header image

prvi del dveh objav

Objavil: dzikii | 4.01.2013 | Brez komentarjev |

Writter’s block. Danes dodajam slike. Jutri pišem besedilo. Tak je bil plan, ampak trenutek za tem, ko napišem te besede, se misli malo bolj razjasnijo in stvari se postavijo na svoje mesto. Ampak najprej – en pravi čaj, da me ne odnese. Pravzaprav sedim že dva dni nepremično pred ekranom, s prsti na tipkovnici, ki ne dajo od sebe nič uporabnega.

Danes je dan, ko je vse mogoče. Danes sem pošiljala prijave na delovna mesta, ki se mi zdijo a) zanimiva, b) dobljiva, c) tako izven mojih zmožnosti, da je nemogoče zadevo dobiti, ampak glede na to, da poznam osebo, ki si je dejansko naročila paket za preživetje in ob petih zjutraj sedela na pragu in kadila zadnji cigaret in pila kavo, ker je bila prepričana da bo 21.12. prišel konec sveta – glede na to, da očitno obstajajo tudi taki ljudje, potem ni vrag, da obstaja vsaj majhna možnost, da me pokličejo na razgovor. Skratka, včasih moraš narediti karkoli, samo zato, da se ne počutiš kot zadnji izmeček tega sveta.

East Cape - Vzhodni rt - tam kjer pokuka prvo sonce naslednjega dne.. :)

Dobila sem ponudbe za delo. Same od sebe pridejo. Večinoma me vabijo, da bi čistila hiše. Hvala lepa, kličite me Fina, vendar nisem prišla na drugi konec sveta drgniti školjke – v primeru, da mi drastično zmanjka denarja in bo to moj zadnji izhod – ok. Do takrat, pa bom ostala zvesta izbiri (ki včasih ni najboljša opcija, ker je v veliki izbiri tudi izbrati težko, ker nočeš izgubiti tisto, kar bi lahko izbral pa ne boš, ker boš izbral tisto drugo, amapk kaj če bi bilo tisto neizbrano veliko boljša izbira kot to.. bla bla bla zanimiva tema, kako se ta mogočna Izbira igra z nami in nas v bistvu dela veliko bolj nemočne, kot bi bili pri manjši izbiri, si lahko preberete v super knjigi Renate Salecl – Izbira => sem se zadnjič spet spotaknila ob njo in mi je dala misliti). Skratka, ljude spet mislijo, da sem nora, ker HEJ, delo osvobaja in ne razumejo, da ne boš nikoli kupil hiše, če gledaš stanovanja – če razumeš prispodobo :)

V teh 50-ih dneh tisoče kilometrov stran od doma in bližje južnemu tečaju, sem si potrdila pomembno spoznanje – niti prečkanje ekvatorja ti ne pomaga – če si negativec, ti to ne bo podelilo pozitivnega naboja. In večina sonarodnjakov tukaj, ki sem jih do sedaj spoznala, fura mentalno naravnanost tako kot doma. “Ni služb, ni služb, ni služb.” Seveda jih ni, če nisi fleksibilen, mingljajoč, ne sprašuješ, ne hodiš z odprtimi očmi, ne čakaš na pravo priložnost bla bla bla. Dejstvo je, da so Kiwiji veliko bolj odprti kot povprečen Sloven’c – prvič zato, ker so tako zelo izolirani, da jim drugega ne preostane in drugič zato, ker se radi učijo od drugih. Torej, tu ni nič nenavadnega, če stopiš v trgovino/restavracijo/kafič/firmo in jim pomoliš svoj CV. Ni panike, vzamejo, bodo dali svojemu šefu. Ni nenavadno, če imaš na vratih napis, da iščejo nove uslužbence. Ni nenavadno, da te pokliče delodajalec, samo na podlagi priporočila prijatelja, če bi prišel delati. In tako je Darja dobila dve novi priložnosti za delo. Eno grem poskusit osvojit jutri, drugo pa pojutrišnjem. Obe sta v strežbi. Nikoli še nisem imela pladnja v roki. Nikoli mi to ni dišalo. Amapk, bolje stresti par kavic po tleh, kot z jezikom stikati za zobmi, če je še kaj od kosila za večerjo ostalo :) Hahaha, ne ne, v bistvu bo vse za nekaj ok – če ne drugega bo zanimiv intermeco v zgodbi o uspehu :D haha

Novi čeveljci :)

Ja v prejšnjem letu se je po božiču kar veliko godilo. Ne prostane mi drugega, kot da objavo končam še pred našim malim izletom na rt prvega sonca in nazaj. Zato naj nadaljujem z 26. decembrom – boxing day, kot mu rečejo tu, ali dan škatlanja (?), kot bi ga lahko poimenovala jaz. V bistvu gre za tradicionalno dela prost dan za vso kupno moč britanskega nekdanjega imperija in zakluček najbolj delovnega tedna vse ostale raje, ki dela za te zapravljalce. Gre za vseobežno znižanje vsega živega, kar nudijo v trgovini. No tako mi je bilo rečeno, na koncu sem pa vse po regularnih cenah kupila, ker so me pač zvabili v trgovino in me pustili, da sem se zaljubila na prvi pogled v čeveljce, denarnico in kopalke. Ja, ja, vem, da to niso esencialne stvari, ki jih človek potrebuje za preživetje, ampak nisem si mogla pomagat in sem na koncu še prvič po dolgem času pila še starbaks kavo s smetano za zaključek uspešnega šopinga. :) Ah, prehitevam stvari, kar sem hotela povedati je to, da smo se okoli 10h z Emino (naš velik kombi, no Rahelin velik kombi, ki smo ga posvojili za vse izlete) opravili na jug (a je bil jug?) v nakupovalni park Sylvia. Tako se je odločilo tudi pol Aucklanda, zato smo se po polžje premikali od izvoza z avtoceste do možnih parkirišč, pa potem po centru in trgovinah in aaaaaaaaaa to je bilo čisto preveč za moje netolerantne živce. Skratka, kamorkoli se obrneš je bilo morje ljudi. Slab zrak. Šumenje v ušesih od vsega dretja, pogovarjanja, pregovarjanja. Vselej te je nekdo s komolci žokal kamor koli. Edini otok miru so bile moške trgovine. Čudno, ne? :) No in potem še potrditev spoznanja tedna – saj fantje so ravno tako zapravljivi in euforični glede novih kosov oblek kot punce, samo da potrebujejo nekga, da jih hvali, kako jim zadeva pristoji in že postanejo manični s svojimi kreditnimi karticami in pos sistemi (ane Matic in Jure?) ;) No vsaj nisem imela slabe vesti. Vse sem kupila v prvi trgovini v katero sem stopila. Vse dobila po redni ceni, čeprav sem šla na razprodajo. Toliko o škatlanju :) Odprto pa ostajo vprašnje kako bom brez avta tovorila to po NZ.. hhmmmm..

Dnevi do našeha Izleta, so minili v mirnem vzdušju. Po pravici povedano pogrešam mirne dneve, ko se izgubiš v svojih mislih. En dan sva šli z Rahelo na sprehod po Ponsonbyu – to je tak malo bolj nobel in umetniški del Aucklanda, tu blizu doma, z namenom, da oddava nekaj CV v luštne kafiče, trgovinice in restavracije. Dnevi po božiču so tu prazni in nikogar več ne zanima, da bi medve pili najboljšo kavico v mestu, večina kavarnic je bila zaprtih, trgovinice tudi. Obiskali sva par lokalčkov. Rahela je oddala dva CVja, jaz sem se opogumila in pustila enega. Slaba stran mojega iskanja službe je ta, da sem v zelo kratkem času zgubila zaupanje in zanimanje za svojo angleščino. Večino časa itak govorim slovensko, kar je defenitivno največji razlog za mojo zarostano angleščino. Razmišljam kako bo, ko bo Rahela odpeketala domov – kar se bo slej ko prej zgodilo. Auckland mi je kul, amapk ob spoznanju, da so možnosti, da ostanem tu vse bolj pičle in ob svojem spoznanju na prelomu leta, da sem v bistvu nekje na poti izgubila zanimanje za preživetje ostanka življenja nekje daleč stran, so se moji cilji in želje nekoliko spremenile. Hočem se za nekaj časa znajti tudi v najbolj nepričakovanih mestih na NZ – zanima me kaj je v Christchurchu – dve leti nazaj izbrisano mesto s potresom magnitude 6,3 (če Wikipedija ne laže). Naenkrat se mi dopade tudi trgatev vinske trte nekje na južnem otoku – baje se fino zasluži. Skratka.. možnosti so neomejene in samo izbira mi lahko prepreči dolgoletni načrt – preko Kanade domov.

Sledi Rt prvega sonca – uradno imenovan East Cape, zastonj sončna krema, topli vrelci, ovce, dež in ravno-tako-kot-nam-je-všeč – upokojensko novo leto :) Hip hip, huraaa!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija
Tags: , , , ,

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije