header image

if you don’t change direction, you may end up where you are heading. – Lao Tzu -

Objavil: dzikii | 9.11.2011 | 3 Komentarjev |

če ne spremeniš smeri, lahko prispeš, kamor greš.

kam gremo? kam gre država. ekonomija. morala. družba. in potem je tu še moje življenje. služba. ma vse to, kar naj bi me končno definiralo, lociralo, umestilo, ustalilo, osvobodilo. ne gre tako, kot sem si zamislila. mogoče tudi zato, ker se samo prepuščam toku.

z novim letom bom spet naredila eno brutalno nemogočo in nesmiselno potezo. ampak mislim, da je skrajni čas za to. presekala bom popkovnico s službo, v kateri bolj ali manj delam že od konca leta 2007. sigurno imam že novo, razmišljaš. ne. nimam. ne še. in tu sledi pavza. vse oči uprte vame. nihče ne razume. “pa kaj je narobe s tabo?” je verjetno največkrat ponovljena neizrečena misel.

ne vem, kaj naj bi bilo narobe z mano, če si želim delat. če si ne želim samo preživljati 8 ur od doma v neki pisarni in se počutit neumno in neizrabljeno v najbolj žlahtnem pomenu, ampak dejansko biti produktivna, uporabljat možgane in celo biti glas ne samo šum v ozadju. sovražim starejše od 45+, ki se jim zdi, da so v življenju oddelali svoje in lahko zdaj samo še surfajo po netu in se pritožujejo in izrabljajo vsako uro v službi za to, da jim svoje naloge ni treba opravit, da preračunavajo, kaj je služba njim dolžna in kje si bodo ta delež vzeli sami. na živce mi gre ta mentaliteta. in taki bodo delali še vsaj 15 let. in potem se sprašujem, kje je razlog, da je slovenija namesto obljubljene “druge švice” pristala ob boku PIGS (portugalska, italija, grčija, španija – vsi vemo, kam naj bi drvele te države). evo, zato. ker je preveč takih.

in potem izide 100 najbogatejših slovencev. and the crowd goes wild. fak. kak primitivizem. ne vem če je kdo opazil, amapk “tajkunska zalega” se je (po pričakovanjih in najboljših željah večine slovencev) nekako spucala s seznama in ostali so podjetniki. ok nekaterim je, hvala bogu, uspel velik met (4. mesto) z dobro idejo, drugim z vztrajanjem, tretjim z alternativnim programom širjenja. in potem poslušam val 202 danes, ko šalehar spet iritira najbolj entuziastične klicatelje z najbolj očitnimi vprašanji. in rezultat je tak, da 13 ljudi pokliče in reče, da so vse pokradli in da zihr nekej smrdi zadaj. in potem pokliče ena gospa, ki spomni, da ti ljudje predvsem delajo – da preživijo veliko več časa v službi in s službo, kot vsak povprečen slovenski delavec. in da si mogoče zaslužijo manj fovšarije, glede na to, da so oni tisti, ki polnijo državni proračun z visokimi davki. in spet plaz kritik – ziher pripada tej smetani.

če je kdo zadnjič poslušal iva bascarola, ti je jasno, zakaj je človek uspešen. ker vidi kozarec pol poln. ker gleda za 50 let naprej. ker ve, da ni najbolj pameten, ampak ima zato zaposlene, da razmišljajo o stvareh, o katerih se njemu ne sanja. in predvsem, ker gleda naprej. o čem razmišlja model, ko razmišlja o obnovljivih virih energije – o tem kar večina nisi pomisli ne, kaj pomeni za nas podnebno segrevanje in kako čez toliko in toliko let izkoristit te pojave. tu pa si ne upajo niti zgraditi klinčeve železniške proge mimo brnika, ker noben še ni razmislil, za kaj točno bi bilo to potrebno. fuj.

ok iztisnila sem gnev. skratka. ja služba. nezadovoljna, da sem prisiljena delati stvari na pol. da kljub temu, da bi naredila veliko več in veliko bolj, ker mi približevanje k perfektnosti nekaj pomeni, to nobenega niti ne gane, zato je ok če naredim vse na pol (bruh). in potem se spustiš na ta nivo, ker če je njim vseeno, kmalu postane tudi tebi. in potem bi, glede na to, da sem očitno lahko sploh najbolj srečna v življenju (po besedah drugih) ker imam službo, rada še plačo, ki mi bo omogočila življenje, zaradi katerega si človek sploh omisli službo – torej neodvisno od staršev, pri te letih. to je pa očitno preveč.

pri nas je služba postala stvar sama zase. pojem služba ne pomeni več ničesar. ni več pomen službe to, da jo imaš zato, da lahko začneš živeti. ne, danes je služba stvar za sebe. stoji kot pojem. je samo služba. ne pomeni ničesar več. razen tega, da se ve, da te 8 ur ali več ni doma, da zvečer med tednom ne hodiš več ven, da si med vikendi raje doma, kot kjer koli drugje in to je to. za vse ostalo so tu starši.

se tako vidim v naslednjih 2, 5, 7, 10 letih? A -a. Ne pride v poštev.

torej z novim letom bom spet stopila v sfero neznanega. spet se sliši tisti ironični “si pa pogumna”. “veš kakšni časi so?” – kakšni? no, povejte mi, kakšni? kakšni, ki jih ne bi imeli že zadnjih 40 let. ne spomnim se, da bi v zadnjih 20 letih kdo rekel: “uh, zdaj bi blo fino diplomirat, zdej so službe.” a je to že kdo slišal kdaj? jest ne. vedno so neprimerni časi za službe. vedno so bili. in vedno bodo. ker s strahom najhitreje in najbolj učinkovito postrojiš četico in nimaš večjih problemov.  in ljudje ne pričakujejo veliko. se z minimalcem zadovoljijo.  - tiho bodi, vsaj službo imaš, sej plača bo pa tut še.. enkrat.. * (hvala ozaveščenim delodajalcem, da obstajajo tudi izjeme)

fakof. če ne gre tu, bo šlo kje drugje. sreča spremlja pogumne. ne bom pozabila Mazzinijevega članka v Sobotni prilogi pred leti – Na svoji parceli. To je to. Tu se konča slovenska švica. gremo jo iskat drugam. “pa srečno”, kajne ;)

Človek, ki stoji z odprtimi usti na vrhu hriba, bo dolgo čakal, da mu pečena raca pade v usta. :D

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno, opažanja

Odzivi

Vau, super branje. Podpiram.

Edino glede Boscarola je potrebno dodat, da mu država vsako leto nameni lepa nepovratna sredstva. Uspešen je tisti, ki od države ne prejme ničesar.

bravo! :)

bascarol nepovratna sredstva potem vsaj porabi za razvoj inovacij.. mislim, da so temu nepovratna sredstva tut namenjena, al se motim?

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije