header image

prespana nedelja = dober teden!

Objavil: dzikii | 11.02.2013 | Brez komentarjev |

Hetični in nadvse prijetni dnevi! Končno, mar ne! Razgiban teden – čisto vsak dan je bil poseben. :)

Začenši z obiskom nogometne tekme  v soboto. Nadvse zanimiva izkušnja – v bistvu je padla odločitev slabo uro pred tekmo. Sostanovalec je dobil 4 zastonj karte. Igrali sta ekipi iz Wellingtona in Pertha (Avstralija). Največji štadion, ki je prvotno namenjen ragbiju (itak) pa je 10 min hoda od hiše. V bistvu, bi morala montirati filmček, za ponedeljkovo predstavitev (pridemo še do tja), ampak se je ponudba zdela tako mamljiva in spontana, da je ni bilo moč zavrniti. In smo šli. Stadion je neverjeten – velik, prostoren, infrastruktura na vrhuncu. Tekma, brezvezna, ker sem itak gledala vse okoli, samo tekme ne. Sicer sem ujela edini gol, to je bilo pa tudi vse. Kar me je najbolj presenetilo, je bilo vzdušje na štadionu. A veš tisto, ko se na domačih tekmah ne moreš niti pod razno pogovarjati, ker vsi pojejo, se derejo, navijajo, “dajejo navodila” igralcem, itd. No tu je bilo mirno. Mirno. Tiho. Samo ko so zadeli gol, so bili vsi navdušeni in so na nasprotni tribuni malo zapeli. Sicer pa je zadeva minila čisto neopazno. Skratka, zelo zanimiva izkušnja. Hočem si ogledati še tekmo v ragbiju! Fuzbal ni ravno popularen, ragbi je baje prava stvar.

Fuzbaaaaal!

Celo nedeljo sva montirali kratek filmček za zadevo, h kateri me  je povabila kolegica Nataša. Nataša uči v bohinjski osnovni šoli in je želela na malo inovativen način mulce animirati pri geografiji. Ker so imeli na sporedu Novo Zelandijo, se ji je zdelo kul, če bi se kar prek skajpa v živo slišali in malo podebatirali. Ker sem hotela še en izgovor, da se končno lotim montažice posnetkov, sva z Rahelo pol sobote in celo nedeljo skupaj pacali posnetke za kratko predstavitev. Zvečer sem imela tako pogovor najprej z eno skupino mulcev, čez eno uro pa še z drugo. Bilo je nadvse zabavno. Ena punca me je celo vprašala zelo piflarsko vprašanje. Prisrčni mulci. Super ideja. Skratka, Nataša je naslednji dan preverila, koliko so si tamali zapomnili in baje da je bil rezultat osupljiv – baje so si zapomnili skoraj vse, kar sem jim povedala. Upam samo, da nisem kake neumnosti povedala.

http://www.vimeo.com/58858949

V torek sem bila ob slovenskem telefonu in čakala informacije o staršema, ki sta se pri svojih rosnih 60-ih prvič odpravila v svet. Če bi vedela, kako sem ponosna nanju, bi se večkrat kam popakirla. Prvič sama na letališču, omejeno znanje angleščine in prvič tako daleč od doma – pa sta izpeljala kot profesionalca. Bravo stara! Uživajta v Maleziji!

V sredo smo imeli praznik – Waitangi day  – kot da ni zame praznik že vsak dan. Z rahelo sva se vsedli v avto in pičili najprej na bencinsko, potem pa čisto na slepo na plažo Karekare. Tam naj bi snemali film The Piano (Klavir, po slovensko. Če se kdo spomni, oskar za najmlajšo žensko vlogo – 13 let je bila stara) in Xeno. Plaža je waw! Zelo samotna. S tistim občutkom, da stojiš na koncu sveta in da je svet ena velika samotna plaža. Veter je poskrbel za zvočno kuliso, medtem ko sem hodila po trdi temni mivki. Samotni planet, res. Nazaj grede sva se ustavili v mestecu Titirangi – prisežem, ko sva se spuščali do mesta po cesti, ob kateri so rasli borovci in na katerih so veselo čričkali črički, je bil občutek tak, kot da se pelješ po hrvaški Istri nekam na morje – isto! Zelo nostalgično.

Karekare beach!

Lonely planet.

Četrtek naj bi bil bolj umirjen, pa se je nekje sredi dopoldneva zasukal na še en super večer. Jože, ki tu živi že skoraj 20 let, vabi na večerjico, da se spoznamo s slovenskim ambasadorjem, ki sicer deluje iz Avstralije, vendar že drugo leto prihaja v Auckland praznovati 8. februar. Odlično. Ambasadorja že poznam – Milan Balažic – moj bivši profesor na FDV. Malo me je firbec matral, kako pronicljiv je njegov spomin, pa se me ni spomnil. Na srečo. Skratka, prijeten večer, z ostalo slovensko bando. Predpriprave za sobotno praznovanje kulturnega praznika. Na hitro naredimo z Jožetom še bojni načrt, kako naj bi v soboto vse skupaj zgledalo. V petek pa se še enkrat dobimo, da pripravimo šopke in zastavice in ostale stvari. Kar smo v petek tudi naredili.

Sobota je bila pa dan D. Z Rahelo sva se končno spravili k stvari – snemanje! Dva projekta, ki sva ju začeli vzporedno. Ne bom preliminarno o tem govorila, da ne zarečem kakih stvari, skratka, ona je kamera, montaža, režija. Jest sem scenarij, pomožna kamera in človek, ki sprašuje neprijetna vprašanja. Skratka. V soboto sva zalezovali ljudi in snemali in spraševali vprašanja. Haha, saj vem, da je patetično ampak: po 10 letih se srečam s svojim profesorjem v obrnjenih vlogah – tokrat sem jaz postavljam vprašanja – in ob vprašanju zablokira on – neprecenljivo. Očitno je res tako, da se v življenju vse obrne :)

En del prešern(ov)ega dne.

Sicer je bila sobota zelo kul dan. Okoli 80 Slovencev, ki živijo na NZ se je zbralo in gobezdalo, dokler nas niso ob 23h vrgli iz gostilne. Fina družba, luštno praznovanje kulturnega dne – recitacije in petje pa še harmoniko so privlekli. Skratka zabavno – daleč od doma vse dobi večji pomen. »Samo, da je domače.« Moram reči, da mi je bilo nadvse zabavno in upam, da bo tudi uporabno vse kar sva posneli (trenutno konvertirava več deset giga posnetkov). Sledi pregled posnetkov, označevanje, prilagajanje  scenarija, rdeča nit itd. Zabava! Upam, da se v prvem delu vse izteče tako, kot je treba!

Jest pa Maorio :P

Nedeljo sem prespala!

Danes se pa dogovarjam za eno mimogrede službo. Držimo pesti. Stvari se končno spet obračajo na gor. Cheers!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno
Tags: , , , , ,

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije