header image

vsake poti je enkrat konec – spomini ostajajo :)

Objavil: dzikii | 26.03.2011 | 3 Komentarjev |

Konec je. Že nekaj casa. Nisem imela volje zapisati zadnjo objavo in postaviti zadnjo piko mojim dogodivščinam zunaj meja poznanega. Ampak nekako ta cikel objav potrebuje še mali epilog. :)

Torej, dva dni po zadnji objavi sem se usedla na avion, ki me je s postanki v Singapurju in Katarju odložil v Minhnu. Vožnja je trajala nekih 14,5 ur, s postanki skupaj kakih 22 ur, kar pa se mi po vseh prevoženih kilometrih v Aziji niti ne zdi posebno naporno ali dolgo. :)

Ok, zadnji dnevi v Kuti so minili v bolj nakupovalno/rekreativnem duhu. Ko nisem shopingirala za raznimi darilci za najbližje, sem visela na plaži in se zabavala z bičbojsi, ki so itak nadvse gobčna bitja. In nekateri so še super zabavni. Vmes sem si še sposodila surf (po polovični ceni seveda, ker smo bili zdaj kolegi) in probala med vso nesnago, ki je plavala po morju zajahat par valov – nekaj precej uspešno, dokler se mi ni začelo gabiti pedlati med vsemi plastičnimi vrečkami in ostalo gravžarijo, ki je plavala v vodi. En večer sem še eno uro sedela pri dveh lokalcih in smo izdelovali obeske/spominke za moje prijatelje – zabavno.

Zadnji dan sem preživela na plaži – sedela v senčki in poskušala absorbirat čim več energije, ki je bila v zraku in toplote in vonja po morju in občutka biti na plaži. Potem pa pod tuš in že sem sedela na motorčku, ki me je zapeljal do letališča. To je to. Konec.

Pravzaprav mi je bilo smešno. Nič nervozna. Pravzaprav sem se veselila povratka v Evropo. Veliko časa je minilo odkar sem zadnjič bila v meni naravnem okolju :). Sem pričakovala, da bom takoj zapadla v neko čudno depresijo, pa sem bila vsa na trnjih, ker sem šla v Minhen!! V veselem pričakovanju nečesa novega. Jap, to bo moj prvi obisk v Nemčiji – v Nemčiji sem bila do sedaj dvakrat in to samo na letališčih. Zato sem se veselila – smešno, mar ne.

Skratka. Let je bil super udoben. Sedaj sem tako sproščena na avionu (od sedaj naprej potujem samo še z ogromnimi letali, če se le da!! Qatar je res TOP letalska družba!!), da sem kamlu po vzletu vzela v roke fotoaparat in pofotkala še ta čudovit pogled na arabski polotok – uau, navdušena sem nad planetom Zemljo :) Nore slike!!  Ok, in pristanem v Minhnu. Že v Dohi (Katar, kjer smo imeli 4 urni postanek) sem srečala dva Slovenca, ki sta prišla za teden dni na poslovno potovanje v Saigon – po naglasu ju spoznam – Gorenjca! Ok, potem sedi na avionu pred mano še en model, ki zadnji dve uri ni nehal gobcati – in poslušam naglas, ki spremlja njegovo angleščino – majkemi, tale je stoposto Slovenc – in na poti z aviona se izkaže, da je res. Heh.. potem za mano v vrsti stojita še dve Slovenki, ko ena drugi izreče najbolj tipičen slovenski stavek, ko ugotoviš, da te kdo lahko razume: “Zdej morva pa pazit kaj govoriva o folku, k naja lahko kdo razume!” Tok me je mel, da bi se obrnila pa rekla, da je tle že ena k vse šteka.. sam ne vem, ni se mi dal.. nisem bla še v filingu, da bi se družla z domačimi. :)

In grem iskat svojo prtljago. Ha, obožujem letališča. Včasih se mi je zdelo, da so najbolj zakomplicirane stavbe ever, sam itak so narejene tako, da še največji idiot ne zamudi na letalo. Hvala k.. za to :) Samo sledi tablam. Top. Skratka in ko stojim že 30min za tekočim trakom in je večina ljudi že pobrala svoje potovalke, moje še vedno ni od nikoder. Katastrofa. Začnem si risat najbolj bedne scenarije v glavi.. ko se po slabi uri končno pripelje moj nahrbtnik. Tako. To je to. Zdej se avantura v Minhnu lahko začne!! Alex sporočim, da sem na letališču in ona mi nazaj sporoči, da bo v dobri uri tam. Ok.

Potrebujem evre. V denarnici imam samo 10$, ampak to je itak neuporabna valuta v Evropi. :) Hmm.. na letališču na Baliju sem hotela kupit kavo in par ostalih gluposti – med drugim tut čokolado, ker sem bila lačna – in ko sem v dutyfreeju hotela plačat s svojo Viso, sem naenkrat zablokirala in se zmedla in vtipkala napačno kodo, in še enkrat in še enkrat in potem mi je zavrnilo kartico. In to je bilo to. Kako lahko od zjutraj, ko si še dvigoval denar, pa do zvečer pozabiš številko kartice? Mogoče sem pa bila malo pod stresom :) Skratka, model me je gledal in spraševal, če imam še kako kartico, pa sem si mislila, da sicer imam ampak niti pod razno ne vem več njene številke :D Tako, da sem potem v Minhnu najprej morala poklicati domov, da mi sporočijo številko kartice. Mati je bila navdušena – gospa je po detektivsko izbrskala datum mojega prihoda v Minhen in potem še malo pošpekulirala kdaj se bom primajala domov. Svašta. Skratka.. ko sem končno našla bankomat, ki mi ni delal probleme sem se še malo posončkala na extra toplem sončku in prehod v Evropo res ni bil brutalen, kot so mi vsi govorili, da bo. Pravzaprav si lepšega dneva ne bi mogla niti zamišljati. Cel vikend je bil fenomenalen!

Alex me pobere na letališču. Kako kul je srečati človeka,  s katerim si preživel neštete dogodivščine na drugi strani planeta. Ahhh, nekateri ljudje so tako super! Francesce na žalost ni bilo z nama, ker je sedaj na misiji iskanja službe v Londonu. Francesca in Alex, da obudim spomin, sta potovali z nami in Latinci v Vietnamu in z njima sem potem potovala še sama teden dni po tem, ko sem zapustila latinose.

Alex ima stanovanje v središču Minhna. Prvi dan sva samo čepeli v njenem luškanem stanovanju, pile pivo in obujale spomine in se pogovarjale, kot da se poznava že 1000 let. Vmes sva poskypale še Francesco, tako da smo imele pravo malo združitev! Naslednji dan me je peljala na najbolj nemško izkušnjo – ker sem to hotela. V pivski vrt!! V Minhnu imajo največji mestni park na svetu in tam naju je spet dočakala kul scena – na enem hribčku pod nekim malim paviljončnom, ali karkoli to že je, je na ves glas igral kitaro in pel en model in to same take komade, ki so pasali na najlepši sončni dan te zime. Res je bilo noro. Kupiva kavico in pecivo in se zasidrava tam za kako uro. Lepše ne bi mogla preživeti poznega jutra v Minhnu. Nato pa dobim sms še od Katjice!

Katjica je super modelka – ko sva naključno ugotovili, da bova isti vikend v Minhnu je bilo pivo neizbežno! In sva se našle – v pivskem vrtu, kje pa drugje. Pivski vrt je top!! :) Liter piva ob 2h popoldne in potem še en liter in seveda moramo probati še tisto njihovo gigantsko presto z nekim hudim namazom. Perfektno. Nisva si še povedali vsega kar sva imeli na jeziku, ko mora Katjica s svojo družbo že odpičit novim dogodivščinam naproti. K nama pa prileti v beergarden še Alexin kolega.. in potem se začne žur. Nekje sredi noči še poskajpava z Yamilom – on se je ravno zbudil v novem dnevu na Novi zelandiji, mi pa smo šele začeli žurat dan prej v Evropi. :) Smešen je ta sistem ur. Skratka.. da ne dolgovezim – naslednji dan sva si ogledali še stari Minhne, bile del ulične zabave za dan svetega Patrika (irska scena, ki vključuje veliko piva). In potem je čas, da spokam in grem na polnočni vlak.

Alex me pospremi do podzemne – a sem šur, da me ne rabi pospremit do postaje – ahhh nooo, če sem celo azijo shendlala, bom pa ja tut podzemno v Minhnu. HA! Malo sem se res zgubila v tistih podzemnih rovih in rabila 3x vprašat za smer, preden sem našla stopnice, ki so me popeljale direktno do platforme številka 11, kjer je že čakal vlak Lisinski, ki pelje do Zagreba. Hopnem notri in gremo!!!

Ura je bila 2, ko dobim prvi sms od Markota – jap zdej bom pa res doma kmalu. Vmes je začel padati dež. Ko pridem do Jesenic se zbudim in sprevodnik me pozdravi v Slovenščini. In to je to. Vsa na trnjih se pripravim, da bom zagledala napis Podnart, da potem vem, da sem blizu doma. Te postaje ne opazim in vidim v daljavi nekaj modrega – je to banka v Kranju? Nisem ziher.. mogoče je .. se hitro oblečem, navlečem nahrbtnik in zbudim modela, ki mi je zablokiral pot. Grem do vrat, odprem in že sem v Kranju. Lije. Ura je 20 do 6h zjutraj. Doma.

Moja sestra me itak pobere prepozno – čakam približno 10 min, da se pripelje. In se smejm. Nekatere stvari se res ne spremenijo. :) In že zbudiva psa, ki se me ne spomne in vse domače in to je to. Na cilju sem. Game over. Back to reality! :)

Skratka to je to od potovanja. Sedaj bodo spet sledile dolgočasne zgodbe iz vsakdanjika. Še prej pa o vseh spremembah, ki jih noben ni opazil, meni se pa zdijo precej kul! Vesela sem, da se je v Kranju nekaj stvari spremenilo, za katere sem mislila, da se nikoli ne bodo!! Več o tem pa v naslednji objavi!

Lepo je bit doma. In začuda mi je še vedno super! :)

Hvala vsem za pozornost :D

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: trippin' Asia! 2010/11

Odzivi

welcome home
je blo fino brat za intermezzo med potovanji od nekoga ki uživa v Aziji :)
lp

e maleno moje, jaz sem neizmerno vesela, da si srečno prišla domov.

Še na veliko poti :)

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije