header image

relax! it’s just a shitty car!*

Objavil: dzikii | 8.03.2013 | 2 Komentarjev |

Budilka ob 6:50. Kavica, surfanje po netu, 8:30 se popakiram v avto in se peljem 20 min proti jugu. Delam. Zaključim med 17 in 19:30. Tuš. Vecerja. Občasno še pivce. Še mal posurfam in takoj spat. To so bili moji nezanimivi dnevi, s katerimi vas nisem hotela dolgočasit, dokler nisva z Rahelo zabukirali (zelo impulzivno) karti do Christchurcha! Treba je bilo nekaj spremeniti v rutini, treba je bilo najti kako novo dogodivščino in ob enem še nekaj posneti. Pa sva šli!

Kontejnersko mesto v Christchurchu!

V službi sem povprašala, če imajo na razpolago kak campervan za 3 dni (ker načeloma ne izposojajo avtov za manj kot 5 dni), pa so rekli, da se bo nekaj že našlo. Potem sem eno soboto govorila z lastnikom, ki je tisti dan delal z mano, pa sva malo debatirala. Model je bil v Sloveniji dva poletja nazaj – Ljubljana se mu je blazno dopadla in nadvse ga je presenetilo dejstvo, da nismo država tretjega sveta (o moj bog!) in da je vse TAKO poceni. Heh. Skratka bla bla bla in ga vprašam, če se da kak avtoček sposodit v Christchurchu za 3 dni. Pa pravi, da ni panike, da imajo tam en avto in si ga lahko sposodim, bo poklical, da jim pove, da prihajam. Toliko, imate predstavo – tisto je bil moj 6 delovni dan. Skratka! Prašam, koliko pride avto za sposojo in me človek pogleda in reče, sej je samo eno sranje od avta, ti ga samo vzemi. Khm, kako? In reče, “relax, it’s just a car!”. Ok – očitno bom dobila avto za tri dni zastonj!! :D Gre takoj do sodelavca in mu reče – dej pokliči jih v ponedeljek in jim naroči, da ji dajo avto, pa klinc, nej jo grejo še iskat na letališče! Stojim tam in ne dojemam kaj se dogaja in od veselja poskočim. To pa bo en nizkoproračunski trip. :)

Na pol podrta ura v ChCh

V torek se zapeljeva do moje službe. Pustiva tam avto. Sodelavec naju zapelje s službenim avtom na letališče. Poiščeva najina vrata, zignorirava vse letališke posopke. Avion sicer zamuja. Greva samo čez rentgen. Karto imava na mobilnem telefonu. Poskenirajo telefon in že pičiva na avion. Nobenih potnih listov, nobenega tehtanja prtljage – nič. Kot da greva na avtobus. Cez uro in 10 min pa pristaneva na južnem otoku. Cel polet se igram z goProjem – slikam, snemam in spravljam sosede ob zivce.  :D Tokrat dokumentiram čim več :)

Malo se iščemo s tipom, ki naju mora pobrati na letališču, potem pa čakava še kako uro v pisarni, da nama dajo avto – ker obljubljenega avta ni. Ampak bodo nekaj zrihtali. In dobiva en campervan z vso opremo. Greva v Christchurch!! Prva postaja je hrana!! Ker je bilo vse nekaj zaprto sva šli v KFC – kjer se je Raheli od lahkote že bledlo in je iskala goveji hamburger v piščančji verigi s hitro prehrano. Hahahah :D Potem pa v mesto!

Christchurch je mesto, ki je pred kratkim praznovalo 2. obletnico rušilnega potresa, ki je uničil večino mestnega jedra in izselil okoli 150.000 ljudi. Posledice so vidne že na samem vhodu v mestno jedro – vse ograjeno, zapuščeno, razpokano, na pol podrto. Težko je verjeti, kaj se je zgodilo v tem največjem mestu na južnem otoku. V strogem centru, ki ga sedaj s polno paro obnavljajo, so zgradilo mesto kontejnerjev – taka mala četrt, ki jo sestavljajo živobarvni kontejnerji – zgleda tako zelo pristno, da je že prav domače. Zaljubljena na prvi pogled! Trgovinice in kavarnice v konteinerjih. Waaaw! V uč mi pade simpatičen kafič, kjer si morava privoščiti kavo. Počutim se kot doma. Prvič po mesecih preživetih tu, se počutim kot doma! Sedim na sončku, srkam kavico in mimo se sprehajajo ljudje. Tako zelo domače. Za primerjavo – Auckland je tako bizi mesto, kjer ob kavi, če že imaš srečo in ima kavarna letni vrt,  ponavadi dobiš še dobro porcijo prometnega hrupa. Kakorkoli, počutim se čudovito. Greva se še malo sprehodit okoli in prideva do ograje, ki loči “zdrav” del mesta od kupa razvalin za ograjo. To kar vidiš na drugi strani je totalno razsut stari center mesta, do katerega imajo dostop samo gradbinci. Polomljeni znaki, razpokane stavbe, prevrnjene betonske plošče in vse ostalo kar je ostalo od katastrofe. Zelo čuden občutek.

Zvečer pa do Matica in Matjaža! Gps naju pripelje v naselje hišk in tam pred hišo sedi nekdo v beli majici in ko pogledam bolj podrobno, preberem zeleno napisano Slovenija. Odlično. Takoj se poštekamo, odrpemo pivo, na hitro pokramljamo in že smo na poti na fuzbal – fantje imajo slovensko fuzbal ekipo – 4 Slovenci in 3 kiwiji – oblečeni v bele majice slovenske reprezentance. Fuzbal so spušil z nelaskavim izidom ampak to je zgodba za kdaj drugič :) Skratka po fuzbalu pivce, da fantje premeljejo kaj je šlo narobe na fuzbalu.. potem pa do M & M in prikurimo ogenjček in sedimo na terasi še pozno v noč in kramljamo. V NZ srečujem same kul ljudi. Zgodbe so različne in neverjetne, zaključki skoraj vedno enaki. Vsem se riše nasmeh na obraz. Napihnemo turbomaximus in zaključimo noč.

Naslednji dan se v hiši počutiva kot doma. Skuhava kavo, pospraviva turbomaksimus v kot in odrineva novim dogodivščinam naproti. Skočiva zamenjat avto in greva v Akaroo. Wooohoo. To pa je paša za oči. Prvič se mi je pred očmi narisala slika Nove Zelandije, kot sem si jo predstaljala v vseh opisih. Hribovita pokrajina z turkizno zeleno vodo, ki ti daje občutek, da si nekje daleč stran. Nekje, kjer si le izbrani lahko ogledajo te lepote na lastne oči. Lepo je biti med izbranimi – hihihi. Cel dan preživiva med sprehajanjem po mestecu, ki so ga ustanovili prvi francoski priseljenci, kar se vidi tudi v arhitekturi in predvsem v luškanih kavarnicah vzdolž obale. Uživala sem v vsakem požirku kave, ki sem ga naredila v družbi tega norega pogleda na zaliv.

Akaroa!

Zvečer greva pogledat če bo kaj sreče v malih hostlih – seveda so zabukirani. Nama pa en nadvse prešeren receptor ponudi, da pokliče v malo bolj oddaljen hostel in povpraša če imajo karkoli za spat. Imajo! Baje da imajo “stargazer” – opazovalec zvezd bi bil mogoče lahko primeren prevod. Skratka ok, se peljeva 15 min v strm hrib po ovinkasti cesti. Na koncu sem še podila ovce po cesti! Potem mi pa ni bilo več fino vozit. In potem rečem Raheli, da imam vsega dosti, če gre lahko ona malo za volan. Se presedeva in zapeljeva za ovinek in že sva na cilju. Rahela je vozila celih 10 metrov. Bravo Darja. Počutila sem se kot največji bedak na planetu. Tudi to se zgodi. Hihi.

Navdušena nad izbrano lokacijo s pogledom na zaliv najdeva svojo hišico – zgleda približno kot en lesen šotor z dodatkom – delčkom steklene strehe – tam kjer imaš glavo medtem ko spiš. Waw! Tako malo je potrebno, da se počutiš tako luksuzno :D In medtem ko sva raziskovali okolico, sva opazili polno ovčjih iztrebkov po tleh, nato mi je pa ena od ovac celo prekrižala pot – te male živali niti ne izgledajo tako srčkano, ko strmijo vate s tistimi svojimi škilastimi očmi. Sediva pred hišico, odpreva flašo vinčka in klepetava do poznih ur. Tukaj-zdaj in življenje je čudovito.

Stargazer

Zjutraj vklapljam kamero, za še en “epski posnetek” in z Rahelo improvizirava jutro v stargazerju – odpreva vrata hišice, da kader zalije svetloba, nakar se Raheli izriše ogromen nasmeh, ki me katapultira iz postelje – pred najino hišico mirno spi ovca, kot da bi bila pes čuvaj. Vrhunsko presenečenje! Nočem stran od tu!

Najlepše jutro! :)

Ne bodi ga len, greva pogleda, če se da plavat z delfini – na žalost ugotoviva, da sva debeli dve uri prespali odhod entuziastov. Pa kdaj drugič. Čas je, da se premakneva nazaj v mesto in opraviva poslanstvo, s katerim sva pravzaprav prišli. Ob 18h se utaboriva pred Matičevim in Matjaževim vhodom, ker se ne javljata na telefon in ne odpirata vrat. Ok, mogoče sta šla na popoldanski tek, kdo ve. Po pol ure nekdo odpre vrata in nobenem nič jasno – popoldanski spanec pač :D Bla bla bla, čas za spat, zjutraj si še zaspani pomahamo in nadljuje se odisejada do letališča. Loviva jutranji avion! Gužva na cesti. Potem morava najti še bencinsko črpalko. Potem, Raheli zmanjka denarja na telefonu in ne moreva poklicat taxi, jaz samo upam, da imam še kaj denarja gor – na srečo je, ampak ne veva točnega naslova, nekaj se zmenimo, upamo, da bo vse ok. Potem pa še dve minuti preden bi prišli na cilj, crkne GPS!! Resno?!? Na srečo, se je moj telefon tokrat odločil, da bo sodeloval in naju hitro pripelje do cilja, kjer že čaka taksi, flikneva ključ od avta v nabiralniček in že se voziva proti letališču. Še 30 min do odhoda aviona! Hop hop hop, spet zignorirava vse postopke, se postaviva v vrsto, ki (kot na avtobusni postaji), čaka na avion. Avion ima seveda zamudo. Čez uro in 10 min pristaneva v Aucklandu, kjer naju po 15 minutah pobere moj šefe in dostavi v mojo služvo, Rahela pobere avto in dan se začne, kot vsak drug. Mirne vesti lahko rečem, da sem prišla z avionom v službo – mar kaj od tega ni res? :D

Kakšni nori trije dnevi! Nepozabna družba, nepozabna narava, nepozabna vožnja in nepozabno gostoljubje kiwijev (mojega drugega šefa, ki nama je zaupal avto!). Potem pa še tista ovca, za piko na i, da veš, da si v Novi Zelandiji! :D

Wooohooo, potem pa še nor vikend! Tokrat se je družba zbrala zaradi mojega velikega preskoka v starosti – še malo pa booo magična meeejaaa! :D Moj rojstni daaaaan! Včasih sem sovražila rojstne dneve, zdaj so mi pa tako dragi, vsako leto sproti. Briga me, jaz sem na svoj rojstni dan euforična, samo zato, ker sem lahko. Ker en dan od 365-ih se pa lahko zame vrti samo okoli mene in lahko delam kar hočem in mi je vseeeno! :) Torej, ne rabim govoriti, da sem delala še nadure tisti dan, ker je bilo toliko za postorit! Pridem domov, Rahela dela torto, ki sem si jo drznila sama določiti – čokoladna z mangom! – samo zato ker sem lahko – i’m the birthday girl goddamnit! :) Na hitro zmečem v sebe pico, ki jo je tudi Rahela šla iskat (hvaaalaaa tisočkrat za vse tisti dan!!). Tuš, skype s starimi in evo prvih gostov! Vsi so prišli, samo Katja ni mogla, ker je delala. Skratka, uživancija! Res lepo, da so se potrudili in prišli – pomoje so samo hotli probat Rahelino torto :D Skratka, žur se je sprevrgel v mali pohod po Ponsonbyu – center nočnega življenja! Na koncu pa še fotosešn v parku :D Spat sem se podala ob 4h in ustala ob 8h in delala do 19:30. Vse se da, če se hoče :D Super daaaan!

po dolgem času se je nekomu dalo zabijati svečke v torto :D

Včeraj sva vzeli trajekt do Waihiki islanda. Cel dan je minil, kot da bi bila čisto nekje drugje in ne v Novi Zelandiji. Najprej kavica, s pogledom na morje (asociacija na Hrvaška poletja), testiranje piv v vinogradu – prav sem napisala piv v vinogradu! (kot bi bila nekje v Halozah ali na Kozjanskem). Potem pa še sprehod po mestecu (kot bi se sprehajala po Portorožu). Potem pa trajekt nazaj in dneva je konec. :)

Pa dejmo še piva poskusit! :)

Dnevi odzvanjajo indijansko poletje.. počutim se, kot da se obrača nov list v poglavju o Novi Zelandiji. Čez en teden bo Rahela že na domačih tleh, jaz pa bom sestavljala nove načrte in nore domislice, ki se verjetno nikoli ne bodo udejanile in vabila ljudi na kavice in pivo, da zapolnim vrzel. Črički ne čričkajo več tako entuziastično, jaz pa se srečujem z realnostjo, da stvari v tujini niso tako rožnate, kot sem mislila, ampak čutim, da se nekaj obrača v pravo smer!

*Sprosti se! Saj je samo “klinčev” avto!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno
Tags: , , , , , ,

Odzivi

Hvala ti draga Darja!

potopisi in doživetja z uživanjem življenja so enkratni.
Piši in snemaj,to je tvoj DAR za katerega bodi hvaležna.
Pa srečno!!!

To pa je uživancija :))), sem vam kar malčk fovš! :)

Uživejte še naprej ker je super brati take bloge.

lp

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije