header image

z val202 pol Zemlje višje in še pol vzhodno

Objavil: dzikii | 5.12.2012 | 1 Komentar |

Ura je 15 do šestih popoldne. Sreda. Včasih me je v tisto nedefinirano sredo predramil “dobro jutro” Andreja Karolija na Valu202, danes pa se spomnim, ko se vozim iz trgovine – hej sreda je! In kar je pri nas popoldan je pri vas zjutraj – in prva stvar, ko pridem danes domov je pogrevanje popoldanskega kosila in priklop Vala202 – o da! In prva stvar, ki jo Andrej pove iz računalnika je: lahko tudi zapojete zraven in se začne Joy Divison – Love will tear us apart. Kakšen lep začetek. Trenutno pa moj priljubljeni vremenar Andrej Pečenko govori o snegu. Tu pa 20 stopinj in lahen dež. Počutim se kot na luni. 20 cm snega – če boste imeli barabe sneg za božič, bom zelo zelo jezna! :P

Skratka, preden sem se napotila sem, mi je Anja zabičala: “Pa da ne boš spet pisala kšnih euforičnih objav. Jest sm skos razmišljala o tem, na čem si, ko sm tisto brala.” Ok Anja, se zadržujem. Močno. Ali pa se je moja evforičnost z leti nekoliko umirila. Sem pa evforična ta trenutek, ker je Karoli zarolal Madness od Muse. Heh. Ok, bom nehala poročati v živo. Ampak danes je en tak dan, ko mi paše vedeti, kaj se dogaja doma. Kako zgleda sneg skozi tvoje okno. Kaj počne Egon na snegu. Tudi meni bi pasalo slišati škripanje snega pod nogami. Sneg je taka nostalgična pojava, ko pada si ne morem kaj, da ne mislim na preteklost. Heh. Ampak, sedaj sem na Novi Zelandijiiiiii – te zanima, kaj se je dogajalo te dni? Beri naprej.

Torej, začelo se je nadvse kul. Regina Spektor. Verjamem, da ti nič ni jasno, ko omenim njeno ime, amapk ta ženska ni s tega planeta. Ta glas. Brez besed sem. Zaljubljena sem v njen glas in glasbo. Skratka, in v ponedeljek zvečer je bila tu, v Aucklandu! In Rahelo sem uspela prepričat/prisilit, da gre z mano! In sva šle. To je bila nadvse zanimiva izkušnja. Nisem navajena, da na pop koncertu sedim. Sedim ja. Nekako ni v moji naravi. No že klientela je bila nekako čudna – mislm, da so bili tam ljudje, ki so imeli zakupljen abonma, in nekaj nas fenov. Dobili sva odlične sedeže. Prvič sem videla vse na koncertu, čeprav je pred mano sedel en velikan (itak). Predskupina je bil en model imenovan Only Son – totalno povprečen, neki kar je hotelo izgledat kot nek mladi Bob Dylan – skratka katastrofa v nastajanju. Vse kaj je bilo zanimivo je bilo to, da se nisem mogla nehat smejat ko je človek ob enem komadu za podlago zarolal čričke. Top. No in potem pride Regina. Waw, takoj me pošlje v neko sfero izven naše orbite – z očmi kar lezem vanjo, ker ne morem verjet, da takšno malo bitje iz sebe daje tak vokal. Zaigra tri pesmi in naenkrat konec. Pogleda občinstvo in reče zelo zelo sramežljivo, da ne vidi klavirja, da naj prinesejo lučko gor, sicer ne more igrati. In počaka par trenutkov. In odkoraka dol. Nikomur ni nič jasno, ker so na njen klavir svetili 4 reflektorji – ne hecam se, niti sence ni bilo videti na tipkah – mislim, da sta z Only Sonom nekej skadila pred koncerotm. Malo mi je šla na živce, amapk po tistih 15 min, ko se je spet pojavila na odru, sem že se pozabila, ker sem fen. Čisti fen. Skratka waw. Sama sebi sem fouš, da sem jo vidla – če ima to kaj smisla.

Slaba slikca Regine Spektor

Hmm.. včeraj je bil torek ne? Včeraj sem šla plezat!! Wiiii :) Matic in Jure hodita plezat vsak teden v dvorano. Prejšnji torek sem ravno zapadla v pirovsko debato s sosedi, tako da sem odklonila, tokrat pa sem se prav veselila. Nisem še plezala v dvorani. Sigurno bo zabavno. Bo sicer drag šport, amapk hej, dokler gre, gre. :) Skratka in me pobereta in poberemo še eno punco in gremo. In je bilo nadvse zabavno. Matica je na začetku malo skrbelo, če ga bom znala varovat – v očeh sem videla tisti smrtni strah, ko je bisel s kakih 8metrov in me gledal dol kako bom preprijela gri-gri. Heh, ampak, vsi tisti pogovori z Žužo in ostalo plezarsko bando so se obrestovali, nisem se zastonj naposlušala vseh teh plezalskih prigod. Mi je kar šlo – prvi dve smeri. Potem pa sem ugotovila, da nimam čisto nič moči v rokah, in da je vse tisto kar visi pripeto na mojih kosteh samo ena odvečna prtljaga. Katastrofa. Potem sem se samo še matrala – ker nisem hotela goljufati in plezati po oprimkih, ki niso spadali v smer. Pa sem včasih tudi pogoljufati mogla. Na koncu sem obvisela in se gugala in smotana kot sem, nisem opazila da me nosi v steno in da je med mano in njo še moja roka in sem lepo zaslišala en “krc” in zavpila – in evo, zdej me pa še roka boli. Lepo sem jo kresnila v en oprimek in še lopnila zraven s kolkom. Res, za to potrebuješ poseben talent. Takrat še ni bilo panike, danes me pa malo bolj boli. Ampak ni panike, sem solidarna z Rahelo, ker ona še vedno malo pošepa zaradi zvite noge.

Ha! Si mislil, da sem pozabila, mar ne? – surfarski vikend. Pehh, vikend je bil, vendar ne surferski. Napotili smo se na Coromandel – najprej malo južno od Aucklanda pa potem malo vzhodno pa potem malo severno in prideš v mestece Whangamata. FANGAMATA, kakor naj bi rekli domačini oz. Matic. Luštno mestece z simpatičnimi surfarskimi božički na javnem okrasju. Polovico dneva presedimo na plaži in gledamo v morje, ki je imelo nekih luštnih 20 stopinj (zelo drzna ocena), ki se nam posmehuje s svojo kristalno mirno vodo. Niti enega samega vala nad 10 cm. Malo mi odleže. Tudi ta vikend se mi ne bi dalo – izgubljam na samozavesti. Potem se odpravimo naprej, malo pogledat okoli. Nato pa samo še spat – dan hitro mine ko se igraš z goPro in ko se ti končo posreči eden izmed 100 skokov na plaži za dobro fotko – ker vsi vejo, da jaz ne znam skakati – to ve zdaj tudi Rahela in ne vem od kod ji volja, da me vseeno vpraša “te slikam?” haha

Mormo priznat, da se trudijo pričarati "božični čas"

Skratka potem je čas za spat. V tistem luštenm mestu ni nikjer nobenega kampa. Sami neki moteli. Mi smo za cenejše zadeve. Pokaži mi zastonj plac in sigurno spim tam  - ampak ne, na NZ je kampiranje na neoznačenih mestih prepovedano. Verjetno ne bi nihče zatežil, amapk če lahko, bomo pač šli nekam v kamp. Kamp je baje nekih 8km stran od moraj – tako pravi Lonely Planet in tako pravi tudi gps, ampak oko se peljemo, zgleda vse bolj čudno, vse bolj v notranjost in vse bolj “bogu izza nogu”. Skratka prispemo do “kampa” in za zaklenjenimi steklenimi vrati recepcije nas pričaka maček. Na listu je lepo napisano, koliko stane prenočitev za odraslega in koliko za otroke. Potem imaš pa spodaj lepo vrečko z malimi vrečkicami. Vzameš vrečko in izpolniš zahtevano –  ime in priimek, registrska številka avta, koliko ljudi, koliko noči, koliko denarja. Daš denar v vrečko in vrečko v malo režo, kjer že čaka muc, s katerim se malo pošalim in to je to. Zapelješ se v kamp in to je to. Vse temelji na zaupanju. Baje da na večih mestih po NZ. Na zaupanju. Waw. In četudi bi doma poskušali vse trike, samo da ne bi plačali polne cene, ali da bi se počutili, kot da smo jih dobro “obrnili”, ker bi popisali enega ali dva manj, smo tu plačali pošteno ceno in se počutili kul – ker ti ljudje zaupajo. Si predstavljaš kaj takega v Bohinju recimo? Ne dobijo niti 10€ na dan, pa še celotni wc papir bi jim pokradli. :D

Hmm, še vedno entuziastično snemam z goPro – tokrat malo premislim, kako se lotim zadeve. Malo je smotano, da ne moreš ravno videti kaj snemaš, ampak komu mar, samo da se zabavamo. V bistvu ima ta kamerica svoj čar, ker moraš, tako kot pri starem fotoaparatu, počakati, da vidiš rezultat – vse do tistega trnutka, ko ga dejansko vrtiš na računalniku, pa ti preostane sanjarjenje o tem, kako bi lahko izgledal. Včasih te seveda preseneti ena sama slika namesto posnetka, ampak hej, drugič bom dvakrat preverila kakšno nastavitev imam naštimano.

Naslednji dan smo se zapeljali na hot water beach – plaža, kjer si izkoplješ luknjo in ker je spodaj nekakšna lava ali topel kamen ali nekaj, se bazenček kmalu napolni s toplo vodo in lahko zganjaš toplice kar na plaži. Voda doseže nekje do 65°C, kar je preveč, zato je fino, da se meša z mrzlo morsko.. bla bla bla nima smisla razlagat, nismo bili tam ob pravem času in smo lahko samo občudovali naravo, ki je pa na NZ dihjemajoča kamor koli se obrneš.

Gremo naprej in se ustavimo ob še eni znamenitosti, ne vem kako bi to prevedla pa bom pustila kar v originalu – Chatedral cove – nek naravni obok, precej impresiven, še bolj impresivna pa je bila obala in pot. Zelo kul. Pot do tja je luštna, dolga 40 min. In zabavna. Še ena slika za razglednice. Fotomaterial je priložen, nima smisla izgubljati besed. Je bilo pa zanimivo, da se je tudi tam našel en štajerc, sredi cele gruče japonskih turistov. Povsod smo. Samo 2 milijona in povsod. Izredno zanimivo :)

Danes je objava malo dolgočasna verjetno, ne vem, sem se nalezla od tega vremena, ki je danes prav Londonsko zdrizast – malo dežja in veliko oblakov. Tak len dan. Samo še za Hobita brat – drug teden pa na extra velik ekran in 3D različico. Hura.

Do takrat pa upam, da bo še kaj zanimivega in predvsem, da mi kaka dobičkonosna služba pade v naročje, ker moram priznati, da sem trenutno še v zelo nedelavnem obdobju in se niti ne trudim zelo z iskanjem službe. Ja, vsak dan čekiram, nič ne pošljem. Tole brezslužbeno obdobje ti načne samozavest – naenkrat se počutim precej nesposobno. Ampak sem prepričana, da bo slej ko prej nekaj dobrega prišlo mimo, še vedno je. Ker pogumne spremja sreča, ali kako že? :)

Prižgi val202 in uživaj. Kot jaz trenutno.

Smo na zvezi.

p.s.: vse slike so od Rahele, ker sem jaz malo zanemarila svoj fotoaparat :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija
Tags: , , , , ,

Odzivi

Aja da je tko mal diva tale Regina?

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije