header image

ne govori mi o tigrastih komarjih

Objavil: dzikii | 1.02.2013 | Brez komentarjev |

Ponoči se zbudim, ker me noro srbita oba narta. Prekleti komarji so prejšnji večer našli edini neporkiti del na telesu in zarili svoje surlice direktno v krvni obtok.

Včeraj smo bili malo na obisku pri Simoni in Juretu – kjer sem bila prvič že 3. dan po prihodu v NZ. Rahela je naredila nadvse okusne buhteljčke, jaz pa sem prinesla flašo mojega najljubšega vina – suvignong blanc. Fino je bilo. Dobre 4 ure so švignile mimo, medtem ko smo debatirali o vsem živem. V bistvu je prav pomirjujoče slišati zgodbe o uspehih, ki so se začele podobno kot moja – z daljšim obdobjem iskanja službe v začetku – nekje 4 mesece neuspeha je imela večina za seboj. Potem pa spet tisto vprašanje – potrpežljivo čakati ali se takoj predati, vzeti zadeve v svoje roke in pičit naprej iskat priložnosti na slepo.

Včeraj sva šli z Rahelo dopoldan delat en mali eksperiment – no meni je bil to eksperiment, Rahela je imela poskusno probo že dan prej. Skratka, ker trenutno dela na zanimivem projektu, ki ga skupaj razvijata Ridley Scott Associates (jup, RIDLEY SCOTT!) in Black Dog Productions, imenovan Springsteen&I (če si fen Brucea Springsteena potem NUJNO klikni na link!) in je med drugim zadolžena tudi za pridobivanje ljudi na NZ in na Balkanu, sem se v svoji marketinški maniri domislila neumne ideje, za katero se potem, ko sem dvakrat pomslila, sploh več ni zdelo, da je tako neumna. Skratka, predlagala sem ji, da lahko več klipov dobi tako, da na tablo napiše “povej mi zakaj ti je všeč Bruce Springsteen” in ima kamero v torbi in se bo tu že našel nekdo, ki bo veselo pristopil in začel razlagat. Skratka, ideja, za katero sem prepričana, da je v Sloveniji ne bi nihče hotel niti izvajati, še manj pa bi kdo pristopil, se je tu izkazala za jackpot. Že prvi dan je mimogrede dobila ljudi, včeraj pa sem šla zraven še sama. Ker sem ji obljubila in ker je v dvoje vse lažje in absoluto ne zato ker se je dva dni trudila me podkupiti in kar ji je na koncu skoraj tudi uspelo -izjemno nepodkupljiva sem na čokolado, pice in portugalsko ter japonsko hrano (zardevam). Skratka, lahko me potegneš iz Slovenije, vendar ne moreš potegniti slovenskih navad iz mene. Rahela z rahlim oklevanjem potegne napis in ga nosi, medtem ko hodiva, jaz čutim, da zardevam. Nerodno mi je – zanjo. Ne vem zakaj. Potem mi je nerodno tudi zame, ker mi je nerodno. Skratka, svašta, ane. Torej hodiva 2 minuti in že dobiva prvega, ki ga Rahela posname. Potem greva naprej in se že najde drugi pa tretji pa tako naprej.. Skratka v roku ene ure, kar sva bili vse skupaj na ulici in v bistvu hodili naproti Maticu, ker smo šli skupaj na kosilce, sva pridobili 5 ljudi, ki so se hoteli posneti in še par, ki sva jim dale informacije itd. Skratka, morda najuspešnejši marketing prijem dneva.

Medtem ko sva stali na glavni avtobusni postaji, je mimo prišetala še človek, za katerega sem imela nekakšen čuden občutek  (ne me spraševat kako in zakaj), da ga bom tisti dan srečala – toliko o mojih preroških trenutkih – skratka, stojim in vidim kako proti meni hodi model, s katerim sva opravljala skupaj potapljaški tečaj na Baliju. Lee iz Anglije. Spominjam se ga kot nadvse dolgočasnega sopotnika in na povabilo, da greva na pivo, se mi je zdelo, da je bilo obema to bolj kot ne mašilo, preden rečeva, da se nama mudi naprej. Skrakta, niso vsi ljudje, ki jih srečaš spet na drugem koncu sveta, pravo malo veselje. Z nekaterimi se pač ne ujameš. Pika.

Poezija v zanimivem paketu.

Sredi noči se zbudim, ker me, kot že povedano, srbita oba narta, ki ju krasi kakih 10 prelepih rdečih izredno srbečih pikov. In ne morem zaspati nazaj. In začnem razmišljat, tista neumna razmišljanja, ki te popadejo, ko se zbudiš naravnost iz sanj. In ti ne dajo miru. In razmišljam. Kdo sem – tu. Stran od svojega kroga ljudi, v krogu novih ljudi. Včasih se mi zdi, da se prehitro udomačim z novimi ljudmi, sprejmem za svoje kompanjone, se zafrkavam, tako kot bi se poznali že sto let in podobne bedarije, ki jih v resnici lahko počneš, če si star do nekje 25 let, ali pa poznaš ljudi precej dolgo. Bolj ko se bližaš 30-im, bolj smo ljudje občutljivi na razne “fore”, počasneje se zbližamo z ostalimi, več distance si puščamo zaradi hitrih vetrov, po katerih se je treba obračati, z eno besedo vedno bolj površinski smo. Površinski in preračunljivi. Skratka, če bi rad naredil test, v kakšnega človeka si zrasel, je mogoče najbolj učinkovit test, da se v zrelejših letih pomešaš med čisto nove ljudi približno iste starosti in kulturnega ozadja in če vsaj malo preneseš samokritiko, boš mogoče uvidel, kdo za vraga si danes.

In take male ugotovitve mogoče skelijo še bolj kot piki tigrastih komarjev na najbolj nepričakovanih mestih.

Mogoče imam pa tudi zato rada umetnost:

Samo v sanjah, v poeziji, v igri - prižgeš svečo, hodiš z njo po hodniku – včasih uzremo, kar smo bili, preden smo postali to, kar kdo ve, ali smo.

- Julio Cortazar -

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno
Tags: , , , ,

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije