header image

velika modrina in tihi dan

Objavil: dzikii | 8.03.2011 | Brez komentarjev |

Dnevi norijo.. dez se vsuje vsak dan za nekaj ur.. Indonezija. Soncnih zahodov ne gledam vec.. soncnih vzhodov nikoli ne ulovim, prehitro gredo mimo mene. Tempo potovanja se je prevesil v lezerno menjavanje destinacij, brez resnih ciljev in je sedaj namenjen samo se uzivanciji. V teh dobrih petih mesecih se je zgodilo toliko, da me nic vec ne preseneti, zato se sedaj samo se prepuscam toku, kamorkoli me ze odnese. Saj ne, da bi prej nekaj na polno nacrtovala, ampak sedaj pa ne nacrtujem nicesar vec. :) Spet sem na zacetku – v Kuti. In to z razlogom. Eden je se malo surfanja, drug razlog se mi pa vsak dan zdi bolj smesen.

Koncala sem na Gilijih. Torej 28. marca sem dobila svoj PADI certifikat za potapljanje. Nisem sla na nocni potop, ker sem se odlocil, da mogoce bi pa kaksno novo izkusnjo pustila se za kdaj drugic – toliko stvari, kot sem jih v teh mesecih pridobila, je tezko dojeti.. in dodati se eno v to vreco spominov, bi bilo malo prevec. Ne zelim, da se kaj izgubi med vso to saro slik in okusov in vonjev in obcutkov. Ko pridem domov, bom moralitak vse posprviti v neke predalcke v spominu – kje kaj, katera drava, kako je ze bilo. Veliko dela in se vec sanjarjenja in podozivljanja trenutkov – si predstavljam. Ze nekaj dni nazaj se mi je zgodilo to, kar se verjetno vsakemu popotniku – ko ti nekdo rece : in kako je bilo? Obnemis. Ker nims kaj povedati, ker ne ves, kje bi zacel, kaj bi poudaril, noces da se kaj izgubi, noces da zveni brezveze, sploh ti pa ni do tega, da je ta pogovor samo neko masilo za tisino. In sem zacela nekaj govoriti in na hitro koncala, ker je bilo brezveze – ni besed, da bi jih prav postavila in bi lahko opisale vse kar se je zgodilo. Dramatiziram? Mogoce. Pocasi se bom zacela pocutiti bolj prazno, kot pred zacetkom potovanja. Jaded je odlicna angleska beseda, ki opise vse, kar se sedaj z mano dogaja. No da se raje osredotocim na tisto, kar vas zanima. Kaj se dogaja na tej strani poloble.

Sej ne vem, ce sem ze poudarila da sem na JUZNI polobli. In jaaaaa – tu se voda vrti v nasprotno smer kot doma, ko gre v odtok. Ha – smesno s cim se ukvarjam a? :) Jap jap jap. Indonezija se prazni odvecne vode, ki se nabira nad morjem, tako da dezuje vsak dan – vceraj recimo sem dozivela elektricno nevihto – bilo je rahlo do pretezno srhljivo, a vseeno zabvno. Pridem kasneje se nazaj. Skratka.. Giliji! Za moj okus spet prevec opevani, seveda sem po vseh pripovedovanjih, priporocilih, pisarijah in ne vem kaj se vse, svoja pricakovanja dvignila strmo navzgor. Ko me je ladjica odlozila na obali, sem bila rahlo zmedena. A to je ta raj? Kje? Ja ok tukrizna voda, kje je pa plaza? Kje je pa mir. No ok, sla sem na najbolj obljuden otok – Trawangan, amapk vseeno.. Edino kar je bilo kul, je to, da je bil dini hrusc, ki si ga slisal prihajal z obale (motorji ladij) in petelini. Petelini. Zascitni znak vsake ulice na Baliju. Nisem se bil v mestu, kjer ne bi nabijali od 4h do 8h zvecer. In zjutraj so seveda najbolj glasni.

En dan s kolesom okoli. Ni velik otok, je pa veliko mivke po tleh, tako da to malo upocasnjuje premiaknje. Ampak plaze okoli otoka pa tudi niso ravno kul, ker so vse nasmetene z naplavinami in zelo zelo kratke. Kjer so lepe  imas pa za seboj kafic, kjer te gleda 20 ljudi, medtem ko jedo kosilo ali skrajo pivo. :) Naslednji dan pa ze tecaj potapljanja, ki me je zaposloval cele tri dni in me silil v zgodnje budnice :) Ampak se je splacalo, to je bilo TOP!! ta obcutek brezteznosti, spoznavanja kaj tvoje telo premore, kako reguliras globino z izdigi in vdihi.. ko poslusas samo svoje dihanje in cutis utrip srca in te nosi tok in vmes plavajo ribice in gledas koralne grebene in kako imajo cela mala mesta te ribe, raki, hobotnice in spuzve in korale in vse kar se raste na teh grebenckih. In potem ko si ze tako zatopljen v svet pod sabo, se slucajno obrnes gor in vidis da nad tabo plava cela jata srebrnih ribic in na drugem koncu jata crnih ribic in nekje vmes pride se kaka malo vecja cudno igledajoca in potem priplava lezerno mimo se ena ogromna zelva in ze si v zelvjem mestu, kjer se hranijo in plavajo malo gor po zrak in spet dol in te cisto zaokupirajo in med tem ne opazis, da te je tok ze odnesel nekam stran.. in potem spet pogeldas gor in vidis turkizno zeleno vodo in sonc, ki pridira skoznjo in svoje mehurcke zraka, ki si ga ravno izpustil, kako prodirajo skozi vodo na povrsje.. Sanjsko. Vredno vsakega centa. In potem pogedas malo globinomer in koliko zraka ti je ostalo in vidis, da bo kmalu konec zabave, ker ima tvoj kolega se manj zraka na razpolago kot ti.. in potem je ze cas, da se spet povzpnemo na coln in nazaj na obalo. Cas tece drugace pod vodo, sem prepricana. Vse se dogaja v slowmotionu. Tvoji gibi, tvoje dihanje, tvoje percepiranje. Velika modrina.

Potem je sledil moj osebni dan – stranje za eno leto. Pospremila sem ga z enim pivom in veliko rumkole, dokler nisem gledala samo se na en uc – potem sem se malo pogledala kaj se dogaja na internetu in zakljucila dan. Ni bilo velike feste, samo jaz in moj kolega Lee, ki je rahlo dolgocasen kompanjon. Nisva se veliko pogovarjala, sva pa veliko pila :)) hahahaha.. Sem pa prvic praznovala svoj RD v kratkih rokavih, z veliko mero deodoranta in velikimi kolicinami sladoleda, namesto torte. Malo plazice, kupila sem si neumno darilce, potem dobila se zastonj zapestnico od prijaznega prodajalca drugih zapestnic, ker sem mu omenila da imam rojstni dan. In potem se par cestitk mojih prijateljev v internet placu in bilo je zabavno. Ne rabim dodajat, da mi nihce ni verjel, da jih dejansko stejem precej vec kot 19.. :D hahahaha vedno ista zgodba :D Hvala vsem, ki ste me razveselili s smsjem – kul obcutek, ko zvoncklja telefon tisoce kilometrov stran in ti pove, da se je nekdo spet spomnil nate :)

Potem sva bili pa ze na zvezi s Saro Iso! Kdor je zacel blog spreljat pred kratkim oz. je ze pozabil – Saro Iso sem spoznala v Bangkoku, z njo nadaljevala vso pot cez Laos, kjer sva se potem locili – jaz v Vietnam, ona pa nazaj na Tajsko in potem – v New York. V Indonezijo je prisla par dni za mano in edino logicno je bilo, da se nekje spet srecava in zaokroziva to najino zgodbo :) Dobili sva se na otoku Nusa Lembongan (slabo uro stran od Balija). Tja je prispela s se dvema priujateljema, s katerima so nakljucno ugotovili, da bodo tam ob istem casu – Luka in Maja. Skupaj smo preziveli stiri dni. Vmes se je zgodil se nadvse zanimiv praznik. 4.3. so imeli hindujci praznik odganjanja slabih duhov ali nekaj podobnega – kar pomeni, da ze mesec prej ustvarjajo neke ogromne lutke iz papirja imenovane ugho ugho ali nekaj takega. Nakar sledi procesija, kjer te lutke furajo gor in dol po cesti in se nadvse zabavjo, vmes se dogaja se tekmovanje, kdo je naredil najhujso lutko, vse to spremlja glasna muzika in zvoncki in bobencki in bakle in vsaka generacija ima svojo lutko.. noro. Dez je lil kot za stavo, ampak to nikakor ni ohromilo zabave. Vse je bilo noro.

Naslednji dan – bila je sobota, pa je sledil nypi (mogoce narobe zapisano ime) – praznik, ko nihce ne sme iz hise. Vkljucno s turisti. Torej smo bili zaporniki znotraj vrta, kjer smo imeli, na sreco, se bazen. Bazen se mi je, ko sem iskala prenocisce zdel najmanj privlacna zadeva v gesthousu, amapk kmalu smo dojeli, da je bil bistvenega pomena. Tako smo silent day, kot ga imenujejo, preziveli namakajoc se v bazenu, na vrtu z odprtimi vrati, skozi katera nihce ni smel stopiti. Jedli in pili za smesno nizko ceno in se zabavali. Silent day je namenjen temu, da vsi ostanejo doma, odklopijo elektriko, ugasnejo vodo in tako prepicajo duhove, da ni nikogar v mestu, zato gredo zli duhovi stran. Ker jim je dolgcas ali kaj. Vmes po ulicah hodijo varnostniki, ki te, ce te dobijo, lhko posljejo tudi v zapor. Zanimivo. Super izkusnja, meni ni manjkalo nic. :) No malo motoce je bilo, da ni bilo vode, kar pomeni da ni tusa in se bolj pomembno, da stranisce ne dela. :)) Ampak tudi za to smo nasli resitev, cim se je zacel naliv :D

Naslednji dan je bil pa prelomen. Ker sem prvic vozila motor. Ja, pri teh letih! :)) Ce si prisiljen, bos to naredil. Se vedno ne vem kako sem privolila tako gldko v to, ker sem kmalu ko smo zavili z glavne ceste ugotovila, da je cesta bolj makedam in da je to pravi poligon za zacetnike – sem se naucila veliko novih spretnosti. Predvsem pa videla ogromno zadev – sploh pa lepih plaz. In mangrove!! :D Na zacetku sicer nisem uzivala.. amapk vceraj in danes je bil pa pravi uzitek.. Scooterji so zakon. Razmislajm, da si omislim to namesto avta :D Defenitivno bo ceneje.. :))

Zdaj sem pa spet na zacetku. Pocutim se kot doma. Kuta. Prisla v guesthouse, kejr sem dva dni nazaj rezervirala sobo in kjer sem prej zivela z Joelom. Kot da bi prisla domov. Poznam ulice, poznam ljudi, poznam mesto. V najvecji vrocini sem se zatekla k internetu.. potem grem pa na plazo pogledat kako proslavlja RD moj prijatelj Johnatan – lokalec, s katerim sva hengala zadnjic, ko sem bila v Kuti in mi je dal par surferskih napotkov.. :) Model je srecal tudi Saro in se takoj spomnil mene in tega, da imam rojstni dan.. baje se je se sekiral, ker bi mi verjetno moral dati kako darilce pa me ni.. :D zabavno.. prisrcno.. cez kako uro dve se napotim na plazo, ko bodo valovi spet v moji formi.. :D

Lombok sem spustila. Premalo casa za tako velik otok. Vem pa, da se bom v Indonezijo sigurno vrnila, ker je tako ogromna, da potrbujes vsaj 2 meseca da jo povrsno obdelas. V tem casu sem spoznala se par ljudi, s katerimi se dobim jutri v Kuti na pivu ali dveh. Vmes sem se zabavala se z anglezem, ki mi je kazal najbolj nore trike s kartami (dva od njih sem pogruntala in ni bil zadovoljen), je bilo pa zabavno. Vmes sem uspela skoraj sprazniti rakijo, ki mi jo je ati dobrosrcno odstopil – in to seveda s Slovenci in Svicarji. ehehee.. pol decija, kar je je se ostalo pa sem podarila Luku.. sama je ne bom srkala..

Uzivanje se zadnje dni na juzni polobli.. pocasi, amapk zelo pocasi se premikam blizje domu.. Ravno se dosti casa imam, da se sestavim in razmislim o vsem kar se je zgodilo. Grobo popredalckam stvari.. pregledam slikice. In se prepustim se zadnjim dnem sanjarjenja.. Pocasi ratujem sentimentalna..

Slikic ne bo, ker nimam energije, da cakam, da se nalozijo.. drugic.

Uzivejte!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: trippin' Asia! 2010/11

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije