header image

težki so ti poletni decembrski dnevi

Objavil: dzikii | 20.12.2012 | 2 Komentarjev |

Nekaj je v zraku te dni. Ne, ni božič, čeprav poskušajo zgraditi to božično vzdušje, jim zame to pač ne uspeva. Ne morem se vživeti v to njihovo vzdušje na 25°C. Sem ga že doživela (glej objave december 2010), amapk tam niso tako pretiravali kot tu. Azija je ipak Azija. Je nekaj smešnega v tem božičkastem duhu “down under”, ko stopiš v zatohlo vroč avto in prižgeš radio in ti pojejo “wish every day could be like xmass” in ostale nam ravno toliko znane komade. Ljudje se sprehajajo v japonkah mimo izložb z Božički, ki so odeti v debele rdeče jakne obrobljene z belim kožuščkom. Ne, žal, ni isto.

Skratka, na Otok dolgega-belega-oblaka  pritiska nek čuden pritisk – ta teden mi je vse tako težko početi. Ne da se mi biti v službi (ja ja vem vem saj sem komaj začela in bom že končala in se še vedno pritožujem), ne da se mi iti v mesto, ne da se mi piti pivo zvečer, ne da se mi športat, ne da se mi hodit po trgovinah, vse kar se mi da je – spati. Ta teden sem si po dolgih letih (pravzaprav) vsak dan privoščila uro dremanja. Paše. :) In tako odsanjam dneve in si zmišljujem neke utopične zgodbe, ki bi jih lahko enkrat prenesla na papir, v najbolj drznih trenutki mogoče tudi na platno… tu imam pač občutek, da si lahko svojo zgodbo napišem od začetka.. čeprav pride preverjanje realnosti takoj za tem, ampak imam vsaj spet malo več inspiracije za izmišljanje novih možnosti. Ni sicer vsak dan dober kot potica, ker pridejo dnevi ko kaj zaj**em v službi in se potem še ure sekiram zaradi tega – ljudje so težavne stranke. In potem sledijo vprašanja eksistencialne narave pa vprašanja ali sem sploh sposobna delati to, kar mislim, da znam, ali sploh znam delati stvari, ki sem jih že počela, ali sem si vse skupaj samo umišljala in sem rojena z dvema levima rokama in preveč samozavesti. Kaj vem, nikoli mi nihče ni direktno povedat, in vsi vemo, da slabih stvari o sebi med vrsticami ponavadi ne iščemo. Take in podobne neumnosti se mi podijo po glavi. Debilaže, ampak potreben balast, da razčistiš s sabo in se nekam usmeriš. Čeprav po drugi strani vsi vemo, da majski hrošči (kebri!) letijo baje zgolj zato, ker ne vedo, da ne morejo. Lahko bi povlekla paralele z nekaterimi vrhovnimi poveljniki slovenskih občin in strank – čisto za intermeco :)

No, kdor se je prebil skozi zgornje vrstice samorefleksije, da ne rečem pomilovanja, lahko sedaj uživa v parih opazkah glede Kiwijev.

Najin doprinost sladkemu torkovemu večeru.

1. Kar mi je po enem mesecu v tej državi posebej ušeč, je ta vseprisotna sproščenost Kiwijev (v nadaljevanju avtohtoni naziv za prebivalce Nove Zelandije). Resno, ljudje tu so sproščeni, ležerni, nič-nas-ne-more-presenetiti varjanta, nadvse prijazni in pozitivni. Ja, rekla sem pozitivni. Nekaj, kar doma po nepisanem pravilu najdeš le v sledeh in še za take ljudi se ponavadi govori, da niso čisto gladki ;)

Klapa v japonski restavraciji.

2. Ker delam v teatru kot Front of House Manager (zanalašč, sem napisala v angleščini, da se lahko považim z nazivom manager – vsaj enkrat v življenju in upam, da ne zadnjič) pomeni, da vržem uč na večino ljudi, ki pride mimo. Tako sem opazila par stvari: a) tovarišice (ali učiteljice, kot vam je ljubše) v vrtcih/šolah imajo tatuje na vidnih mestih in nosijo pirse na nepričakovanih mestih na svojih obrazih. Kar mi potrjuje zatrjevanja Kiwijev, da so zelo sproščen narod; b) ljudje tu radi hodijo bosi. Ne samo doma ali po domačih površinah, ne – pridejo bosi v teater, se sprehajajo po mestu, plaži in celo v javnih straniščih. Bljak, amapk zelo kul – če bi videli Aucklandske pločnike, bi si skoraj tudi sami želeli stopati brez dodatnih podplatov; c) Da imajo precej smešen naglas – vse izgovorijo tako, da se sliši kot pačenje v posmeh angleščini, kot jo poznamo. Delam na tem, da bi jih čim bolj razumela, amapk se mi prevečak zgodi, da se raja nasmehnem in pokimam v smislu “res je” ali “dobra fora” in probam ne drirektno replicirati na pravkar povedano – ker sem prevečkrat izrekla kako neumnost. Zadnje čase, se mi zdi, da tudi slišim slabo (ali pa oni govorijo tišje) zato večino pogovora, ki ni namenjen direktno meni, v glavi skušam sintetizirati v neko smiselno temo, da se potem lahko suvereno vključim v pogovor. Saj ne, da bi bla slab v angleščini, sploh ne, amapk enostavno se ne čutim dovolj hitrega govorca, da bi jim lahko parirala – ne še. Nekaj je tudi na tem, da 75% časa govorim slovensko, kar v preteklosti ni bila navada. Potem se trudim še s hrvaščino in obvladovati 3 jezike na vrhunski ravni pač ne gre.

3. Vreme je nekaj nenapovedljivega tu. Sonce ko flikneš perilo v stroj, dež ko ga ravno obesiš, sonce spet, ko si ves zadihan tekal okoli, da pobereš perilo in ga preobesiš na stojalo pod streho. Ista zgodba s kakimi kratkimi izleti. Cel dan sonce. Ob dveh se odločimo, da gremo na plažo. Čez 20 min ko smo na poti v objem mivke, morja in sonca – parkiramo avto in čez nebo se razprostre bela tkanina oblakov. Perfektno.

Nedeljska klapa na izletu.

4. Sonce je močno.

5. Ko pada dež, je občutek tak, kot bi sedel v prvi vrsti na predavanju Slavoja Žižka. Khm. :)

Joj ne vem več, kaj sem še hotela dopisati, bom kdaj drugič nadaljevala z ostalimi bedastimi opazkami :)

Ok, sicer pa je teden minil tako, da se je začel z sobotnimi sitnostmi v teatru – sredi predstave so crknile vse luči, razen UV, zele zadnje in bele zadnje – super duper. Za to smo odpovedali drugo predstavo in kar je najlepše – čeprav smo šli vsi domov, nam je šefe rekel, da si pri plači upoštevamo tudi tiste ure, ko bi morali biti tam, pa nismo bili, ker je predstava odpadla. Khm – ok, naj dvignejo roke tisti, ki imajo tako radodarne šefe :) sej ne rečem, da se ne dogaja, ampak tole je bilo pa res nepričakovano lepa gesta. O tem vam govorim :) Zvečer smo imeli poslovilca od enega nemca, je šel živet v bolj mirno hišo, baje. Na teraso smo privlekli zofo, ker smo dobili novo, in sedaj imamo na vrtu sedežno – seveda smo se vsi slikali na njej. Kul zabavica. V nedeljo mi je pasalo samo leanriti, pa smo potem vseen pobasali Matica in še eno sostanovalko, francozinjo Camille in odrinili proti plaži – tu se je zgodil zgornji primer, opisan pod točko 3. V ponedeljek je bila planirana mehiška kuharija pri Juretu in Maticu, pa je odpadla, zaradi slabega počutja enega od udeležencev. Med kupovanjem potrebnih sestavin, sva se z Rahelo začeli zavedati, da nama je obisk supermarketa postala prava mala turistična meka – mislim, da sva bili notri kako uro in gledali police, kot da gledava turistične znamenitosti. Katastrofa. Potem sem odpovedala torkovo plezarijo – moram malo racionalno porazdeliti denar. Zvečer smo imeli pa še pudingov večer ali vsak speče sladico in potem se mastimo. Sladkorna zagotovljena. Sreda! S kolegi iz backstage crew smo se dobili na večerjivi v japonski restavraciji – moj prvi obisk japonske restavracije sploh (njamiii! in ja, vem, da je pri mojih letih to žalostno). Skratka, edini moški udeleženec Stuart, lučkar, nam je vsem izdelal male rudolfe iz tistih njihovih tipičnih sladkih palčk (glej sliko). Hmmm danes pa spet en malo bolj lenuharski dan. Počasi moram začeti iskati novo službo. Predstava se z božičem zaključi, naslednje produkcije so na sporedu nekje aprila. Življenje gre naprej in iskanje službe z njim.

Rudolfi z veliko domišljije

Rudolfi z veliko domišljije.

Ok, sem se razpisala. Kdor je vztrajal do konca, hvala lepa. Danes sem imela med pisanjem toliko prekinitev, da se je rdeča nit prevečkrat zgubila. Skratka, vsak dan naredim eno “skleco” več – treniram za moč v rokah – zdaj sem na številki 4 :D počasi se daleč pride!

Lep pozdrav v mraz! In če jutri ne bo konec sveta, se beremo spet! Upam, da tisti, ki se boste udeležili protestov, ne boste preveč zmrzovali – vas spremljam preko spleta! Hip hip, huraaa! :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija
Tags: , , , , ,

Odzivi

cestitam za sklece.Mejbi bo drug let ze dvomestna cifra :)

aja konc decembra je ze :/ neposrecen joke
drgac pa kul objave ;)

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije