Slab teden dni nazaj sem šla nadeboudno v kino – res s pozitivnimi pričakovanji – po zadnjih parih gledaliških predstavah, razstavah in drugih “kulturniških” mini presenečenjih, sem začela verjeti, da je slovenski kulturniški eksistencializem končno prebolel svoje svetobolje.. eeeee, opusti vse upanje, ti, ki vstopaš..
Jap šla sem na Izlet. In kak beden izlet je to bil. Hmm – po vseh pozitivnih kritikah, splošnih hvalah, nekih “tujih” nagradah in sploh polnih ust vseh o tem, kako je Nejc Gazvoda končno naredil film, ki ni tipično slovenski, ki nagovarja mlade in poduči stare, ki prikazuje izgubljeno generacijo dvajsetnekajletnikov in končno razgali to brezizhodno situacijo generacije ‘80, sem se napotila v kino. Dva meseca pred tem sem zapazila trailer in se mi je dopadel. Wow, končno nekej gledljivega, obetavni dialogi, zanimiva kamera.. Komaj čakam..
Heh – vsi smo bili v skrbeh, ali bomo sploh dobili vstopnice, ker smo prišli dokaj pozno – kakšna neumnost, mi in še 7 revežev smo sedeli v ogromni kinodvorani – naj se Izlet začne.
Kje naj začnem?
Tehnične stvari:
Ok, kamera. Snemanje s fotoaparatom – razumem, ni najbolj profesionalna zadeva, vseeno pa bi Gazvoda lahko malo več časa posvetil posameznim kadrom – kompozicija je bila včasih prav katastrofalna – me sploh ne zanima, lepa slika/kader je pol filma! Preseravanje z bluranjem mi je pa požrlo še zadnji milimeter tolerance – obožujem blur slike, ampak ne pri čisto vsakem nepomembnem kadru – katastrofa.
Igralci – v bistvu, me sploh niso zmotili. Punca naj bi malo preveč AGRFTjevsko umetničila na čase, sicer pa ne vem, sem samo jaz tako zelo znižala kriterije ob gledanju slovenskih filmov ali pa sem postala imuna na to katastrofo, ki jo proizvaja AGRFT – kako ne morejo po toliko letih filma prekleto uvesti predmet, ki bi se ukvarjal s filmsko igro/igro za kamere whateva – ki je, dragi moji AGRFT profesorji/profesionalci prekleto DRUGAČNA od gledališke!! Ker so pomembni detajli, ki jih človek iz 17 vrste v gledališču pač ne vidi in jih je treba “poudarjeno” zaigrati – na platnu imamo pa close-up obraza in vidimo vsako prekleto poro – kako potem ne bomo razbrali kaj govorijo oči – zato pač ni treba delati poudarjenih gibov in grimas ;) ahh..
Vsebina
Karakterji – hmm, geju pač ne verjamem, da je gej. Vojak, ok, recimo. Punca se na koncu izlušči kot glavni karakter, vendar vse kar gledamo skozi film in na koncu povežemo z zadnjimi sekvencami daje jako neverodostojno zadevo. Reci mi, da sem stereotipna, ampak po lastnih opazovanjih človek prekleto težko sreča vojaka (ki služi v iraku/afganistanu ne vem), ki ima dobrega prijatelja geja, ki ga je nekoč v bistvu grdo izdal, ampak sedaj sta najbolša kolega. Vojak na letališču poljubi geja na usta in ostali vojaki jima vselo ploskajo in se zadovoljno smejijo – mislm, da je Slovenija daleč od take sproščenosti in svobode duha. Punca, ki nori brez razloga, je sramežljiva, pa vendale ne, ampak je, čeprav ni – ok, ok ne bom vsega razkrila, ampak profili karakterjev so res šepavi.
Dialogi – največje razočaranje, pravzaprav. V trailerju je veliko obetalo. V filmu smo vse, kar je bilo za slišat, videli v trailerju. Vse ostalo je bila prazna slama. Pravzaprav. Nobenega mesa. Samo standardno svetobolje. Od težkega otroštva naprej.. ahh…
Zgodba – ne vem. Naj bi šli na izlet in se imel super, ampak se slovenska filmska duša niti na morju ne more odklopit od tega kako zelo zelo zelo je življenje zajebano. In kako niti po več kot 5 letih (predvidevam) človek ne more pozabiti, kaj hudega se mu je zgodilo v srednji šoli – resno? Kako dolgočasno življenje, če te po toliko letih preganjajo duhovi srednje šole – kaj se je zgodilo z odraščanjem in pridobivanjem samozavesti? In človek, ki je preživel ustrahovanje v šoli, se potem spravlja na prodajalko v Merkatorju? Resno? Hmm.. pomanjkanje empatije ali pa je to dejansko poanta karakterja? Ne bi vedla, ni zadosti povedal..
Ne vem, res res res sem pričakovala več. Pa ne preveč. Res ne preveč. Samo en kul film, kjer so dobri dialogi, kjer so dejansko fore, pri katerih se ti ustnice rahlo privzdignejo, kjer se karakterji dejansko zabavajo, kjer ni neke tragične zgodbe, kjer – čeprav ni zgodbe – je zgodba v pripetljajih – sej to je tut življenje. Pismo. Ali sem pa samo jaz imela to neizmerno srečo z zelo srečnim otroštvom? Ne vem, ko gremo mi na izlet z družbo, se mamo ponavadi kar ok.
Sicer da ne bom čisto negativna – nekaj kadrov mi je bilo kar všeč – še najbolj tisti s spuščanjem zmaja iz vozečega se avtomobila. Zato se mi zdi, da je imel Gazvoda v glavi neke super kadre, ki jih je pač želel posneti, potem si je na hitro izmislil neko zgodbo in ker je ni imel dovolj, jo je strnil v nek izlet. Mam prav, Nejc? ;)
In ko človek reče: nehej sanjat, sej ne živimo v filmu – se to od zdaj naprej res lahko smatra za nekaj pozitivnega – če govorimo o slovenskem filmu – tam je itak samo suffer in še več suffra, bolje da nisi tam.
Gledljivi (zanalašč ne bom uporabila besede dobri, pač niso vsi spodaj našteti tut dobri) slovenski filmi do sedaj? (po kronološkem zaporedju)
Outsider
Jebiga
Tu pa tam
Pod njenim oknom
Lahko noč, gospodična
Pisma sv. Nikolaju (jap slovenski, fakof, Okorn ma moj rispekt, sm mela priložnost ga videt ob delu, ko je snemal Tu pa tam in se mi je zdel kompleten idiot in da totalno ni vedel, kaj točno dela, ampak za naslednji projekt mu pa še jest 100e dam, če bo rabu, ker je prvi, ki je opazu, da je film za gledat ne samo za delat!)
A zakaj jest ne naredim filma, če sem tko pametna? Počas, vse ob svojem času.. ;)
