header image

pod zvezdami južnega neba

Objavil: dzikii | 14.12.2012 | Brez komentarjev |

Ravno so se Avtomobili vrteli na radiu SI – to si z Rahelo občasno prižgeva, da sva malo v domačem okolju. Je zanimivo, ne, kako privlačne so od daleč vse stvari – tranutno bi bila čisto zadovoljna, če bi me nekdo za kakšna 2 dni preslikal na Gorenjsko v tistih 30 cm snega in -13°C, potem pa takoj nazaj sem na poletnih 24°C. Tako je! Vroče je. Prelepo vreme, sonce sije, nebo je brez kolikor se le da brez oblakov, ljudje so začeli kuriti svoje žare. Mesto diha v stilu privleci svoj žar, saj je božič tu! Hehe – to je baje njihov način preživetja božiča – množično se podajo na plaže. Sliši se super. Zaenkrat še ne vem, kje bomo za ta božič. Diši mi it malo naokoli z Maticem in Juretom, ampak če Rahela ne bo mogla zraven, je defenitivno ne bom pustila v Aucklandu – se ne spodobi.

poletni božič

Stvari se kar dogajajo tu. Vsak dan kaj zanimivega – moram poudariti, da je kvaliteta življenja tu opazno drugačna kot doma. Ali pa se mi tako zdi samo zato, ker sem šele mesec dni tu. Do sedaj se mi vse tako dopade, da lahko samo upam, da bo trajalo. Pa nisem nekaj euforična – a a!! Enostavno je tu vse tako zelo enostavno – razen avtobusov, hehe.

Skratka, v službi se mi je po katastrofalnem prvem dnevu, ko je šlo narobe vse, kar je lahko – ja saj vem, da ne morem vsega prvi dan znati, amapk vseeno, človek misli, da je pripravljen na vse, pa potem pride kakšna banalnost in lahko narediš budalo iz sebe. :) Skratka prvi dan je bila super duper lekcija – od takrat situacijo popolnoma obvladam. Vidim, da moje organizacijske sposobnosti niso samo črke na CVju :)  Moram priznati, da mi z ljudmi niti ni tako težko delat, kot sem mislila – posebej z otroki, oni so taka hvaležna bitja – ko me sprašujejo, če je bil to pravi Božiček, bi jih najraje vse po vrsti objela in rekla, da naj ne se*jejo, ampak se zadržim in se prelevim v osebo, ki odgovarja: “Kako to misliš pravi? Božiček je samo en. Priletel je na sankah s savernega pola, zdaj gre pa naprej darila delat.” O ja, znam bit zelo prisrčna, če hočem :)

S sodelavci iz backstagea gledališča smo šli včeraj, recimo, po službi vsi v Rahelin avto in pičili kakšnih 15min vožnje stran v Devonport – še eno malo predmestje Aucklanda ob obali. Luštno. No in zapeljemo s prakirišča in nas vidi Tim, šefe, ki je prišel malo pogledat predstavo, in pelje za nami. Prva dva ovinka smo še mislili, da gremo v isto smer, nakar je začel trobit, pa smo mu vsi veselo mahali. In se pelje še kaka dva kilometra za nami in spet trobi in se ustavimo ob cesti, nakar prileti model iz avta in mi pomoli 20$ in reče, pejte na sladoled pa lepo se mejte. :) A lahko verjameš? Model se je peljal za nami, ker nam je hotel častiti sladoled. Waw :) Lepo presenečenje. Denar smo porabili za 2 kepice sladoleda za vsakega, se slikali na plaži z njim in ga poslali Timu. Da ne bo mislil, da ga nismo poslušali :) Malo smo se sprehodili po mestecu in šli še na pivo. Kul družba, zanimivi ljudje. Kar kul vse skupaj.

Ko pade cuker, ni težko ob 20h segrevat pečice :)

Zvečer smo šli pa z Maticem in Juretom še Hobita gledat – ooo da, v IMAX 3D!! Hmm, no in to dejansko je RES velik ekran. Imeli smo spodobne sedeže nekje tretja vrsta od zadaj in na sredini – vse je bilo točno splanirano – in ves vidni kot ti zaobseže ekran. Ne, ni moteče, je pa zelo zelo kul. :) In moram reči, da mi je bil film kar kul, ok z raznimi dodatki v vsebini (sem knjigo prej prebrala!!), kar je seveda razumljivo. Sicer so pa posnetki waaaw – nekateri so bili tako zelo dobri, da se mi je, ko je bil posnetek od zgoraj, začelo vrteti, ker je bilo “previsoko”. Zelo zelo dodelano in meni zelo všečno premikanje kamere. Pri hitrih scenah (bojevanje) so se še malo opazile pomanjkljivosti 3D tehnike, sicer pa vrhunska zadeva. Sweet – ni me razočaral. :)

Tra la la.. kaj je bilo še kaj ta teden.. hmmm.. v torek smo šli plezat (Rahela pravi, da sem tudi posesala sobo, da ne bom pozabila tega napisat) – malo sem preterala pri plezariji in v sredo nisem mogla nadzorovat gibanje prstov. Ne hecam se, če sem stisnila pest, nisem mogla več noramlno odpret dlani. Mal me je zaskrbelo. Amapk ok, panika je moje drugo ime, kajne. :)

V sredo je bil tak težek dan, ne vem zakaj, amapk ko sva končali, sva se zapeljali v tak malo bolj srčkan predel Aucklanda – Ponsonby in šli na eno pošteno zasluženo pivo! Pridejo taki dnevi :) Kasneje je na obisk prišel Aljoša – če se ga kdo spomne iz prvih objav iz Aucklanda ;) Občasno pride v hišo kaj popravit, ko je potrebno. So ga drugi klicali, da je nekaj malega za popravit in če je bil človek že tu, je pa ja normalno, da bomo spili kako pivo, mar ne. Potem je prišla še Rahela in smo klepetali skupaj. Že ves teden se  sicer spravljam narediti marsikaj, predvsem pa kaj napisati in pogedati še za kakšno službo (to imam samo do božiča!), pa mi nikakor ne uspe. Danes je eden izmed redkih dnevov, ko sem popoldne lahko doma, sicer se vsak dan nekaj dogaja. Noro.

Pivo po službi! Sej je drago, ampak paše! :)

In to so take male malenkosti, ki mi krojijo življenje pod zvezdami južnega neba. Vsake toliko časa se vprašam, kaj me je pripeljalo sem in si ne znam ravno razložiti, kako sem končala na Novi Zelandiji, ampak nekaj mi pravi, da je bila to odlična poteza.

Pogled iz "pisarne"

Nepotreben podatek: Baje so si mornarji vsakič, ko so prečkali ekvator, vtetovirali zvezdico – me mika, me mika… (ne vem zakaj me je to prešinilo sedaj).

pinjaaauuuu

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija
Tags: , , , ,

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije