header image

daydreams they seem so far over.. and i don’t have the patience

Objavil: dzikii | 23.02.2011 | 8 Komentarjev |

Celo noc je dezevalo. Jutro je bilo oblacno, sprano, neprijazno. Na ulicah so bile crne luze. In z Joelom sva cakala na prvi prosti taksi. Ura je bila 7 zjutraj. Ena izmed bolj zgodnjih budnic tega tripa.

Bali obozujem.  Ne vem ali zaradi super druzbe ali zaradi ljudi, surfanja, karaok, vsakdanjih malih daritev bogovom, mogoce zaradi sproscene scene ali pa rizevih polj v notranjosti otoka. Bali je kul. Defenitivno super zakljucek neverjetnh dogodivscin zadnjih mesecev. Zna bti, da postajam malo melanholicna – sama misel na to, da se bliza konec te odisejade, da prihaja realnost vsakdana nazaj v moj dnevn ritem, da ne bo vec vsak dan nekaj novega, me malo mori. Pa da se raje osredotocim na vse nore stvari, ki so se zgodle v zadnjih desetih dneh.

Ok koncala sem z mojim euforcnim surfarskim dnem. Ja, naslednje jutro so bile moje noge tako zapecene, da je sama misel na to, da bi se prikazala na soncu ob 12h, boleca. Ker sva z Joelom vec kot ocitno pretiravala s cakanjem na dobre valove prakticno od 11-19h, je bilo jutro prevec bolece, da bi se takoj lotila se enega takega podviga. Ker so naju pregnali is kul guesthousa (nisva imela rezervacije), sva nasla neko luknjo, ki je na prvi pogled izgledala super za ceno, ki so jo ponudili, a sva kmalu ugotovila, da so najini sostanovalci tudi scurki, kasneje sem ugotovila, da to niso bili edini zoo naseljenci v sobi… Ker nama ni bilo do surfanja in se manj do prezivljanja se enega dneva v tisti luknji, sva na hitro nardila plan – odlicen dan za raziskovanje Balija – na motroju. V eni uri sva pojedla zajtrk, si sposodila motor, spakirala stvari v Joelov miniaturni nahrbtnik in odvecno prtljago pustila v prejsnjem hotelu. Gremo!! Kompas in zemljevid in via vzhod!

Kdorkoli je rekel, da so ceste na Baliju katastrofalne, ne vem kje je bil. Pot ob obali je bila cudovita. Ceste take kot doma, razgled pa dihjemajoc. Prva postaja je bil zaselek Amed. To sta mi svetovala Finca, se ko sem bila v Maleziji, zato je bil to kar logicen cilj za tisti dan. Teh nekih 40 km sva prevozila v nekaj vec kot 4 urah. Voznja je bila fantasticna. Cim sva se oddaljila od obale, se je scena spremenila. Ko sva se peljala po zaselkih, obdanih z rizevimi polji in palmami ob cesti, sva bila mali atrakciji – otroc so tekli za nama, nama mahali, vmes smo si se izmenjal high5 pozdrave in vsi bil super zadovoljni. Ob morju sva videla katamarane, ki so cakali bog ve koga na plazi. Pa vso to bujno vegetacijo. Mah, brezveze – to je bila prava hrana za duso. Veter in rizeva polja in nesteto nasmejanih obrazov.

Ko sva koncno prispela v Amed sem bila rahlo presenecena – vse kar ta vas je, je obala, ki se vije in vije n je polna zalvov s katamarani – ob cesti pa so guesthousei, ki so vecinoma neke fancy vile za bogatejse ljudi. Najdeva prenocisce za 10$ po glavi – kar je absoluto najbvec kar sem dala za prenocisce – in se sama sebi reziva, ker sva v nekem ogromnem apartmaju z ogomno kopalnico in vse igleda kot da je pripravljeno za mladoporocence. Preostanek dneva sva se smejala, ker sva se pocutila kot da sva oropala banko in si privoscila pocitnice. Po tisti katastrofalni sobi v Kuti je bila tole grascina. Skratka. Proti veceru opazim, da so me ocitno napadli komarji. Ceprav je zgledalo precej sumljivo, ker nikjer ni bilo komarjev, moji “piki” pa so se pojavljali  brez pravega razloga. Na hrbtu, po rokah in na spodnjem delu hrbta in prstih na roki. Svasta. Nekako tako kot sem spala – samo tam, kjer majica ni prekrivala koze. Po kakem dnevu, sva bila  enotna – bedbugs. Verjetno. Ogabno, a na sreco razen nagravznega srbenja, nenevarno. Imam pa lepe rdece pike se vedno na hrbtu. Zjutraj se zbudim, da preverim ali je soncni vzhod res tako spektakularen kot ga omenjajo – oblacno. Super, se tri ure spanja. Ko se koncno poberem iz postelje in si krtacim zobe na verandi s pogeldom na neskoncno morje, vidim v daljavi nekaj cudnega. “Hej Joel, a so to delfini?” Jap. DELFiNCKI! Sicer skoraj predalec, da bi jih lahko defenitivno takoj prepoznala, ampak ja, prava mala kolonija delfinov. Uau. Cisto sem bila pomehkuzena. Deelfiiinckii :) Da ne dolgovezim, popakirava in greva se na en mali snorkling – takoj pod guesthouseom je baje neka razbitina male japonske ribiske ladje. Super snokling – ogromno rib – vsi prijatelji malega Nema so bili na kupu -plus razbitina. Kul. Za pol ure snorklanja. Potem pa naprej na pot.

Naslednja postaja Lovina. Malo obmorsko mestece. Ki se ze razvija v turisticno meko. Spet kul prenocsce, tokrat sva se izpogajala za dobro ceno, in greva se malo okoli. V tem mestu lahko pocnes svasta – seveda vse ima svojo ceno, med druigm tudi opazovanje delfinov zgodaj zjutraj. Ker mi cena ne disi, se manj pa zgodnja ura (6h zjutraj) se odlociva, da greva raje na peceno racko in malo pokruzava po mestu. Zjutraj pa naprej.

Naslednja postaja Ubud. Opevano mesto. Sedaj znano po tem, da je pistaeljica Elisabeth Gilbert tam prezivela 4 mesece in potem napisala uspesnco Jej, moli, ljubi. S poudarkom na ljubi. In kar pise v Loonely palnetu je res – celo mesto je prepljavljeno z “neodvisnimi” zenskami, ki v nekem zasanjanem koroaku hodijo po mestu in iscejo svojega Filipa al karkoli je bil tisti model. Smesno. Mesto je pa fenomenalno. Rahlo prevec turisticno za moj okus – kar je tako kul na njem je njegova posvetitev umetnosti. Povsod sami umetniki, umetniske galerije, slikarije, rezbarije.. noro. Lepo lepo lepo. Samo prevec naguzvano s turisti. Skoraj sem kupila neko sliko, v katero sem se zaljubila na prvi pogeld in bi jo skoraj kupla po smesno nizki ceni, ampak sem razmislila o tem, ali hocem 1.5 x 1.5 m veliko sliko (ok saj jo zrolajo v rolo pa vseeno) prevazati okoli se nekaj tednov. Odgovor je ne. :) Gremo naprej. Dva dni bezljanja po Ubudovih ulicah in furanja z motorckom, strmenja v precudovita rizeva polja in ze je cas, da piciva naprej. Nazaj, pravzaprav. V Kuto. Joel hoce surfati in glede na to, da gre cez teden dni nazaj v Kanado, sem cisto za to, da piciva nazaj. Najin hotel je zaseden zato najdeva drugega. To je bil jackpot. Totalna oaza sredi Kute.

Kuta je po vsej verejtnosti najboj turisticno mesto na Baliju. Prvic zato, ker ima letalisce za vogalom glavne ulice in drugic zaradi svojih valov in odsotnosti koralnega grevena, kar jo dela meko za nadobudne ucence surfanja (jap tut meni se dopade zato). Drugace pa razen prenatrpanih ulic s prodajalnicami spominkov in surfarskimi trgovinami ne ponuja prav veliko. Mi je pa simpaticna zaradi same kulture hinduizma tle. Ko hodis po ozkih ulickah in se spotaknes na tistih malih daritvah bogvedi kateremu bogu. In povsod so barve in plocniki posuti s kamencki z vzorci. In najboljse od vsega – odkrila sem dobro in mega poceni restavracijo :) Juheeej :) Ja pa zarad surfanja sem navdusena nad njo.  Cepravje voda trenutno nagravzna – ker se koncuje mokra sezona prihajajo na obalo razni kosi palm in plasticne vrecke in smeti in fuj fuj fuj. Tko da ni tako prijetno se med vso to umazanijo borit se z valo, medtem ko se ti plasticne vrecke obesajo po rokah in zapletajo v vrvico na nogi. Ampak ok – se potrpi. Ce ne se gre pa ven.  :)

Amm.. kaj sem ze hotla povedat. Aha.. nocno zivljenje v Kuti. Katastrofa – sama pijanka je tle okol ko se enkrat tema nardi. Tipicno azijsko mesto s turisti. Povsod pijanci in azijske spremljevalke. Z Joelom sva sla en dan mal sceno scekirat – koncala sva na karaokah z zivim bendom :) Blo prevec zabavno. Pet ljudi pod odrom, cel bend in midva, ki pojeva. In potem se scena zamenja in mi pod odrom in drugi pojejo. Vecina folk je bla itak tako pijana da so bolj brundali kot ne.  Zabavno, ce si pijan, ce si pa na meji med dobro voljo in treznostjo je pa rahlo strasljivo :) Skratka super vecer.

Amm vmes ne vem kaj se je kej pretresljivega dogajal.. Aha, ja sva hotela it na jug se mal pogledat, pa sva ugotovila da je vse 20min stran z motorjem in grdo. Tko da sva se se isti dan vrnila nazaj v Kuto. No mogoce naju je Nusa dua tako zamorila s svojimi velikimi kompleksi za bogatune, da je Ulu watu samo svignil mimo naju in potem se nisva niti ubadala z drugimi prelepimi plazami. Ko enkrat pade morala.. Tako sva se vrnila v Kuto. In potem sva surfala in surfala. Jaz malo manj, ker so bili valovi na case prav brutalni.

Uhh, dva dni nazaj sem koncno srecala se zadnja dva clana moje vietnamske druzine – Beth in Andres sta prisla v Kuto za par ur preden sta odletela proti Kuala lumpurju in od tam nazaj domov. Imeli smo kul vecer – druzba je bla nekam utrujena od cele poti od Lomboka do Kute, zato nismo nekaj prevec rajali. Je bilo pa lepo videti spet njune obraze in malo pokramljati. Andres se je zapalil za plan, da se dobiva pri Alex (nemka iz Vietnama) v Minhnu.. tako da se verjetno spet vidiva v Evropi. Zakon!

Z Joelom sva potem nadaljevala najin pohod po Kuti in pristala v malem lokalcku v najini ulicki, kjer smo se zabavli z nekim avsatralcem in enim timorcem se kako uro ali dve, dokler slike niso postale motne.. potem pa spat. Jutri je Joelov zadnji dan na poti.

Model je bil rahlo zamorjen zadnja dva dneva.. Malo melanholicen. Sva hotela za zadnjo vecerjo imet jastoga – pa jih je zmanjkalo. to je blo tut mal depresicno. Tko da sva napadla skapme. Potem sva sla pa se v nakupovalni cenetr po TORTO! Joel si je zelel ogromno torto za zadnji dan – niso imeli zato sva nabrala vsak 3 kose torte. Kako nespametna odlocitev. Joelu je bilo slabo. Jaz sem pojedla kos in pol :) hahaha.. potem pa pakiranje in bedenje do 3h zjutraj. Padla je ideja da bi mi koncno prepirasal nos, ker sva dan prej kupila uhan za v nos. Ampak nekako se nacrt ni uresnicil – ena nora zadeva na teden je bila prevec nora. Zato sem noro zadevo naredila danes. Ne nisem si prepirsala nosu :)

Skratka. Greva zadremat za 2 uri. Potem pa taksi in pospremim Joela na letalisce. Malce zgubljen je zgledal. Upam, da ne bom jest tako zamojrena, ko bom mogla domov. Verjetno bom. Vseeno. Se eno kul prijateljstvo se bo nadaljevalo na facebooku. To je to kar ostane od teh potovanj. Facebook. Virtualna resnicnost.

Ko sem setala nazaj proti guesthousu so ljudje sele odpirali svoje prodajalne. Mesto je bilo se vedno mirno in tiho. Se petelini se niso oglasali danes. Ocitno jih je pregnal dez. Daritve so bile se vcerajsnje. GRem spat. Cel dan je bil oblacen. Odlicen dan za nacrtovanje novih poti. Grem dolocit zadnji datum. Grem kupit karto za Gillijeve otocke. Grem spet odpret Lonely planet, da nardim mali nacrt poti. Se ustavim se v mali trgovinici z lesenimi skulpturami in si kupim kipec, ki si ga ze dolgo ogledujem. Postanem sentimentalna. Grem na internet.

Kamlu bo vsega konec in se vedno ne morem verjeti, da se je vse skupaj odvilo tako hitro. Ampak po pravici povedano, moje srce ne zastane vec na vsakem drugem koraku, moja domisljija ne podivja za vsakim vogalom, ko se odpre nov pogled na fantasticno pokrajino. Tu sem se ze adaptirala. Mogoce rabim spet eno brco realnosti, da zacnem ceniti vse, kar se mi je zgodilo na tej poti! Vsekakor pa imam nov plan. In to je osvezujoce.

Novice iz domacih logov niso ravno spektakularno dobre, zato zhtevajo se plan B. In sedaj imam plan B. Ampak pred tem skocim se na Gillije, Lombok, v Minhen in potem s slovenskimi zeleznicami do doma. Do takrat pa se kaka objava ali dve!

TO FREEDOM!

p.s.: Anja cestitam za diplomo! Ponosna nate!! :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Zapisano pod: trippin' Asia! 2010/11

Odzivi

hvalaaa! :) hehe, a še nis obupala nad pirsingom? :P

Hočemo fotke! :)

Ja, Bali je zakon, zelo lepo. Si pa pozabila povedati, kako umazano je morje. Mi smo bili v Kuti oz. okolici, v kompleksu Patra Bali in se ni dalo kopat v morju. To bodo še morali pogruntat, da je treba začet s čiščenjem.

Sicer pa lepo, zanimivo, kot v nekem drugem svetu.

LP

“Zato sem noro zadevo naredila danes. Ne nisem si prepirsala nosu :)”
a pol je desc šu dam z nasmeškam na ustih, lepa lepa (:

to freedom
uživej tamala! telih pol leta je švignilo mimo.. ko se vrneš bo že pomlad, kar je pa vzpodbudno, ne? ;)

lutalice, a kje so slikice !

ANJA: ne!! :)

KOMENTART: ne morem razbrat iz maila – a midva se osebno poznava drugace, ker zdej me pa res zanima :) slikc se mi ne da gor limat vec, ker mi je tut zmanjkalo prostora na google racunu – ko pridem domou :)

NIVES: nisi pozorno brala :D

MARE: a sam o tem razmislas? :P

ZUZA: glej da me ne pozabis pobrat na postaji :)

MAMI: bos doma slikce gledala :P

Ne, se ne. Enkrat je bil link do bloga na prvi strani siola in ker so mi tisti deli sveta precej pri srcu, sem tuintam poklikal na blog in fotke, malo za nostalgijo pa za pobeg iz tukajšnje zimske sivine. V indoneziji pa še nisem bil, me pa zanima, kako zgleda val :).

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije