header image

sovražim poslavljanja

Objavil: dzikii | 17.03.2010 | Brez komentarjev |

Sovražim poslavljanja. Preveč sentimentalna so. In sentimentalnost se mi zdi najbolj prazno čustvo. No ne tako zelo prazno kakor egocentrično. Sentimentalna ratam, ko me gane situacija – in ne zaradi situcije same, amapk moje vloge v njej. Včasih me skoraj premaga solza ponosa, ko po dolgi koloni avtomobilov prva ustavim pešcu, da gre čez cesto in mi ta pomigne v zahvalo. Katastrofa. Sentimentalno. Da,  od vseh čustev sovražim sentimentalnost najbolj.

In zato sovražim poslavljanja še bolj. Ker se mi zdijo neumna. Ker sovražim misel, da nekoga mogoče gledam zadnjikrat. Niti ne zato, ker mogoče njega več ne bo, amapk zato, ker mogoče mene ne bo. Popolnoma sebično. Spomnim se, kako sem zadnjič objela človeka, ki mi je pomenil ogromno, za katerega sem vedela, da ga gledam zadnjič, da mu govorim, da se vidimo naslednjič, pa sem vedela da lažem, zato, ker sama ne prenesem te misli. Bila sem ponosna nase, nikoli prej namreč nisem mogla odreagirati bolj naravno. Ne dati osebi občutek minevanja. Vem, da sva obe mislili enako, a sva odigrali ključno vlogo in zato jo bom ohranila v spominu tako, kot je vedno bila. Nasmejano in sproščeno. Nisem se ozirala nazaj. Svojevrstno sporočilo mi je poslala, ko je umrla na moj rojstni dan. Zapečateno in za vedno v mojem spominu.

Zato se izogibam pogrebom, ne maram solz v javnosti, ne maram ljudem izražati sožalja, ko vem, da jim ne morem reči, da sem tu če me rabijo. Ker ne morem biti tam. Ker znorim ob sami misli, da me nekdo napada s solzami v očeh in od mene pričakuje nekaj tu in zdaj. Ne morem. Vseeno mi je, kaj si mislijo, tako lažje živim. S plašnicami na očeh. Zame deluje.

Zašla sem. Danes sem se poslavaljala od prijateljice, ki jo bom verjetno videla šele januarja 2011. Nisva si več tako blizu kot nekoč. Moja nečimernost ob njenem poslovilnem pivu je bila na vrhuncu. Nimava si več veliko povedati, v popolnoma različnih svetovih živiva. Amapk ob poslavljanju sredi Prešernovega trga me je še vedno presenetila lastna sentimentalnost. Ne zato, ker je dolgo ne bom videla. Ne zato, ker jo objemam, kot da mi pomeni vse. Ne zato, ker stojim sredi Prešernovega trga. – Zaradi pevcev, ki so stali na spomeniku in peli nekaj o tem kako je punca cvet, ki cveti za enega in nikoli ne za njega. In ko sem se oddaljevala od mesta zločina in mi je veter ružil okoli ušes in so noge prevzele hitrejši ritem, sem začutila, da sem kljub izogibanjem videla preveč holivudskih filmov in da se ravno sprehajam v enem. S sentimentalno muziko v ušesih, ko še čutim dotih dvojih rok na hrbtu, ko mi korak pospešuje in se mi v očeh nabira voda.  Bilo je popolno. Bilo je filmsko. Bilo je jebeno sentimentalno.

V tistem trenutku sem se zavedala, da zato prekleto sovražim poslavljanja. Ker so prazna.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno, opažanja

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije