header image

ko se ene sanje postanejo resnicnost – potovanje pa se vedno traja

Objavil: dzikii | 11.02.2011 | 2 Komentarjev |

Bangkok sem se enkrat zakljucila v stilu. Bilo je nepozabno, noro, vseelo snidenje s clanom iz moje vietnamske familije, koncno nova zival na meniju in se eno slovo. Jutro se je nadaljevalo z norim roadtripom – nazaj na zacetek mojega potovanja, nepricakovanim mini zapletom. Nov zacetek konca mojega potovanja. In uresnicitev se enih sanj.

Ok. Joel je zjutraj odsel na roatrip z neko Tajko, ki jo je srecal dva meseca prej. Tim in jaz sva prezivljala se zadnje ure pred njegovim ododom na Ko Tao. Ko sva se poslovla, sem odsla na internet in nakracala zadnjo objavo. Super, se en edninski dan v velikem mestu. Malo pohajkovanja, nabavim dve majici, ki mi primanjkujeta v garderobi, se malo nakupovanja daril in nekako zapravim dan. Zvecer naj bi se dobila z Yamilom – eden od mojih argentinskh prijateljev, del moje vetnamske druzine. Sporocila sem mu kje se nahajam, stevlko sobe in vse, in upala, da bo prisel ob dogovorjeni uri. Cisto iz nekega nepojasnjenega razloga,  se odlocim, da grem eno uro prej do svojega hotelcka in si sprintam letalsko karto za Bali. Vmes se poklepetam s slovencema, ki sta v istem hotelu in hocem printat zadevo – pa ne znam nastimat da je samo crno belo, ker je vse v tajskem jetiku. V trenutku ko se obrnem, da vprasam modela, kako pa kaj, slisim, da na recepciji nekdo sprasuje po meni in stevilki moje sobe. Ne morem verjeti – cisto nakljucje, Yamil je prisel eno uro prej in tocno takrat, ko sem se sama napotila do recepcije. Ne znam povedat kako kul je obcutek, srecati po 5ih tednih cloveka, s katerim si delita spomin na super drzavo kot je Vietnam. Oba sva bila vesela kot mala otroka. Se preden je odlozil stvari v moji sobi sva se vsedla ob Changu (super duper tajsko pivo) in blebetala dolgi dve uri. Potem sva rekla, da je mogoce cas, da piciva kej pojest in malo po Khao Sanu. In sva sla. Pivo in pivo in hrana in dolgo gobcanje. In greva pogledat kaki so kaj klubi po Khao sanu, ker on ni bil kaj dosti v Bangkoku prej. Pa so povsod damo Tajci, ki se takoj zapricajo z nama. Ampak, pejva midva raj se mal na ulico pogledat. In vidiva modela, ki prodaja kobilice in scurke in male crve. In trenutek je bil pravi. Ne vem zakaj, ampak v tistem momentu se mi te zadeve niso gnusile. Niti malo ne. Tisti moment je bil pravi, da poskusim se te male znacilnosti JV Azije. Yamil jih tut se ni probal – dejva! Kobilice. Ostalo mi ni ravno disalo. Se nadilava za kul ceno in par slikc in hoceva pogrickat zadevo. Ko prideta dve zidinji in sta csto navduseni nad tem – se jima gabi, amapk bi radi posneli zadevo. In potem sva pred kamero pojedla te kobilce in se na vso moc zabavala. Res je bil pravi moment. Dve sva dala se zidinjama – ki sta samo pozirali – naredimo par slikc in obe z ogabo na obrazu vrzeta kobilici na tla. In se zahvalta in gremo. Z Yamilom navdusena nad novo izkusnjo vidiva da se je ura nekako premaknila na 3 zjutraj. Oba zacudena, kam je zletel cas, piciva spat. Zjutraj se zadnji skupni zajtrk in kava in se posloviva – tokrat zares, tokrat zadnjic in upava, da se kdaj spet vidva – ce ne v Argentini pa v Evropi. Salud Yamil! Super je bilo s tabo prezivet zadnji Bangkoski vecer!!

In ze sem na tuk-tuku na poti do zelezniske postaje!! Z Joelom sva, preden je sel na svojo odisejado,  kupila karti za vlak do Hat Yaia – hotela sva priti do Malezije, pa so bile vse karte zaradi kitajskega novega leta, ki traja vse do 17. februarja, zabukirane. Pa sva probala sreco – prideva nekam blizu meje in potem naprej kakorkoli ze. Jaz sem vmes kupila letalske karte. Seveda sem tako naivna oz. toliko zaupam folku, da sem pozabila Joelu reci, naj mi da denar za karto v naprej. Tako sem kupla karto za cloveka, ki ga poznam neke 3 tedne, ki ni bila ravno vredna drobizka, ne da bi od njega prejela en sam dolar. Na nek cuden scenarij, da se model mogoce ne bi pojabil na zelzniski postaji ob doloceni uri, sem pomislila sele naslednji dan zvecer. In od tistega trenutka sem se sama sebi zdela blazno neumna in naivna. Ampak, sem nekako verjela, da me model ne bi zaj.., zgleda kul decko, tko da se verjetno ni pretvarjal vse te dni. In se ni! Jeeee. Pridem na zeleznico in me ze caka tam. Takoj obnoviva svoje vikend dogodivscine in ze sediva na vlaku, ki se ustavlja vaske 3 minutke – ta pot bo dolga. Ta pot se je zacela ob 13h n koncala ob 8:30 naslednjega dne. Z dveinpolurno zamudo. :)

Prispeva v Hat Yai – mesto nekaj deset kilometrov stran od meje z Malezijo. Super probejva ujet naslednji vlak ali pa avtobus. Stop. Vse je ze zabukirano – itajsko novo leto. Tako sva obticala v mestu, ki ne nudi nic drugega, razen KFC, McDonaldsa in Burger Kinga in nekaj cudnih lokalnih restavracij. Iz samega dolgcasa pohajkujeva od seveneleven na hot dog do sladoleda v McDonaldsu in na hamburger v KFC in nazaj v sobo in malo po mestu in nekako ubijeva ta dan. Vmes nama iz dolgcasa pridejo se traparije na misel  kaj pa ce bi si nekej prepirsala? Joel si je kako leto dve nazaj sam prepirsal obrv, precej uspesno. Kaj pa ce bi si koncno privoscila zastonj luknjo v nosu? Po temeljitem razmisleku in neuspehu pri iskanju primernega uhana, opustiva tudi to misel. Zakljuciva dan. Jutri naprej v Kuala lumpur.

Ta avtobus je bil zadetek v polno – dobiva prva sedeza v zgornjem nadstropju – prostora vec kot prevec, ragled fenomenalen in preckanje meje skoraj prijetno. Super se nama je izslo. Le da so naju odlozili dalec od cenrta, tako da sva potem porabial se nekaj dolarjev da sva prisla s taksijem do Petronas towersov – da narediva v petih minutah, kolikor naju caka taksst, se nocne posnetke Petronasov, se enkrat lepo presenecenje – sem vedela, da se bom defenitivno se vrnila v KL. :) In potem piciva na avtobusno postajo in ujameva cisto zadnji avtobus za na glavno letalisce. Ker sva prevec kul, da bi spala v KL, greva spat direktno na letalisce. Imava visece mreze in sva pripravljena, da jih nekje na skrivaj obesiva. Ha ha ha – na letaliscu ni skrivnih prostorov :) Z razlogom, ocitno. :)

Po precej neudobnem spancu na klopeh, kjer se nama pridruzijo se muslimanske zenske in ostali malezijski potniki, ugotoviva, da vsi hodijo okoli z istimi kartoni riza in kavo. Hmmm.. moj gorenjski nos kmalu najde zastonj hrano. Zajtrk? Absolutno. Pikanten riz in kuhano jajce, neki slatkisi in tajski caj z mlekom. Dobro jutro Kuala lumpur! Najdeva se super masazne stole za 3 minutni odmor, za par centkov in ze sva na naslednjem avtobusu, ki naju odpelje iz glavnega letalisca na drug terminal. Ura je 10 zjutraj. Let sledi ob 16:25.

Casa ogromno. Greva v McDonalds na poceni sladoled, kjer se zasediva za dve uri in si lakirava nohte in kracava po rokah, dokler se nama ne zdi vse skupaj tako groteskno, da piciva na prkrisce igrat shutllecock – vietnamska zadeva – gleda kot pero na nekih fedrh. Igra se z brcanjem – neka posebna tehnika, ki je itak ne obvladava. Zato se nama vsi smejijo, je pa zabavno. In sva ubila par deset minut. Zunaj je bilo prekleto soparno.

Koncno se je tudi zacelo vkrcavanje na avion. Zanimiva izkusnja. Precej drgace, kot sem si predstavljala. Voznja nic posebnega. Spim 2 uri in se premetavam se eno. In koncno se spustijo kolesa in pristanemo – na BALIJU!! Naj se konec potovanja zacne. V stilu. Kaj bova pocela v Kuti (prvo in najbolj turisticno mesto ob letaliscu)? SURFALA!!!!

Na Baliju dezuje. Ne dezuje. Lije. Najdeva taksi, ki naju odpelje na najbolj turisticen predel. Isceva sobo – precej neuspesno. Vse je asedeno ali drago. Zalutava v neko ulicko, kjer se za nekem mini sankom zadrzejjo avstralci. “Kaj je zdej, zakaj poklapana isceva sobo v dezju? Pridita rajs na zastonj shot margerite!” Odlcno. Zakaj pa ne. Spijeva margerito, dobiva nekaj napotkov in ze sva na dezju in najdeva sobo za 6$ po glav. Za dve noci bo uredu. Pozno je. Greva jest in na internet in spat. Zjutraj dobiva zastonj zajtrk in greva se vedno utrujena od vsega roadtripa do Balija nazaj spat. Zbudiva se spet ob 15h in greva na plazo. Vroce je za popi.. Joel hoce surfat. Jest sem se malo skepticna, ker si nocem razbliniti svojih sanj na dan, ko se mi nic ne da, se najmanj pa premetavati v valovih. Model gre surfat, jest hengam na plazici, kjer me prodajalc raznoraznih stvri obletavajo. Usmilim se gospe, ki bi mi rada naredila footscrub. Ja moji podplat res potrebujejo temeljito ciscenje in skrabanje, zato ji dam smesno nizko ceno, da me pusti pri miru in potem gospa dejansko iz zacetnih norih 30$ spuca moje noge za 2$. Sama je hotla :) Vmes me se obletavajo indonezijci, ki so prisli za en dan na Bali  – studenje religije iz Yogjakarte, ki se vsi po vsti hocejo slikat z mano in Joelom. Mislim, da sem pozirala 6 razlicnim fotoaparatom. Potem se se malo pomenimo v njihovi polomljeni anglescini, s presenetljivo dobrim angleskim naglasom. En je sel v resno debato o studiranju v evorpi in sprasevanju, zakaj hocemo belci biti temni in zakaj oni hocejo biti beli. Zanimivo in zabavno. Joelu gre surfanje za zacetnika super, komaj cakam, da se jast probam jutri! No po pravici povedano me je bolj strah kot ne!!

Zjutraj naju vrzejo iz hotela, ces da imajo rezervacijo. Ok. Na hitro najdeva novega, za 4$ po glavi, ki je res prava luknja. Za dva dni bo uredu. In greva. SURFS UP!! Sposodiva si surfe, jaz sem si dan prej kupla se kul boarshortse (kratke hlace za v vodo, mami), vrzeva denar v mojo “nepremocljivo” vreckico, ki sem si jo omislila v Laosu na tubingu in greva! Po prvem poskusu mi sicer ne uspe ravno ujeti vala, a se mi uspe postaviti na surf. Joel je navdusen, jest pa tut. Navdusenje se prevesi v zavavno lovljenje valov. Pedlanje in poskuse postaviti se na surf. To delava 2 uri. Potem premor s kebabom, ki ga je kanadcan probal prvic. Doma so boljsi!! Potem sladoled in spet voda. In spet sladoled. In spet voda. Vmes spoznam se enga lokalca, i je instruktor srfanja. Model me cakanjem na val vprasa od kje sem in mu mlacno povem da iz Slovenije. Na kar mi model lepo ponovi ime drzave in rece KAKO SI!! Uaaaauuu – hudo! Navdusena in impresionirana. Pomoje se ni lahko zapomnit tako nepomembne fraze iz tako nepomembne drzave. Potem mi da se malo napotkov o surfanju, mi namigne da bodo cez eno uro boljsi valovi za ucit in naj grem blizje plazi. Odlicno. Grem ven, pohengam na plazi, ker me malo bolijo roke. In cez 10 min ze picim nazaj noter, ker je prevec zabavno. To bi z lahkoto postal moj zivljenjski slog – lezanje na dili in cakanje na pravi val. Cel dan. In da ne pozabim, cvrenje na soncu! Spet sem pozabila kremo za soncanje. Moja koza se nikoli ni bila tako tenirana. Na sreco sem imela na sebi majico, tako da rame niso problem – imam pa lep kolobar okoli levega gleznja, kjer sem imela priterjeno vrvico od surfa :)

Heh malo sem ze utrujena. Potrebuejm brejk. Ujamem ultra mocan val, ki me nese do obale – ampak se mi ne uspe postaviti na noge, zato samo lezim in se prepustim toku. Ko se vrzem z dile, da ne zaruzim v pesek vidim, da za mano prihaja se en ogromen val. Hocem se dokopat do dile, da mi je ne vrze v glavo. Prepozno. Bum. Dila leti proti meni – se mi zabije v noge z resno mocjo. Koncam za danes. Imam lepo busko na spodnji levi strani meca in se lepso modrico na zadnji levi strani stegna. Za danes bo dovolj. Grem se se namocit v vodo, da se otresem vsega peska, ki se mi je nabral v kopalkah med premetavanjem valov v plitvi vodi. Tam takoj narajmam se nekoga, ki bi se rad pogovarjal in potem se med tunkanjem v valovih in pucanjem pogovarjam z nekim nizozemcem, dokler ne zakljucim ta surferski dan. Dosti je bilo. Gremo domov!

Prijetno utrujena si privosciva se kratek spanec in potem piciva na ribice! In to je to za danes. Jutri je nov dan!!! Moje sanje postajajo vsak dan bolj resnicnost. In zaenkrat mi od tega potovanja ostaja samo se ena neizpoljnjena zelja. Upam, da jo uresnicim na Gillijevih otockih!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: trippin' Asia! 2010/11

Odzivi

Helou, men se pa ne zdi da bi ti mislila kej kmalu domov pridt, glede na tole zasledovanje ’sanj’ pa kljukanje opravljenih zadevic na svojem seznamu, preveč zabavno zveni. Gilijevi otočki, checked, ampak samo na GoogleEarth, zgleda kulsko, res luštno.
Surfs up babe! ;)

Kaj točno pa mislš doživet še na Gilijih..a!!? Ticket to the moon? :D haha;))

Uživiiiiiiiiiiiiii!!!

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije