header image

nazaj

Objavil: dzikii | 6.10.2015 | 1 Komentar |

Evo me nazaj. Skoraj celo leto je okoli. Katastrofa.

Zadnje dni vedno večkrat pridem nazaj na blog. Pogrešam pisanje. Zapustila sem se popolnoma. Življenje se tako hitro odvija, da je mimogrede oktober. Pa še malo nazaj sem bentila glede slabega novega leta. Slaba leta so ok, ker le tako se ti zdi naslednje vrhunsko :)

Delo osvobaja. Kako srhljivo res je to. Mogoče bi še bolj osvobajalo, če bi lahko čisto vsak dan v letu počel samo to kar ti ustreza in v čemer si dober, ampak hej, počasi, saj bo. V Sloveniji je sicer bolj malo svobode, ker je bolj malo služb, pri katerih se te dni lahko sprostiš in razmišljaš o še čem drugem – naprimer planih v prihodnosti – ker imaš kakršno koli pogodbo. Tega danes ni več. Ne za mojo generacijo. Ne v najbolj občutljivih časih. Razmišljam, da je generacija mojih staršev, baby boom generacija, pravzaprav edina generacija, ki je živela v času prosperitete in priložnosti. Blagor njim, sedaj pa izhajajoč iz svoje čudovite izkušnje ne razumejo, kako težko je nam. Sploh če si odgovoren in previden človek.

Ahhh ja, služba je super zadeva. Po eni strani me osrečuje, delam nekaj zanimivih projektvo, delam z ogromno ljudmi, na različnih področjih, z različnimi poslovnimi partnerji, karakterji in produkti/storitvami. Je v bistvu vse kar sem iskala – eno malo kozmopolitansko mesto, kjer se stapljajo vsi konci in kraji Slovenije, različni naglasi v eni ogromni pisarni, različni značaji, mentalitete in principi. Slovenija v malem. Zanimive politike. Zanimive spletke. Govorice. Zabavno. Res.

Me je imelo, da začnem nov blog. Samo z zgodbami iz pisarne. Izmišljena imena. Resnični karakterji. Resnične zgodbe. Mogoče pa.

Skratka služba mi je ukradla čas. Slab izgovor, ampak res. Služba mi krade inspiracijo. Služba mi daje izgovore. Omogoča mi denarno blagostanje, ki ga ne morem porabiti za najljubšo stvar na svetu, ker mi hkrati ukrade čas (govorim o potovanju seveda).

Ampak ajde, naj bo tole en mali uvod v novo sezono pisanja. Za vse, ki še kdaj pogledajo, če je kaj novega na blogih. :)

Kmalu spet..

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno

Temu blogu se odštevajo dnevi.. mislim, da je čas, da ga ukinem, in zamenjam z nečim bolj organiziranim.

Če je ta blog odsev nekega realnega življenja, potem je jasno, da nisem najbolj organiziran človek in da moj fokus ne zdrži več, kot traja pisanje enega posta :) Čas je, da se specializiram.

Skratka, naj zaključim tako kot se spodobi – z letom 2014. Leto 2014 je bilo daleč najslabše leto od vseh do sedaj. Ne samo, da ni bilo nobenih presežkov, ni bilo nobenih vrhuncev, nobenih krivulj, ki bi odstopale od povprečja na osi x v pozitivno smer. Vsa presenečenja so bila negativna in res sem se trudila ostati pozitivna, pa dobi človek občutek samo, da ga imajo ljudje ob tem za reveža in naivneža. Ampak treba je gledati kozarec na pol poln mar ne.

Ni bilo najlažje – že drugi mesec leta so strohneli piloti, na katerih sem gradila še v Novi Zelandiji. Potem je še isti dan sledila nova služba, ki sem jo po dveh mesecih z veseljem zapustila – predvsem, ker človek hitro ugotovi, da se nahaja sredi Crazy town-a, nato je super pozitivno kazalo s še eno sanjsko zaposlitvijo, ki je po kratkem delu od doma zadišala po nategu, skupaj z vzporedno zaposlitvijo po avtorski pogodbi ob delu, ki se je enako  izkazala za nateg brez primere. Denar zaslužen februarja in marca, ki je bil izplačan aprila sem porabila maja na tedenskem oddihu v Amsterdamu, ki je bil odličen, mu je pa manjkal še en mali ščepec soli, da bi bil lahko vrhunski. Potem pa poletje polno skakanja z razgovora na razgovor in jesen, ki je zadišala po čisti depresiji, ki jo je lahko uspešno odgnjala samo dnevna rutina jutranjega učenja uporabnih poslovnih trikov, popoldanskega (obsesivnega?) športanja in večerno utapljanje v bolj ali manj zanimivih filmih. Vikendi so bili bolj ali manj uspešni v iskanju družbe in že je prišel peti krog razgovorv v nekoč bleščečem podjetju, kjer sem – verjeli ali ne – prvič to leto zmagala. In bila “najboljša” med tremi v zadnjih treh ožjih izborih. In minil je prvi mesec odkar se spet počutim približno aktiven državljan – plačujem davke, onesnažujem okolje, imam sodelavce, hodim na malico, pridem utrujena domov in prijateljem razlagam o svojih težavah v službi in se delam, da jih to dejansko zanima.

In na silvesterski večer, sem si zaželela biti v družbi, a sem 2 minuti pred polnočjo ugotovila, da bo silvestrovo pravzaprav vrhunec in hkrati povzetek vsega neumnega leta 2014 – nihče od šestih udeležencev mi ni voščil srečnega in zdravega, nihče ni bil navdušen na bučnim slovesom od starega leta in tradicionalnim utopom le-tega v kozarcu šampanjastih mehurčkov. Vsi so se brigali le zase in po parih trenutkih groze in žalosti sem ugotovila, da sem v prvi minuti leta 2015 s kozarcem srebrne roze radgonske penine poslala nekam globoko v rodila leta 2013 to prekleto leto 2014 in se odločila, da je čas za nov začetek in nove plane. Mar ni to pravzaprav vsa poanta novega leta ?

Pritisni RESET, sprosti delovni spomin in začni znova – tokrat samo s tistimi odprtimi programi, ki jih dejansko potrebuješ za naprej.

Srečno novo leto, ljudje! :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno

Za mano je leto polno obiskov raznih kadrovikov, s.p.jev, malih obrtnikov in ostale zaposlovalne srenje Slovenije. Bilo je izjemno zabavno in naučila sem se veliko – lahko bi delala kariero iz tega :) No ampak, če se človek ničesar ne nauči, potem izkušnja ni vredna nič. Če pa se česa naučiš, je lepo, če to s kom še deliš.

In morda sem na pragu prvega happy enda letošnjega leta. Rezultati bodo znani kmalu, ker pa imam bogate izkušnje iz razgovorov, vam lahko obelodanim par zanimivh utrinkov zadnjega leta. Ali pa vzemimo to kot en mali vodič po zaposlitvenih razgovorih – dedukcija je moja mala guilty pleasure zato pojdimo iz prakse v teorijo. :)

1. MANJ JE VEČ ali Krajši ko je spoznavni razgovor in manj ko govoriš, večje so tvoje možnosti, da te povabijo v naslednji krog! Primeri: #1 razgovor 12 minut – v tretjem krogu izbrana za delovno mesto (kako se je razpletlo preberi v prejšnjem zapisu). #2 razgovor 10 minut – izbrana v drugem krogu (kako se je razpletlo, preberi v prejšnjem zapisu). #3 razgovor 7 minut – potegujem se za 4. finalni krog razgovorv

Primer slabe prakse: #1 razgovor 45 minut – čez mesec in pol mail z zavrnitvijo. #2 razgovor 20minut – 8 ur reševanja naloge, drugi krog razgovora in čez dva tedna zahvala za sodelovanje. #3 razgovor 40min – hvala lepa za sodelovanje po 14 dneh.

2.OBLEKA NAREDI ČLOVEKA ali Poskrbi, da nikoli nisi bolje oblečen kot oseba, ki te vabi na razgovor! Ja ja, vem, da smo naučeni, da moraš na razgovor priti oblečen kot pingvin, pokazati svoj najboljši komplet hlač/krila in obveznega suknjiča, uskladiti čevlje in torbico itd, ampak iz prakse lahko povem, da se pri slovenskih zaposlovalcih precej bolje odrežejo ljudje, ki ne poskušajo preseči svojega morebitnega delodajalca. Psihološkega učinka, upam, ne rabim pojasnjevati posebej. Seveda v določenih službah – banke, korporacijski svet, kjer so stvari strogo hierarhično definirane, je pingvin edina možna pot, a ves ostalo se lahko sprovede na naslednji nasvet. Ko ugotoviš kdo bo vodil razgovor, ti v čudovitem svetu interneta ne preostane drugega kot da poguglaš človeka in preveriš njegovo vlogo v podjetju in izbrskaš pripadajočo sliko, kjer si lahko izoblikuješ mnenje o tej osebi in temu prilagodiš svojo garderobo. Preverjena metoda! Res res res si ne želiš priti na razgovor oblečen v svojih najbolj čudovitih oblačilih in sedeti za mizo nasproti kadrovnice, ki si je tisti dan nadela razvlečen polover in kavbojke.. mar ne? :) Srednja pot – casual profesional – je najboljša pot. Kar pomeni, da imaš na sebi lahko tudi malo bolj ugledne kavbojke v kombinaciji s suknjičem in majico barve, ki malo bolj opiše tvojo osebnost kot navadna bela srajca. Čevlji pa naj bodo vseeno čisti in brezhibni.. :)

3. MANJ POVEJ, VEČ POKAŽ!! ali Krajši ko je tvoj nagovor v spremnem pismu – večje so možnosti, da preberejo tvoj življenjepis! Ok, predstavljaj si da si kadrovik (moj bog, zakaj kadrovik, zakaj ne normalno kadroVNik?) in za vsako službo prejmeš okoli 300 mailov z življenjepisi. Če ti oseba napiše v spremenem pismu vse puhlice in razkrije, kaj vse je že počel v življenju in se ti ne zdi, da ustreza profilu – potem je res vseeno kaj ima še za povedat v svojem CVju. Plus NIMAŠ ČASA prebirat romanov, mar ne! Skratka – neumno in pavšalno “v prilogi imate moj življenjepis bla bla bla ” se je do sedaj izkazalo za najbolj učinkovito metodo – oseba bo prisiljena, da pogleda tvoj CV! In že smo pri naslednji pomembni stvari!

4. BODI OSEBEN ali Pozabi na evropass! Kdo za vraga lahko razbere tvojo osebnost iz kosa papirja, kaj šele, če je papir enak vsem ostalim. Že res, že res, da je vse odvisno od delovnega mesta, amapk če tvoje delovno mesto zahteva “kreativnost” potem je nujno, da prva tretjina vsebuje en twist oz. nekaj kar pritegne pogled, za vse ostale pa je potrebno na prvo tretjino poriniti najboljšo referenco, ki ti bo prinesla razgovor. Ker vsi vemo, da naredimo en ali največ dva CVja, je najbolje, da imaš enega, kjer je izpostavljena tvoja izobrazba in drugega, kjer štartaš s svojimi delovnimi izkušnjami. Glede na službo, za katero se prijavljaš, lahko izbiraš med tistim, ki bi se bolje odrezal. In seveda, nekdo mi je svetoval, da je letnica rojstva mega pomembna, zato je nujno, da je ne skrivaš – škoda je tratiti čas pri ljudeh, ki so se odločili, da ne bodo zaposlili nekoga, ki je premlad ali prestar in večina je prelena, da bi prebrala kdaj si začel študirati..

4. VZEM SI GA NA IZI – ali Bolj ko si sproščen in to kar si, bolj verjamejo, da si odkrit z njimi. Vsakič, ko sem nastopala blazno profesionalno, resno in z izrazito izkazanim interesom za delovno mesto, slabši je bil izkupiček. Pravzaprav se zdi, da se najbolje odrežem na razgovorih, ko izpadem čisto povprečna oseba, ki si želi delat. Karkoli. In zna vse in nič definiranega :). Zanimivo. Torej, ne se grebsti za delovno mesto in samo ti pride naproti – nekaj v tem stilu.

5. LEPA BESEDA LEPO MESTO NAJDE ali Ko te vprašajo o tvojem mnenju, vedno pametno kritiziraj. Torej, najprej pohvala – izpostavi, kaj vse ti je všeč o stvari o kateri te sprašujejo (npr. kaj si misliš o njihovi spletni strani itd.) in nato najdi eno stvar ali dve, ki bi jo sam spremenil (to je nujno, saj pomeni, da si razmišljal o podjetju in si ustvaril mnenje) in kako, in potem šeenkrat poudari eno pozitivno stvar. Ker nikoli ne veš, mogoče je stvar po kateri te sprašujejo, predlagala prav oseba, ki te o mnenju sprašuje.

6. VEČ POVEJ KOT VPRAŠAŠ ali Vprašanja pridejo na vrsto v naslednjih krogih. V prvem krogu vprašaj malo stvari, bolj pomembno je, da se dobro predstaviš. Pusti vtis, da računaš na drugi krog, in s tem pokažeš nakej samozavesti o kompatibilnosti z delovnim mestom. Pomembnejša vprašanja prišparaj za druge kroge.

To je na kratko to, če sem kaj pozabila, dopišem v naslednjih dneh, ko pridejo na vrsto psihološki testi na razgovorih! Zabavno!

p.s.: To so moji zaključki. V enem letu sem dobila kar nekaj priložnosti za delo, ki pa se zaradi posebnosti slovenske poslovne kulture niso izšli v moj prid.. Presodi sam, koliko so uporabni. In seveda, vabljen da izraziš svoje mnenje :)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno, opažanja
Tagi: , ,

Moja polletna bilanca iskanja službe

Objavil: dzikii | 4.06.2014 | 1 Komentar |

V dobrih šestih mesecih sem nabrala 4 različne izkušnje z delodajalci. S tremi sem sodelovala. Za CV sicer ni najbolje, da v pol leta zamenjaš 3 službe, ampak mislim, da je to kar lep izkupiček za državo, v kateri vsi samo jamrajo, da se nič ne da. Da se, da. Ti pa žačenja načenjati živce..

  1. Služba je bila v nekem znanem in napredenm startup pospeševalniku, ki služi denar tako, da jim propadli bivši “podjetnik” svetuje, kako zgraditi podjetje, medtem ko svojega uspešno zavira pri razvoju.  Tam sem poleg čudovitega novega dostopa, pri katerem se večina komunikacije dogaja medtem, ko so oči uprte globoko v ekran. Delo je bilo skozi ves dan, plačilo se je določilo po dveh mesecih dela – in sicer na minimum. Ob mojem zgroženem protestiranju, so bili presenečeni. Ko je prišel po dveh mesecih čas za plačilo, so mi ob pogledu na vse stroške, ki jih v bistvu zahteva plačilo preko avtorske pogodbe (hvala, država) povedali, da jim ne nosim denarja (po dveh mesecih, ko nisem mogla avtonomno niti enega projekta speljati) in me v ponedeljek zvečer odslovili z besedami, da se jim zdi, da nimam tega “culture-fita”, da se jim zdi da je meni to zgolj JOB. Heh, za minimalca ne morem delat vsak dan ves dan, tudi vikende in noči, se voziti v Lj in biti navdušena, da nekdo nad mano zganja nek mobing.
  2. Druga služba je sledila kmalu za to. Bila je samo nekaj za ob strani, ker je bila slabo plačana, sem se strinjala, da lahko od doma objavljam kupone na portalu, ki nudi popuste. Ni bilo veliko ur, ni bilo veliko dela, ni bilo nekaj preveč denarja. Pa vendar, ko je prišel čaz za izplačilo tistih nekaj deset evrov, se je začela kalvarija. Po dveh mesecih mi je gospodična ponudila, da mi lahko izplača “na roke”, da se izgnemo davkariji. Imam podpisano avtorsko pogodbo, sicer bi jo z največjim veseljem prijavila na išpektorat za delo! Na žalost bom očitno ostala brez tistih nekaj evrov, ker se mi z vsakim dnem zmišljuje nove izgovore, račun firme pa je blokiran. Odlično
  3. Medtem sem šla na razgovor k še enemu podjetniku. Po treh (3!) razgovorih, se je gospod odločil, da mi ponudi delovno razmerje. V dveh krogih sva govorila o enem delavnem mestu, na koncu mi je povedal, da v bistvu bom imela čisto drugi naziv. Ok. Potem sva govorila o plači. Ok. Kako je z plačilom nadur? Se ne plačajo, ampak pomagajo pri napredovanju. (Ja, seveda.) Potem sva govorila o pogodbi – za eno leto. Super. V torek lahko začnem delat. V nedeljo zvečer dobim pogodbo: naziv torej drugačen od tistega, na katerega sem se prijavila, plača je vsebovala samo fixni del, flexi dela ni bilo omenjenega, ni bilo omenjene 100% kritosti potnih stroškov, in pogodba je bila sestavljena samo za 1 mesec. 1 mesec. Kaj se je zgodilo z 1 leto in 3 meseci poizkusne dobe? Skratka šef, ki te želi nategniti že v šrartu je slaba novica.  Skratka v ponedeljek pokličem in se opravičim, da take pogodbe ne morem sprejeti, ne ve kaj bi in mi razlaga koliko je že časa vame vložil, na koncu pa mi vrže dol telefon, ker sem si DRZNILA, zavrniti pogodbo, ker TEGA SE NE DELA!!! Ker hej, pojej, kar ti damo na mizo, in bodi tiho. Ne, hvala. To potezo sem si upala narediti zgolj zato, ker me je, na srečo, čakala še ena opcija.
  4. V začetku aprila sem bila na razgovoru, dobila ponudbo, šla v Rovinj opravit eno nalogo, ki se tiče nadaljnjega dela. Zdelo se mi je super. Nekaj, kar si želim delati in obeta. Začnem lahko po praznikih od doma in potem 19.5. v pisarnah, ki bodo takrat že nared. Do danes, sem že nakaj malega delala od doma, nimam še pogodbe, ker čakam, da pridem delat v pisarno, ki po enem mesecu še ni nared. In danes bi se mogla dobiti z delodajalcem, ki me do 13h še ni poklical in počasi zgubljam voljo do dela s takim človekom.

Ne vem, kaj je narobe s temi slovenskimi podjetniki, vedno bolj se mi zdi, da je ta kriza ustvarila super klimo za vznikanje makijavelističnih podjetnikov, ki so levi in lisice hkrati. Levi, ker imajo moč, da z nami manipulirajo in lisice, ker to telajo na tako pretkan način, da je čudno, da se nekomu totalno ne sname.

Ampak pravi gospodarji ne obstajajo brez svojih hlapcev – dokler se ne upremo vsaj tako, da jih prijavimo na išpektorat za delo, na spisek neplačnikov, dokler so informacije o blokiranih računih dostopne samo registriranim ajpes uporabnikom, dokler se ne uvedejo enotne pogodbe za vse, bomo pač sužnji makjavelističnih malih podjetnikov, ki se radi igrajo podjetnike, ko pa je potrebno seči v žep pa se začenja povsem druga zgodba..

Skratka, prej sem bila jezna, sedaj pa se mi zdi, da je vse skupaj že prav groteskno in ni vredno mojih živcev. Iščem naprej. In ne obupavam in ne jamram, ker to pa res ne pomaga nikomur. To je, pač, Slovenija.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno

Rada imam mejnike. Če ne zaradi drugega, zato, da lahko narediš neko revizijo, introspekcijo, bilanco in načrt za prihodnost. Tokratni mejnik se približuje s svetlobno hitrostjo, je velikanska debela številka in mi konstantno daje občutek krivde, da nisem tam, kjer bi morala biti. Kjer so moji sovrstniki. Ampak hej, be yourself, everybody else is already taken. Heh. Nekateri bi moje stanje verjetno ocenili kot dno, osebno pa začenjam verjeti, da je dno ultimativni pospeševalec razvoja – takoj ko začutiš nekaj trdnega pod nogami, se lahko katapultiraš in samo od volje je odvisno, kako visoko te bo neslo.

Oni dan, mi je kolegica s faksa navrgla, če se ne počutim kot ultimativni luzer, in zakaj se ne, če nisem še ničesar v lajfu naredila. Prav nasprotno, verjamem, da sem naredila precej več, kot bi z nekim rednim delom in pisarniško mentaliteto. Če ne drugega sem obkljukala večino kvadratkov na mojem to-do spisku. Česar mi ni uspelo narediti, pa pravzaprav niti ni tako povezano z mojo lastno voljo. Če ne, bi bilo že narejeno.

Skratka, izobrazba, lep šop prepotovanih držav, redna služba, objavljeni čanki, izkušnja življenja v tujini, izkušnja vračanja domov so bili dogodki, ki so zasedali spisek stvari, ki jih moram doživeti do 30. Po nekem čudnem naključju, mi je po treh mesecih doma celo uspelo začeti sodelovati tudi na projektu, kjer delam tisto, kar bi lahko smatrala kot sanjsko službo (če le ne bi bila tako kritična do sebe). In mogoče nisem poročena mati dveh otrok ali sanje vsake tašče, lahko pa si priznam, da ne glede na obvezne poraze, gre vse vendarle po načrtu.

Vse v upanju na to, da se mi kmalu ne zgodi kaj takega..(klik)

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: dnevno, opažanja

Starejši zapisi »

Kategorije