header image

slaTko-kisla simfonija, tole življenje*

Objavil: dzikii | 29.01.2013 | 3 Komentarjev |

Prišlo je kot strela z jasnega. Ok, pretiravam. Vem, da me ne bi smelo presenetiti, ker sem vedela, da se bo to bržčas zgodilo. Ampak ko si enkrat v zgodbi, pač ne moreš ustaviti toka časa in slej ko prej prideš do točke, ko moraš knjigo zapreti in se samo še v zgodbah spominjaš vsega napisanega. So stvari, za katere veš, da se bodo zgodile, ampak vseeno, ko postane jasno kot beli dan, ne moreš, da ne bi vplivale nate, pa čeprav sicer nimajo nobene zveze s tabo. Rahela odhaja.

Kva?! :)

Dejansko in brez velikega pompa. Gre. Domov. V Slovenijo. Kar tako. Njen čas tu se je iztekel. To se bo sicer zgodilo čez en mesec, vendar lahko upravičeno paničarim že sedaj, saj vsi vemo, kako hitro gredo meseci. Najprej govoriš ljudem, da si tu šele 2 tedna, potem pa kar naenkrat, da si že star maček, ki je tu že skoraj 11 mesecev. Vsi vemo, da se čas hitro obrača, ko se imaš fino. Prekleta relativnostna teorija, bolj bi te cenila, če bi to veljalo za slabe čase. A ne bi bilo fino – pritisneš FF (hitro naprej) in bam, si že iz tistih bedastih slabih ur, dnevov, mesecev.

Na kratko – prijema se me panika. Z leti človek pridobiva tudi tiste male zoperne stvari, ki se jim reče navade. Človek se navadi na to in ono in navada je železna srajca in iz navade se ne spremeni in bla bla bla. Navadila sem se, da imamo okoli sebe staro družbo. Stvari so tako preproste, če jih deliš še s kom.

Tako zadnje čase ugotavljam, da me kljub polletnim izkušnjam iz samostojnega kruzanja po Aziji, še vedno lovijo ene in iste fore – da ne bom zdržala prav dolgo sama s sabo. In če pomislim, česa vsega ne bi doživela, če bi se ves čas potovanja držala ene in iste skupine ljudi.. bilo bi noro ne odlimati se. Saj vem, da bo spet noro in da so ljudje tisti faktor, ki naredi potovanje. Povsem prepričana sem, da me bo že prvo uro, ko se bom bolj oddaljevala od Aucklanda, preveval tisti euforični občutek, ko se začenja novo poglavje, nova dogodivščina… Ampak trenutno, trenutno bi se pa najraje pokrila s kovtrom čez glavo in sanjarila o dolgem toplem poletju doma.

Kako že pravijo: čarovnija se dogaja izven tvojega območja udobja.

Enkrat sanjač, vedno sanjač. Potrebno bo poprijeti za delo. Še prej pa obiskati Samoo.

* slaTko je seveda napisano nalašč. Kar tako. :)

p.s.: Te dni so tudi končno prispele božične voščilnice, ki so bile oddane na pošto nekje okoli 15. decembra . Na komentar “Ja kooončnooo, kot da pošiljava iz ne vem kje!” sva se z Rahelo samo spogledali in butnili v smeh. Heh, to je bila res neumestna izjava :D

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija, dnevno

Odzivi

ne išči bisere po svetu, biseri so doma !

mati, ti se en biser :) *

:)* :)* :)* :)* :)*

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije