header image

Prvi štirje tedni.

Objavil: dzikii | 12.04.2011 | Brez komentarjev |

Prvi štirje tedni. Doma.

Relativnost je še vedno ena bolj zanimivih tem. Štirje tedni na poti in štrije tedni med znanimi štirimi stenami. Kakšna razlika. Po šestih mesecih se vrnem nazaj in vse ima isto obliko in drugačno vsebino. Ljudje so isti, pa v njih vidim nekaj drugega. Mesto je isto, zame ima sedaj še dodano vrednost. Nova lokacija, kjer sedaj pijemo kavo, še nikoli ni bila tako domača. Novi ljudje še nikoli tako prijazni. Stari znanci mi že dolgo niso bili tako tuji.

Spremenila sem se. Seveda se spremeniš. Pol leta stran od rutine, od znanega sveta, od jezika, od znanih reakcij in znanih poti. In tvoj svet se vrti samo okoli ene same stvari – tebe. Ti, ti, ti in ti. Sam s sabo s svojimi željami, svojo vizijo, svojimi sanjami, svojim intinerarijem, svojim budžetom, svojimi problemi, svojo preteklostjo in svojo prihodnostjo. Ni več stene za naslonit. In mreža na katero se boš ujel, če slučajno padeš, je daleč daleč spodaj – na drugem koncu sveta. Zato ne padeš. Lahko se spotakneš, itak se spotakneš, večkrat, ampak padeš pa ne. So ljudje, ki ti pomolijo roko, da se je med padcem lahko dotakneš, čeprav je ne moreš zagrabiti, a načeloma si sam. Kasneje vidiš, da so to ljudje, ki te bodo spremljali še nekaj časa. In zdaj, ko sem doma, vidim, da so to ljudje, s katerimi prebijam največ časa.

Prej sem hotela biti z vsemi. Zdaj vem, da je to norost. In se mi ne da več. Nekatere stvari me enostavno ne zanimajo več – in to, dragi moji, je zame revolucionaren korak. Ne zanima me več. Če česa v življenju nisem naredila iz sebe, je to zato, ker me je enostavno zanimalo VSE. VSE. Prekleto vse! Ok, ne vse, ampak večina stvari. Vse bi delala, na nič se ne bi skoncentrirala. No zdaj se je to malo polje precej zožalo, čeprav ne še dovolj. Sem pa na dobri poti. Se mi zdi. Moja prava mala revolucija. Končno lahko delam PLANE.

In še ena mala revolucija – končno sem dosegla, kar mnogi obvladajo, meni pa nikoli ni uspevalo. Vseeno mi je za pol ljudi, za katere bi mi moralo biti že predolgo vseeno. Jap, končno lahko zamahnem z roko in me ne zanimajo bypasserji, ki so se bežno pojavili v mojem fastforwardu do sedaj. Pleasing everybody just makes no sense :)

Očitno so se planeti postavili v pravo konstelacijo, ker so želje nekako srečale realnost tudi doma. Vse gre kot zamišljeno. Tole bo zvenelo precej sentimentalno, ampak enih stvari res ne moreš prehitevat. In kot sem prebrala v ne vem kateri knjigi – baje, da je to nek budistični rek (tako kot vsi, ki hočejo biti globoki) – bolje kot hiteti po tuji poti je, iti počasi po svoji. True to that. Če pomislim, kako bi se končala saga, če bi se pred leti vsedla na avion, ki bi me peljal na nek drug kontinent.. :) Patience and a sweet revelation!

Zanimivo mi je, da se meni ta hraber korak niti ni zdel tako hraber. Bil je bolj korak malega prestrašenega otroka, ki se je končno odločil, da bo sam prečkal cesto na semaforju. A nekaterim se to še vedno zdi fenomenalno in fascinantno in nadvse pogumno. Ok, saj je. Sem počaščena, nekomu se to, kar sem naredila jaz, zdi kot en kup inspiracije in spodbuda, da naredijo nekaj, česar si niso/ne upajo.  Ampak, tega nikoli ne bi naredila, če ne bi že enkrat prej bila v Srednji Ameriki, tako ti je pa jasno, da je drugje isto kot doma, samo malo drugače. In to je to. Ampak feeling, da sem to naredila sama, je pa čisto nekaj drugega – jap, to me je pa očitno napolnilo s takim samozadoščenjem, da se mi nasmeh še po enem mesecu še ni strl.

Spet delam. Tokrat ne več preko študentske napotnice – sedaj sem v svetu štetih dopustniških dni in plačane odsotnosti zaradi bolezni, plačanih potnih stroškov in obveznih osmih urah prebitih na delavnem mestu, preden se lahko vrnem domov. :) Pa saj ni tako grozno kot se sliši. Zaenkrat sem še vedno “high in spirit”, nekako imam napolnjene baterije še za nekaj časa, upam. Prihaja pomlad. Mesto diši po pravkar pokošenih zaplatah trave med betonom. Sonce se počasi postavlja v isti položaj, kot me je grel na jugu. Prihaja sezona vikendaških potepanj po Jadranu. S to razliko, da imam to sezono tudi sama avto. Juhuuu! :) Pozdravljena popolna neodvisnost! :)

Življenje dobiva standardno obliko, samo, da meni še nekaj časa ne bo vse tako kot je bilo. Mene vleče. Ven. Za dalj časa. Slovenija je lepa, to bo vedno moj dom. Ampak kot celota pa to ni država zame. Ne morem se poistovetit s to sceno. In kot sem včeraj prebrala v Sobotni prilogi – drugi sobotni prilogi po po pol leta! (en intervju sem prebrala še teden preden sem prišla domov, ker mi je v roko slučajno prišla stara SP) – se mi že dalj časa podi ista zadeva po glavi, kot jo je ubesedil navtični oblikovalec Dan Lenard: “Mislim, da je edino, kar lahko naredi ustvarjalni človek danes, da se izstreli v čim bolj zahtevno okolje in tam poskuša nekaj narediti. Sebi sem naredil največjo uslugo, s tem, da nisem ostal v Sloveniji. Tako zaradi mojega dela, kot tudi za osebno rast.” (Sobotna priloga, 9. april 2011) Nisem najbolj ustvarjalana oseba, vem pa da tole ni najbolj stimulativno okolje zame :)

Ok, da ne dolgovezim več.

Po štirih tednih se družim s peščico ljudi. Tistimi, ki me niso vprašali, kako je bilo, ker vedo, da je preveč stvari za povedat in me sedaj pustijo, da vsake toliko časa zapadem v svoj mali monolog o stvareh, ki so se zgodile in katere itak ne razumejo, a stoično kimajo z glavo in mi pustijo, da iz sistema spravim še eno malo bruhanje spominov, preden jih večino načne zob časa. To so osebki, ki jih kličem prijatelji. :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: opažanja, trippin' Asia! 2010/11

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije