header image

brezglavo je ok, ker take sreče ne moreš planirati!

Objavil: dzikii | 21.11.2012 | 6 Komentarjev |

Evo še ne en teden na Novi Zelandiji in počutim se nadvse domače. Moram potrkati na les, ampak zaenkrat vse teče kot po maslu. Vse je tako, kot mora biti. Ljudje, tu je taka lepa pomlad in temperature okoli 20 stopinj, ko pa sonce posije z vso močjo skozi oblake, pa se zdi, da je že poletje. Dogajajo se stvari, ki jih ne bi mogla nikakor splanirati in niti pod razno predvideti. Pozitivizem je defenitivno najboljši načrt, s katerim se lahko odpraviš v svet, pa četudi si popolnoma neorganiziran!

Pol sobote sem preživela v hostlu, ker je padal dež in sem bila brez dežnika. Zato sem prebirala novemberski Global in čakala, da me nova cimra in njena družina poberejo in se skupaj odpeljemo najprej na letališče, kjer oddamo njena starša in fanta na dolgo pot domov, potem pa se odpraviva v moj nov dom – sobico v lesenih hiški v idiličnem predelu Aucklanda. Odložiti vseh 25 kil s hrbta in še deset dodatnih iz rok, je bilo neverjetno osvabajajoče. Takoj dobim svoje predalčke in obešalnike in ne-bodi-ga-len, že urejam svoj kotiček v sobi. Soba je prostorna z velikimi okni, mehko preprogo po tleh in malim (nedelujočim) kaminom v kotu. Domače se počutim že v štartu.

V hiši je 9 sob, v katerih prebiva okoli 15 ljudi, 3 kopalnice,  dnevna soba, kuhinja in velik zelen vrt v ozadju – s pripadajočim žarom za poletne dni. Dopade se mi. Na kupu je ponavadi okoli 5 ljudi, tako da nikoli ni pretirane gužve. Imava defenitivno najlepšo sobo v hiši :)

Ok, že v nedeljo se je začelo dogajati. Rahela (nova cimra) je zgodaj popoldne odšla na ogled predstave, zato sem celo popoldne preždela brskajoč po spletnih straneh, ki ponujajo oglase za razne službe. Nekatere zanimive, druge manj, so pa defenitivno bolj raznolike kot doma. Rahela mi pove ša za spletno stran, kjer iščejo bolj kreativne sodelavce in večino časa sedim tam in iščem, če imajo kaj zame. V NZ pričakujem, da bom lahko našla predvsem nekaj, kar je v doma precej težko dobiti – kreativo delo.

Popoldne pa že letiva na prvi žur, ki ga organizirajo – Slovenci. Dva sta se ravnokar preselila v novo hiško in sedaj praznujejo Simonin rojstni dan. Odkrijem, da je tu veliko več slovencev, ki so tu preko delovne vize, nekateri pa imajo tudi že rezidenstvo. Waw! Očitno se da. Povejo mi nekaj trikov, kako pristopiti k prvi službi, kar si z veseljem zabeležim v svoj notarnji pomnilnik. Super je vedeti, da se lahko še na koga obrneš, da obstaja mala slovenska oaza tudi na koncu sveta. Tam nekej okoli 15 Slovencev na kupu že drugi dan na NZ je lepa številka. :) Popijem malo NZ vina, žur je že v zatonu, saj traja že od druge ure popoldne, potem pa hop domov in spat.

V ponedeljek se organizirano odpravim prvič v mesto. Rahela ima zvit gleženj, zato je niti ne priganjam, da bi šla z mano. Oborožim se z zamljevidom in inforamcijami o busih itd. Grem peš. Lep dan je. Ugotovim, da je mesto precej blizu in da je pot precej zanimiva. Da je Auckland en mali San Francisco – to mesto ima toliko klancev, da stara ljubljanska kolesa ne bi imela tu niti za burek. Tu rabiš gorca! Takega, ki mu dejansko delajo prestave. In ne, ni prav veliko kolesarjev, seveda. Zemljevid je kmalu odveč, ulice so tako dobro označene, da se je težko izgubiti. Večina pločnikov je pokritih z nadstreški, tako da niti dež ne more uničiti popoldanskega šopinga. Zanimive trgovine, drage izložbe. Všeč mi je ta velemestni groove – ne morem sicer reči, da ima mesto dušo, je pa zelo prijetno. Visoke steklene stolpnice, sijoče izložbe, božički na pročeljih in že se pripravljamo na božič. Nič nas ne more presenetiti, zapazim da bo že to nedeljo Božičkova parada po mestu – en mesec prezgodaj, gospodje!

Zvečer pa se z Rahelo odpraviva na prvo NZ pivo in spet – s Slovencem! Aljoša je vezni člen vseh Slovencev, ki so se znašli na nedeljski zabavi. Tu je že 2 leti. Trboveljčan. Model. Tak dobrodušen bajker. Simpatičen model. Daje vtis, da če kaj potrebuješ, prašej, bo zrihtal. Takoj se ponudi, da bo povprašal, če v manjši španski slaščičarni potrebujejo koga za pomoč pri prodaji. Z veseljem se prijavim za kako priporočilo, če bo kje kaj slišal.

Pogled z Mount Eden

To so bile male slovenske dogodivščine blizu Antarktike. Naslednjič pa o resnih stavareh – na primer, kako posnameš kader na najbolj prometni gori v Aucklandu in kako ne moreš ubežati Slovencu niti na ulicah Aucklanda.

Bodite v cvetju! Jaz pa grem ta vikend uživati namesto vas – baje gre slovenska naveza surfat :] In kako kul je to? :D

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Nova Zelandija
Tags: , , , ,

Odzivi

Še mal pa boš začela ob nedeljah kuhat govejo juho ob zvokih golice

Vau. Super! :)))))))))))))))

Kaj češ…sliši se lepo ampak kaj ko smo mi drugi tu v tej totalno smrdljivi in gnili Janšistični kloaki, ki postaja iz dneva vdan bolj podobna nekemu drugemu času, tam med obema vojnama in ki kaže vso omejenost enega bolanega uma!

pozitivízem -zma m 1. filoz. filozofska smer, ki zanika vsako spoznanje, ki ga ni mogoče dokazati: pozitivizem in pragmatizem / logični pozitivizem filozofska smer, ki iz znanosti izključuje vse, česar ni mogoče preveriti 2. metoda, ki se zavestno omejuje na podatke, dejstva, ki jih je mogoče dokazati, preveriti: sociološki, znanstveni pozitivizem ♪

jezikovni nacist – ime pritiče napisanemu :) Hvala za poučen prispevek. Me veseli, da tudi intelektualna smetana obišče ta blog.

Čar jezika pa je morda vendarle v tem, da ga je mogoče prilagajati in slogovno zaznamvati in samo ljudje brez domišljije se držijo strogih pravil.

Pridi še kdaj. :)

surf report hočemo :)

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije