header image

ciklon. božični ciklon.

Objavil: dzikii | 25.12.2012 | 1 Komentar |

Pa ga imamo – ciklon namreč. Prejšnji teden je delal štalo na Fijiju in Samoi in ostalih malih sladkih otokih, na katere si vsi želimo pa nimamo budžeta niti za letalsko karto. Včeraj pa je po napovedih prilomastil vse do Aucklanda v svoji skrajno oslabljeni različici. Sicer ne, da bi koga skrbelo kakršno koli opustošenje – tu gre vsem na živce zato, ker bo zaj**al božični dan – tradicionalno kiwijanski dan, ko se vsi veselo podajo na plaže in kurijo svoje žare. Jap in zaj**al je tudi nas – namesto, da bi danes, na božični dan, veselo cmarili meso na zarjavelem žaru,  bomo naredili fešto v varnem objemu prenaseljene hiše. Kar je zame čisto ok – včeraj je bil dolg dan, tako da danes paše poležavat – če veš o čem govorim ;)

Darila in hrana. In darila.

Skratka, ciklon in božič imata sicer veliko skupnega. Vsi veliko govorijo o njem. Se na veliko prirpavljajo. Bentijo. Ko pride, si ponavadi doma. In ko odide se ga nihče več ne spomni. Heh, reicmo da imata veliko skupnega. Praktično je bil božič včeraj zelo simpatičen. Ker je dan dolg (nekaj čez 21h se začne temniti) nimaš občutka, da bi se ti moralo kamorkoli muditi. Tako, da sva se, namesto ob dogovorjenih 18h, od doma pobrale šele nekje ob 20h. Ravno prav. Matic je imel baje še toliko časa, da je malo stanovanje pospravil – je imel slabo vest, ker sem mu v nedeljo navrgla par očitkov na lenobnost in nepospravljanje bivalnih prostorov – saj ne da bi me motilo, amapk samo zato, ker sem lahko :) Vedno je zabavno ljudi spravljati v neprijeten položaj :D Skratka, plan glede večernega menija še ni bil čisto določen, tako da se je oblikoval glede na razmere – pomanjkanje začimb, sestavin. Skratka, tako kot se spodobi, smo na koncu še malo zabluzili s pripravljanjem tiramisuja in nazdravljanjem z res res odličnim (in poceni, ker je bila akcija!!) vinom. Večerja je malo stala na štedilniku, medtem ko sem opazovala kako lepo se nebo stresa nad Harbour Bridgeom v soju uličnih svetilk in tistih parih avtomobilov, ki so se peljali po najbolj prometnem cestnem križu v Aucklandu. Mesto je postalo mesto duhov. Nobenega zavijanja gasilskih in policijskih avtomobilov, nobenega brnenja avtomobilov, ki stojijo v gužvi, nobenega dretja pijanih žurerjev. Tak zelo soparen in tih in deževen božič. Kot bi bila v Kranju, samo da je bilo kakih 20 stopnj topleje in nič petard. Pojedli večerjo, vino se je lepo adaptiralo v krvnem obtoku. Raheli je nekako uspelo prepričati družbo, da smo zavrteli Love Actually – saj je babji film, ki sem ga gledala čisto vsako leto, odkar je bil prvič prikazan, amapk še zmeraj deluje tako sveže vsako leto pred božičem. V bistvu smo hoteli gledati Okornovega Pisma sv. Nikolaju, amapk ga nismo našli na iTjunsih. Potem pa okoli 2h zjutraj v avto in po praznih cestah Aucklanda domov. Vesel božič vsem skupaj! Toliko o božiču. Dobra hrana, fina družba, super vino – čez ekvator.

Pripravljanje božične sladice.

Je bilo pa še nekaj prijetnih presenečenj v teh zadnjih dneh. V petek je bilo tako vroče in soparno, in še en težek dan v službi (težek v smislu, da sem bila v bolj lenem vzdušju kot sicer) in potem se z Rahelo peljeva domov in premišljujeva, kako fino bi blo če bi se kam pobrale. In pade ideja – Point Chavelier, nesojena destinacija prejšnjega vikenda. Torej malo se obirava doma – ker je vedno toliko stvari za postoriti, ko prideš domov – če ne drugega je treba oprati perilo, ker se – kot že veste – približuje ciklon. Heh, mali intermeco – v hiši imamo pralni stroj, ki deluje na 3$ inputa, ampak, kdor veliko sprašuje veliko zve – in tako mi je sostanovalec v odhajanju razkril mali trik, kako se pere zastonj. Vsa skrivnost je v centimeter širokem plastičnem traku, ki ga moraš s posebnim občutkom zatlačiti v režo. Ta daaaam – če lahko kje prišparam, sem lahko tudi mali vandal. :) Skratka, opravim s perilom in bam, že se peljeva v kakih 10 min oddaljen predel Aucklanda. Prideva na parkirišče, ki je sicer polno, ampak na plaži je pa bolj malo ljudi. In zgleda res sanjska ta plaža – nekaj podobnega Jadranu – zalivček z mirno in predvsem toplo vodo – nekaj kar na NZ skoraj ne moreš najti. Pahuta kava so novozelandska avtohtona drevesa – imenovana tudi božična drevesa, katerih cvetovi cvetijo v živo rdečih cofkih v času božiča. Res lepa lepa drevesa. Drevesa se nizko in radodarno sklanjajao nad obrobje palže in delajo velike zaplate sence – zelo hvaležna drevesa. Nekaj časa še pasem oči nad super sproščeno kuliso, ki jo razkazuje mesto na drugi strani zaliva in mirna voda in peščena plaža in senca nad mano in osameli čoln na moji levi in štirje stari umetniki, ki se v senci nedaleč stran pogovarjajo o nekih kulturnih zadevah s kozarci rdečega vina v rokah. Grem v vodo. Zelo je nizka. Še malo se pocmarim na soncu ob 19h zvečer. In dan je zaključen. Še ena lepa stran Aucklanda.

Petek pod "božičnim" drevesom na plaži.

V soboto naj bi imeli zadnji delovni dan – predstava se zaključi s soboto pred božičem in z njo tudi moja prva zaposlitev. In prideva z Rahelo polni elana in uzreva celo ekipo pred gledališčem – predstavi odpadeta, ker je glavni igralec zbolel. Huh, najprej olajšanje, ker se mi ni dalo več poslušati iste predstave, potem pa malo žalosti, ker se bomo tako hitro razkropili. Skratka, zaradi izpada dohodka je režiser potem skenslal tudi večernjo zabavo v njegovi hiši. No to je bil pa res tisti žalostni del – ker sem se kar nekako veselila večer preživeti s to čudno mešanico igralcev in drugih nevidnih delavcev gledališča. So mi prirasli k srcu. Tako smo preživeli vroče popoldne s pospravljanjem rekvizitov in scene. Je bilo kar zabavno, ko sem se v enem momentu zavedala, da z Rahelo živiva prave balkanske sanje, ko sva vsaka s svojim sesalcem sesale oder, ki je bil postu z umetnim snegom – dve balkanki sta pripotovali na drugi konec sveta, da sta postali “čistilki” – tipična balkanska zgodba :D Vse je odvisno s katere perspektive gledaš. Meni se je zdelo neskončno smešno :) Danes sem tipična bosanska čistačica v Sloveniji. :D

Popoldne pa naju je, na srečo, čakal piknik, ki bi ga sicer morali preskočiti – piknik pri Aljoši. Aljoša, model, ki po nekih naključnih poteh združuje večino Slovencev v Aucklandu. Piknik pri njem s čevapi in kotleti in veliko piva in seveda domačega šnopčka. Zabavno je bilo. Spoznala nekaj ljudi, med drugim tudi starejšo beograjsko arhitektko, ki se mi je zdela nadvse simpatična – zabavno je kako ljudje niti po dekadah, ki jih preživijo v tujini, ne izgubijo svojega balkanskega temperamenta, načina oblačenja in energičnega beograjskega dialekta. Fino je prakticirat vse jezike, ki jih govorim. Škoda, da nisem tako tekoča pri nemščini :D

Počivanje z Rudolfom v trgovini.

Potem pa pridejo taki neplanirani razpleti dnevov, kot je bila nedelja, ko sem se najavila pri Juretu in Maticu na jutranji nedeljski kavi, čisto zato, ker se lahko. Saj ne, da bi onadva slučajno doma imela kavo – lahko bi vedela, ampak fino se je počutit kot doma, kjer se lahko najaviš nekomu za kavico. Pridem na kavo in dobim sok. Imela sem načrt, da bom šla še nekaj pofotkati pred Sky Tower, pa sem hotela, da gre en od njiju z mano. Matic je moral na nek piknik, kmalu je prišla še Rahela in se je Jure javil, da gre z nama malo okoli. Končali smo na šoping pohodu po Queen street, kjer je polne vreče iz trgovin nosil samo Jure. Ja, defenitivno fantje radi zapravljajo, samo nekdo mora iti z njimi :D Šla sem ob 11h na jutranjo kavico, vrnila sem se ob 21h – po nekaj kupljenih malenkosti, kaliforniškem buritu, kavi in pivu. Dan zaključen.

Božično drevo ali Pahuta kava

Zdajle, pa smo ravno zaključili s popoldanskim božičnim jutrom v hiši. Na sporedu je bila hrana, pivo in obdarovanje skrivnostnega božička. Nekatera darila so bila super izvirna. Jaz sem dobila puder v prahu (puder sem dejansko tudi res hotela že kupit), eno milo za telo brez mila (ja, prav sem napisala in ne me spraševat kaj to pomeni – meni zgleda kot milo) in ene male funky nalepkice, samo zato ker so lepe :D Skratka, veliko smo se nasmejali in cela hiša je bila na kupu – res nas je veliko (16). Super je bilo. Zdaj pa srkam lepo ohlajen cider iz skrinje in pišem te besede. Zelo zelo zelo je soparno. Sediš in švicaš. :) In tako se nam godi tu. Kako je pri tebi? :)

Cela hiša na kupu in še vedno niso vsi zajeti v objektiv.

No pa je spet začelo deževati. Hvala ciklon, da lahko še malo visim doma in ne delam nič. :)

Do naslednjič…

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija
Tags: , , , , , ,

Odzivi

Boljše ciklon kot pa ta stres tu. Najlepši 3 božiči so bili v aziji. Uživajte.

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije