje, ki ne znajo oceniti situacije in zapreti gobca, ko je to potrebno. Misli tavajo proč in Sarah stopi bližje in mi zarije prst v ramo, da bi dobila pozornost. Poslušam neumnosti, medtem ko strmim v ekran, ki nazorno prikazuje česa vsega ne smeš nesti s sabo na letalo. Potem še malo postopamo okoli, se premaknemo v zgornje nadstropje, se objemamo kakih 10 minut, nato pa Rahela izgine izza sivih vrat. In to je to – adijo Rahela! In zgodilo se je življenje – ljudje pridejo in gredo, ampak tistih nekaj pa ostane v kontaktu. Mislim, da je Rahela ena od teh. Super je bilo – 4 mesece v isti sobi, na raznih potovanjih, dogodivščinah in “projektih”. Predvsem pa dobre kuhe – komu se pa še da pečt kruh, pa delati testo za pico in mafine in torte in buhteljčke in … jap – pogrešali jo bomo :) Rahela uživej in srečno pot, kamor koli boš že obrnila jadra! ;)

Se zadnja skupna! Ajd Rahela, se vidmo! :P

Se peljemo z letališča, kličejo fantje – gremo na čoln! Ha! Ljudje, človek mora imeti kdaj pa kdaj srečo – spoznati tako kul ljudi, po vrhu vsega pa imajo še čoln in smučke – v Aucklandu. Ne vem, Rahela je bila na avionu, kaj bomo pa drugega – ja pejmo na čoln. Nisem smučkala, ker nisem imela s sabo kopalk, so mi pa dovolili, da vozim čoln po zalivu – skoraj do mosta in nazaj na Pont Chev (kot da vam ime kaj pove, mar ne ;)). Skratka, večer smo zaključili pri Simoni in Juretu – odprli vino in gobcali. Perfekten dan – bi lahko rekla :) Ajde, minus je bil pač Rahelin odhod, ampak to je pač življenje.

Prišel je dan – četrtek, ko se selim. Svoja soba. Malček dražja, ker si pač ne delim stroškov, ampak moja! Ha. Lega mi ni po godu, ker je na zahodni strani in je precej temna pol dneva, je pa zelo funky. V bistvu se počutim jako domače, ker je taka mala soba z velikim dodatkom – lestvijo, ki vodi v višji nivo, kjer je – še ena velika postelja. Sobo imenujemo tree-house oz. drevesna hišica. Ker tako tudi deluje – dvonivojsko hihi. Selim se pol dneva, potem pa s kolesom na Ponsonby – greva na kavico s Simono. Pridem domov in se še malo selim. Praznim staro sobo in polnim novo. Ogromno stvari imam, ogromno stvari je za seboj pustila Rahela. Dve vreči medicinskih potrebščin – tablet, povojev in ostalih stvari. Dve polni srednje veliki vreči. Dve. Heh, potem sem pa jaz hipohonder :D Skratka, všeč mi je novo bivališče, malo je vse skupaj naflikano vsepovprek, ker se pač pozna manjko poličk in ostalih odlagalnih površin, ampak, je domače. Ko sem se zbudila v prazni stari sobi, naenkrat ni bila več moja. Brez bolečin sem odrezala tisto sobo in niti ne pomislim več nanjo. Se mislila, da mi bo manjkalo svetlobe, s katero je bila radodarna, ampak, saj tudi tu ni slabo, ko posije sonce :) Srečna v svojem brlogu, tako rekoč. Zvečer so prišli Matic, Jure in Lisa, da smo pojedli tortice, ki jih nismo mogli skupaj z Rahelo. Bile so ooooodličneee. :)

Pont Chev - čas za čolnanje! :)

V petek se ležerno odpravim s Kanadčanom iz hiše in Američanom, ki je včasih živel tu na šišo – turška pipa za kajenje tobaka z okusom. Spontano in zabavno.

Čas za šišo!

Potem pa v soboto žur – Aljoša in Miha imata RD. Tokrat piknik plus pijača – fino – spet podobna klapa na kupu. Tokrat sem malo bolj nervozna – že tretji vikend zapored, ko je zabava in naslednji dan delam. Rahlo mi najeda delovni vikend – moj vikend se je prestavil na sredo in četrtek, s čimer ne bi bilo načeloma nič narobe, če ne bi ostala klapa imela fraj soboto in nedeljo in se ne bi pred mano pogovarjali o vseh kul stvareh, ki jih bodo počeli čez vikend. Mar ne? SKratka, tokrat zaključim zgodaj, dvakrat za povrstjo pač ne morem spat po 3 ure.

In to je to. Delam. Žuram. Kofetkam. Ne najdem časa za pisanje bloga. Ne najdem časa za branje knjig. Ne najdem časa, da se spravim do trgovine in ko se že spravim tja, zapravim preveč denarja – lačne oči. Tako nekako. Kot doma. Samo še en dan na Novi Zelandiji, pač.

Moje oko ujame nekaj znanega na poti v službo..

Včeraj je bil še en super spontan dan. Grem k frizerju ob pol enastih in se zbudim v Simonini in Juretovi hiši naslednji dan. Ideja je bila, da se z Dinkico in Simono dobimo na kavi – bo skuhala Barkafe, samo za eno uro, seveda. Kava preraste v kosilo. Simona gre na jogo. Jure kliče, da ga počakava, da kako rečemo. Odpremo vino. Kliče Miha – da gre jest in naj se mu pridružimo. In odpremo vino še tam. Pa je le ceneje doma in gremo vseeno nazaj na začetno pozicijo. In zabluzimo pozno v noč ob dobrem vinu, pogovoru in super družbici. Ker smo odgovorni, ne bomo peljali alkoholizirani domov. Prostora je dosti. Ponoči po meni skačeta dva nadvse simpatična mačka – kakšna prisrčna jutranja budilka.

Dom je tam, kjer je srce.. :)

Tako to je, na drugi strani neba. Čista uživancija.

Ahhh, skoraj bi pozabila. Vmes je po 3 mesecih padel prvi dež. Potem je bil še potres v Aucklandu. Ammm, to je to. :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno

Odzivi

Eni pa uživate!!! :))

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije