header image

zaključi dan in opravi z njim. za danes si naredil, kar si lahko.

Objavil: dzikii | 12.01.2013 | 6 Komentarjev |

Vroče je in limam se na stol. Sopara. 27°C. In precej soparno. Niso mi rekli, da zna biti tako soprno. Je pa prijetno – še en nov obraz Aucklanda.

Hočem. Tako. Vespo. Res. :)

Poletje je tu na vrhuncu – več kot očitno, to ti daje vedeti že en sam sprehod skozi mesto. Tukaj namreč velja, ravno obratno kot pri nas – ko je turistična sezona, pa če delaš v pisarni, kavarni ali pa pekarni, brez pomislekov vzameš en mesec fraj – poskušaj si zamisliti, da v Portorožu zaprejo vrata neki štirje bari in dve buređinici v juliju – popoln nesmisel, mar ne. Ne, tukaj je to najbolj normalno. Jah, ljudje imajo dopust, ostalo jih ne zanima.

Kiviji v škatli - tak mali skriti monumentek sredi glavne ulice, ki ga nihče ne opazi, razen Rahele.

Zadnji teden mi je zelo prijeten. Če dam na stran dejstvo, da nimam službe in da se moja kariera natakarice še ne bo začela, in da imam pravzaprav minimalne stroške z življenjem – se mi zdi, da so precej nižji, kot če bi dejansko bila brezposelna doma (tukaj pač ne hodiš na kofetke kar tja v en dan, ne zapravljaš tja v en dan, ne hodiš zvečer v lokal na pivo bla bla bla). Skratka, zašla sem – če dam na stran dejstvo, da nimam službe in nekih rednih prihodkov in da dejansko živim od svojih prihrankov, so stvari tu zaenkrat precej brez stresa. Kakorkoli obrnem, čeprav imam svoje dni, ko sem popolnoma zakompleksana glede vsega – skrbi me moja (sicer brezhibna) angleščina, pa moje sposobnosti, pa se sprašujem o svoji vztrajnosti ipd. Amapk kakor koli obrnem, kadar koli se priklopim na strani, kjer ponujajo službe, me preplavi tisti val “vse bo še ok”. Resno, lepo je vedeti, da se tu strani, ki ponujajo službe, osvežujejo vsak dan, kar pomeni, da vsak dan dobiš nabor novih priložnosti, ki jih zagarabiš ali pa ne. Lahko izbiraš med dolgoročnimi, pogodbenimi, začasnimi, s skrajšanim delovnim časom, skratka v vsaki kategoriji boš kaj našel, na kar bi se lahko prijavil. Skoraj sem že pozabila na tisti občutek, kako je to, ko brskaš po oglasih doma in živčno grizeš nohte – najprej kdaj bodo kaj novega objavili in potem kaj vraga vse hočejo da znaš in počneš za minimalno plačo. Pihhh, na tem koncu sveta je tako kot vse ostalo tudi to obnjeno na pravo stran – plače večinoma sovpadajo s tistim, kar bi moral znati in potem delati in kar je najlepše – večina služb ima ob ogalsu podroben popis nalog, ki bi jih na ponujenem delovnem mestu lahko opravljal, čisto tako, da se lahko pripraviš na to, kaj vse boš v dopisu napisal in poslal skupaj s CVjem. Mogoče stvari malo preveč kujem v zvezde, amapk pristop je res na veliko višji ravni kot pri nas. Skrakta, poleg vsega pa me tu še nihče ne sekira in sprašuje vsak prekleti dan, kdaj si bom našla službo. Hahaha, če pride do vprašanj, ki dvigujejo krvni tlak, se v sekundi podere povezava na skypu :D haha Hec, hec.

Finish each day and be done with it. You have done what you could. -R. W. Emerson -

Danes je bil super dan – zaenkrat. Zjutraj na hitro ugasnem tečno budilko, ki me že par dni neuspešno prebuja ob 7 in še nekaj. Najina soba je na vzhodni strani in zjutraj je tu meni zelo všečna svetloba – spominja me na mojo sobo doma, ko te zbudi prvo sonce in ti srce ne da, da bi ga pustil čakat, da zgine na drugo stran. Ampak zadnje čase si vsak večer ogledam še en film, ker bi se rada prepričala, da ne potrebujem več kot 6 ur spanca – seveda se potem na jutru pozna. No skratka, danes vstanem pred osmo. Rahela je že pokonci. Še v postelji jo prašam, če gre teči. “Ja” – je preprost odgovor, na katerega sem pravzaprav odgovorila ” A grem lahko s tabo?”, čeprav sem v bistvu jaz njo mislila prašat, če gre ona z mano. Skratka – ideja o tem, da grem enkrat za spremembo teči še preden se lotim česar  koli, me izstreli iz postelje direktno pred umivalnik, kjer skrbno skrtačim zobe in hop v tekaške čevlje. Ura je 8 in 15 in s pol banane za energijo in že nabirava kroge v bližnjem parku. Auckland je precej neprijetno mesto za tekače, ki niso vajeni hribov in dolin na svoji trasi, zato se vsi, ki nimajo toliko kondicije, raje rekreiramo v parkih, kjer nabiramo kilometrino za resne podvige. Ugotavljam, da je tek res najboljši začetek dneva – zmagal si že ko si obul tekaške čevlje. Velikokrat premišljujem o teku, ker meni bolj kot šport pomeni trening zavesti – ker premika meje, ne samo v kilometrih, temveč predvsem v glavi – ko enkrat prestopiš tisto mejo zmogljivega, vidiš, koliko stvari se začne in konča v glavi, v miselnih procesih. Zato, verjetno, ni rosno mladih maratoncev, ker za to rabiš potrpljenje, rabiš čas in predvsem željo. In tako zgodaj zjutraj, brez kofeina poženeš kri po telesu in ostaneš ves dan naspidiran, ker veš, da si naredil že veliko za danes in da gredo stvari lahko same od sebe na dobro. Tako sem se danes z majhnim glavobolom od včerajšnjega vina začela super poletni dan. In v končni fazi, če trenutno že ne nabiram denarja, lahko nabiram vsaj kondicijo, mar ne . Toliko o teku. :)

En dan se tako mimo grede znajdem v galeriji in to je slika v katero sem se zaljubila.

Nekje okoli 10 ure se ponavadi z drevesa oglasi čriček, ki me popelje v dnevno sanjarjenje o poletjih na Hrvaški obali. Ne vem zakaj, ampak po vseh krajih in plažah, ki sem jih v življenju videla se mi zdi, da hrvaška obala presega vse do sedaj videne. In nič ne zbudi nostalgije bolj kot čriček in vonj po borovcih – to me katapultira direktno v spomine na poletja doma. Rahela zavija z očmi vsakič, ko začne čričkati, jaz pa zapredem od ugodja. :) Vem vem, na NZ pa sanjarim o domačih logih, ampak hej, tako to je –  stvari so vedno bolj zanimive tam, kjer te ni :)

Mi pade pred uč, ko se sprehajam in moram pofotkat. Tipična hiša.

Ljubim dneve, ko se lahko uležem na sveže pokošeno travo in gledam v nebo,  na katerem se oblaki dvigujejo tako hitro, da dobiš občutek, da padaš. Obožujem občutek, ko lahko hodiš med hišami in mimo grede ti v nos skoči domači vonj po bezgu ali borovcih. Nenadležno mi je, kako se moram vsakič, ko grem ven, mazati s sončno kremo – življenje na morju. Všeč mi je, da lahko kadar koli pred hišo prižgem žar in si spečem kos mesa. Zabavno mi je, da lahko čez teden sanjarim o tem, kam bomo šli čez vikend “surfat”. Zabava me že sama misel, da sem doma na drugem koncu sveta.

Fascinantni kip. Nikoli še nisem videla tak kul kip.

Če je to Auckland, me vedno bolj vleče na jug – kako mora biti šele tam, če je šele tam zares prava Nova Zelandija.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija

Odzivi

mi mamo pa sneeeg :)

Zdaj imamo pa še več snega :)

Ga ni čez cool filing ko se kopaš v oceanu in malčk sončiš v vročem soncu medtem ko ti v rodni Sloveniji folk ob istem času še spi :)) oziroma se šele prebuja!

Sam kej ko se vse lepo enkrat konča!

Uživej maximalmno na NZL!!! :) pa srečno s jobom.

Hehehe, po pravici povedano sem malo fouš zata vaš sneg! Sploh zato, ker ga je toliko!

Ampak ja Mito, res je cool filing, ko lahko dan končaš še preden se je vaš začel. Šele tu vidiš, koliko časa porabimo za spanje – ko čakam ljudi, da pridejo na skype, ker bi jih mogla nekaj nujno prašat haha.

Pa saj je prav, da se kdaj tudi konča, če ne ne bi bilo nič posebnega :)

Pozdrav v Slovenijo!

No da te malčk pomirim, pr nas na Ajdovskem je sneg že skoraj preteklost, ga je pobralo že več kot 90%, drugje pa imajo več problemov s snegom kot mi! :)

Ja ti si/ste kar 12h pred nami kar je res malo neprijetno če moraš čakat pozno, da se slišiš po skypu, jst sem imel natanko 2 leti nazaj samo 7 ur razlike z domačimi (sem bil večinoma časa v Perthu + tudi v vzhodni AUS), kar je malo bolj manj neprijetno za komunicirat.

Se pa še sedaj natanko spomnim trenutka in občutka, ko sem zadnjič šel za cel dan na plažo se kopat in pač preprosto uživat ter ko sem se še zadnjič (upam da ne v življenju) ozrl nazaj proti plaži in oceanu in se zamislil da je to mogoče moj (zaenkrat) zadnji pogled na to plažo!!!

This kind of moment’s are special!!! :)

Aja za koliko časa pa boš na NZL?

cheers Kiwis :)

Ja ja, zadnji dnevi so vedno čudni – tisto, ko se veseliš spet priti domov (no vsaj če si bil tm dlje časa), hkrati se ti je pa ta košček sveta usedel v srce..

Na NZ imam namen ostati do naslednjega novembra, koliko dolgo mi bo pa uspelo, je pa odvisno od večih dejavnikov. Amapk ja, eno leto je prvotni plan :)

LP :)

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije